Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 3, 8, 371.
kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošteni pogodbeni pogoji - glavni predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij - načelo enake vrednosti dajatev - načelo denarnega nominalizma
Ugotovitev, da banka ni opravila pojasnilne dolžnosti (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo), še ne pripelje avtomatično do pravne posledice, za katero se zavzema tožnik. Treba je ugotoviti še, ali je bil pogodbeni pogoj nepošten. Nepoštenost pogoja se presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, treba je oceniti, ali je v tem trenutku izkazana dobra vera banke ter morebitno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Spremembe tečaja niso podvržene zakonitostim, ki bi omogočale vsaj približno zanesljivo napoved gibanja, temveč so odvisne od številnih dejavnikov, tako ekonomskih kot političnih, na katere toženka oz. njena pravna prednica ni imela nikakršnega vpliva. Zanesljive in natančne napovedi trenutka in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Toženka ni ravnala v slabi veri, saj ob sklepanju pogodbe ni mogla zanesljivo napovedati gibanj tečajev v prihodnosti.
MEDNARODNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VSL00033138
URS člen 2, 26, 50, 50/3. ZSPOZ člen 1.
vojna škoda - premoženjska vojna škoda - normativna protipravnost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - žrtev vojnega nasilja - povračilo škode - odškodninska odgovornost - mednarodno pravo - pravica do socialne varnosti - načelo pravne države
Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.
Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.
Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.
predkupna pravica - prodajna pogodba - ponudba predkupnemu upravičencu - pogoji prodaje - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - položaj predkupnega upravičenca - kršitev predkupne pravice - enakovrednost pogodbenih obveznosti
Zakonska zahteva po enakih pogojih ne pomeni identitete med ponudbo predkupnemu upravičencu in ponudbo oziroma kasneje sklenjeno pogodbo s tretjim, ampak da so pogoji prodaje v bistvenem enaki oziroma da je podana enakovrednost pogodbenih bremen.
Pogoji prodaje, ponujeni tožniku, so bili ugodnejši od pogojev, dogovorjenih s prvo toženko. Če ni sprejel nižje cene, bo še toliko manj pripravljen sprejeti višjo ceno.
Sodno varstvo ni namenjeno sami sebi, ampak varstvu pred kršitvijo predkupne pravice, torej pred ravnanjem predkupnega zavezanca, ki je predkupnega upravičenca neutemeljeno prikrajšalo v uresničitvi predkupne pravice. Ugoditev zahtevku v obravnavani zadevi bi privedla do nasprotne situacije. Varstvo bi bilo dano bodisi tožnikovemu neskrbnemu ravnanju ob podpisu izjave o neuveljavitvi predkupne pravice bodisi temu, da si je kasneje premislil.
motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti - prepozna tožba - prekluzivni rok za vložitev motenjske tožbe - menjava ključavnice
Tožnica je bila s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnice, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen. Nobenega smisla namreč ne bi imelo toženčevo sporočilo tožnici, da je zamenjal ključavnico, če bi tožnica ob tem še naprej lahko v hišo vstopala s pomočjo čitalnika prstnih odtisov.
dodatni sklep o dedovanju - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev premoženja agrarne skupnosti - naknadno najdeno premoženje - razlaga oporoke
Iz določil oporoke ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje.
Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek.
vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - pravnomočen sklep o dedovanju - vrnitev daril v zapuščino - načelo pravnega prednika
V sklepu o dedovanju je med drugim odločeno, da se na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 9. 2014 (zaradi uveljavitve pravic nujnih dedičev) v zapuščino vrnejo darila, ki jih je zapustnik dal pritožniku, med drugim tudi nepremičnini, na kateri se nanaša ta zemljiškoknjižni postopek (do deleža 3/5). Posledično je bilo s sklepom o dedovanju v zvezi s kasnejšim popravnim sklepom pravnomočno odločeno tudi o dedovanju teh v zapuščino vrnjenih nepremičnin.
Navedeni listini, ki predstavljata podlago za vpis, učinkujeta zoper pritožnika, četudi so nepremičnine, ki so vrnjene v zapuščino, formalno (še) v celoti vknjižene na pritožnikovo ime. Načelu pravnega prednika je zadoščeno.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4.
zapuščinski postopek - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - običajno bivališče
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta članici Evropske unije. Uredba št. 650/2012 se kot sekundarni pravni akt Evropske unije v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški uporablja neposredno in predstavlja del pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške kot članic EU. Namen navedene uredbe je (med drugim), da se o celotni zapuščini zapustnika odloča na enem mestu, v enem zapuščinskem postopku. Kot temeljno pravilo o pristojnosti pa Uredba (v 4. členu in 23. točki uvodnih določb) določa, da je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033480
OZ člen 64, 65, 105, 105/3, 106, 107, 108. ZPP člen 286b, 337.
prodajna pogodba za nepremičnino - fiksnost pogodbe - plačilo kupnine za nepremičnino - neizpolnitev pogodbe - dodatni rok za izpolnitev pogodbe - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe pred iztekom roka - odstop od pogodbe brez naknadnega roka - ara in odstopnina - vračanje in vštevanje are - dvojna ara - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku.
Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. Tudi določba 108. člena OZ določa, da kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00033667
ZPP člen 190, 191, 202, 208. OZ člen 421. ZFPPIPP člen 337, 337/1, 337/1-1.
sosporniki na aktivni strani - obstoj pravde - odstop terjatve med pravdo - stečajni postopek - stečajni postopek nad tožečo stranko - odstop terjatve med stečajnim postopkom - prenehanje pravdne stranke - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka s prevzemnikom terjatve - soglasje strank - prevzemnik terjatve - ugovor - osebe, s katerimi ni dovoljeno skleniti pogodbe - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - intervenient - enotni sosporniki
Okoliščine, ki jih lahko tožena stranka uveljavlja proti singularnemu pravnemu nasledniku, za presojo pravilnosti sklepa o nadaljevanju postopka z individualnim pravnim naslednikom po presoji pritožbenega sodišča niso odločilne. Sodišče prve stopnje bo trditve tožene stranke o prepovedi prodaje terjatve konkretnemu kupcu moralo v nadaljevanju presojati po vsebini pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka prve tožnice zoper toženo stranko.
dopolnitev vloge - nepopolna vloga stranke - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj
Oškodovanka kot tožilka, kljub sodnemu pozivu, svoje vloge v dodeljenem roku ni dopolnila tako, da bi imela vse potrebne sestavine predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, zato ne more biti podlaga za izvedbo kazenskega postopka. Vnovično določanje roka za dopolnitev vloge z dne 20.12.2018, kar oškodovanka kot tožilka predlaga v vloženi pritožbi, pa v tej fazi kazenskega postopka ni več mogoče.
Ker je pritožnikova obveznost povrnitve stroškov odvisna (prvi odstavek 154. člena ZPP) od uspeha s končnim tožbenim zahtevkom (in ne od tega, kdo je zagotovil dokaze za dokazovanje kakšnega od pravdno relevantnih dejstev), pa so pravno neutemeljene tudi pritožnikove pritožbene trditve in poudarjanje pomena po njem predloženih dokazov za tožničin končni uspeh s tožbenimi zahtevki.
V primeru sospornikov in njihove dolžnosti povrniti pravdne stroške nasprotni stranki ureja ta pravila 161. člen ZPP. Ta za sospornike, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari določa, da so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
Oba toženca nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, zato pa sta glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP nerazdelno odgovorna tudi za povračilo stroškov tožnice kot nasprotne stranke.
Prav ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi takšno razmerje, da koncendent odgovarja za škodo, ki jo povzroči uporabnik oziroma nekdo, za katerega koncesionar opravlja neko storitev nevzdržna. V tem primeru bi šlo za javno naročilo in za obveznosti občine oziroma tožene stranke kot pogodbene stranke o dobavi električne energije.
Ločevanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za posamezne oblike nepremoženjske škode ni pravilno, saj zastaranje celotne terjatve iz tega naslova začne teči v trenutku, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa je načeloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00032813
OZ člen 101, 111, 111/3. ZFPPIPP člen 268, 268/4, 354, 354/1. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - razdrta pogodba - učinki razdrte pogodbe (razveze pogodbe) - vračanje koristi v primeru prenehanja pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti - vzajemno neizpolnjene terjatve - ugovor sočasne vrnitve danega - ugovor sočasnosti izpolnitve
Zaradi razdrtja pogodbe se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja. Pravilo se uresniči z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve. Gre za enega od materialno pravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožnika, saj tožniku prisodi nekaj manj (ne pa nekaj drugega), kot je zahteval.
Trenutek, po katerem se presoja sočasnost vračanja, je nastal po začetku stečajnega postopka.
V primeru, da upravitelj odstopi od pogodbe o prodaji nepremičnine, ima kupec pravico zahtevati vračilo plačane kupnine po pravilih o stroških postopka in lahko odkloni vrnitev posesti oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist insolventnega dolžnika kot prodajalca, dokler mu stečajni dolžnik oziroma upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ne vrne plačane kupnine.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00035162
ZIZ člen 270, 270/1, 270/3, 272, 272/2, 272/2-3.
začasna odredba
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke. Verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana.
Ne drži stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska.
Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ.
OZ člen 125, 131, 155, 155/1, 435, 435/1, 468, 468/1, 468/1-1. ZVPot člen 4, 4/1.
prodajna pogodba - motorno vozilo - stvarne napake motornega vozila - konstrukcijska napaka - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - pasivna legitimacija - prodajalec - odgovornost prodajalca - pravice kupca - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na stroške prodajalca - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odgovornost za izdelek - odškodninska odgovornost - povzročitelj škode
Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage.
Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari.
Po določbi prvega odstavka 155. člena OZ je odgovoren le tisti, ki je stvar izdelal. Na mestu je sicer ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec, kadar pri izdelavi določenih končnih produktov sodeluje več proizvajalcev. Vendar pa v določbah OZ ni podlage za širitev pojma proizvajalca izven tega kroga, tj. tudi na osebe, ki pri proizvodnji, torej izdelavi produkta niso sodelovale, temveč so se v dobavo vključile kasneje, kot uvoznik ali distributer.