CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00035328
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZUP člen 222, 222/4. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - protipravno ravnanje državnega organa - davčni organ - odmera davka na motorna vozila - rok za odločbo - obstoj škode - molk organa - pritožba zaradi molka organa - izčrpanje pravnih sredstev v upravnem postopku - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravočasno grajanje procesnih kršitev
Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035222
ZIZ člen 29a, 270, 270/2. ZPP člen 109, 337, 337/1.
začasna odredba v pravdnem postopku - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve premičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - enostranska prodaja skupnega premoženja zakoncev - nedokazane trditve - razlogi o odločilnih dejstvih - pavšalne pritožbene navedbe - načelo neposrednosti - odločitev brez izvedbe naroka - ocena listinskih dokazov - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - nedovoljene pritožbene novote - žaljive trditve - denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi
V okviru pogoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti izkazana subjektivna, konkretna nevarnost - torej, da dolžnik aktivno deluje v smeri odtujevanja ali skrivanja premoženja. Zgolj hipotetična možnost, da bi dolžnik odtujil ali poskril premoženje, ne zadošča.
Nosilni razlog sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi je, da tožnica ni uspela konkretno izkazati, da tožnik razprodaja premoženje v takem obsegu, ki bi onemogočilo ali znatno otežilo potencialno izterjavo; da ni dokazala, da sploh prodaja kakšno nepremičnino, in da tudi to, da prodaja traktor in govedo, še ne dokazuje, da bo ostal brez premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo.
obnova postopka - pritožba zoper sklep - sklep sprejet na naroku - pisni odpravek sklepa - obrazloženost sklepa
Iz zapisnika je mogoče razbrati le, da sta sodbi tako prvostopenjskega, kot drugostopenjskega sodišča temeljili na dokončnih upravnih odločbah. Drugih ugotovitev o izpolnjenosti pogojev iz 9. točke 394. člena ZPP (npr. o razveljavitvi relevantne odločbe) tam ni najti, sodišče prve stopnje pa te svoje odločitve tudi naknadno ni obrazložilo. Izpodbijani sklep torej o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
dodatni sklep o dedovanju - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev premoženja agrarne skupnosti - naknadno najdeno premoženje - razlaga oporoke
Iz določil oporoke ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje.
Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek.
predkupna pravica - prodajna pogodba - ponudba predkupnemu upravičencu - pogoji prodaje - pogoji za uveljavljanje predkupne pravice - položaj predkupnega upravičenca - kršitev predkupne pravice - enakovrednost pogodbenih obveznosti
Zakonska zahteva po enakih pogojih ne pomeni identitete med ponudbo predkupnemu upravičencu in ponudbo oziroma kasneje sklenjeno pogodbo s tretjim, ampak da so pogoji prodaje v bistvenem enaki oziroma da je podana enakovrednost pogodbenih bremen.
Pogoji prodaje, ponujeni tožniku, so bili ugodnejši od pogojev, dogovorjenih s prvo toženko. Če ni sprejel nižje cene, bo še toliko manj pripravljen sprejeti višjo ceno.
Sodno varstvo ni namenjeno sami sebi, ampak varstvu pred kršitvijo predkupne pravice, torej pred ravnanjem predkupnega zavezanca, ki je predkupnega upravičenca neutemeljeno prikrajšalo v uresničitvi predkupne pravice. Ugoditev zahtevku v obravnavani zadevi bi privedla do nasprotne situacije. Varstvo bi bilo dano bodisi tožnikovemu neskrbnemu ravnanju ob podpisu izjave o neuveljavitvi predkupne pravice bodisi temu, da si je kasneje premislil.
sporno dejansko stanje - dokazna ocena - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - izpovedba stranke - dokazna stiska - ugotovitev obstoja daril - vračunanje daril v nujni delež - ugotovitev obsega zapuščine - vrnitev denarja v zapuščino - dvig sredstev z računa zapustnika - prodaja delnic - vračilo posojila
Koncept objektivne in subjektivne ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo vgradilo v argumente, s katerimi je ugotovilo dejansko stanje. Argumentacija sodišča prve stopnje je piramidna, ki na koncu prepriča, da tožnik ni dokazal, da je njegov brat prejel podarjeni denar od matere in da si je prilastil denar iz njenega bančnega račun.
Ocena dokazov sodišča prve stopnje le navidezno daje vtis prestroge ocene. Gledano skozi prizmo celotne dokazne ocene se izkaže, da je s to metodo sodišče prve stopnje uspelo prepričljivo in logično izkustveno pravilno ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev, še posebej zaradi dokazne stiske, v kateri so se znašle (vse) pravdne stranke, ker odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem pok. M. L., pok. G. L. in pok. A. L.
motenje posesti - varstvo pred motenjem posesti - prepozna tožba - prekluzivni rok za vložitev motenjske tožbe - menjava ključavnice
Tožnica je bila s tem, ko ji je toženec sporočil, da je zamenjal ključavnice, seznanjena s splošnejšim dejstvom, da ji je vstop v hišo onemogočen. Nobenega smisla namreč ne bi imelo toženčevo sporočilo tožnici, da je zamenjal ključavnico, če bi tožnica ob tem še naprej lahko v hišo vstopala s pomočjo čitalnika prstnih odtisov.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4.
zapuščinski postopek - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - običajno bivališče
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta članici Evropske unije. Uredba št. 650/2012 se kot sekundarni pravni akt Evropske unije v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški uporablja neposredno in predstavlja del pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške kot članic EU. Namen navedene uredbe je (med drugim), da se o celotni zapuščini zapustnika odloča na enem mestu, v enem zapuščinskem postopku. Kot temeljno pravilo o pristojnosti pa Uredba (v 4. členu in 23. točki uvodnih določb) določa, da je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.
dogovor o ari - predpogodba - vrnitev are - krivda za nesklenitev pogodbe
Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka v šestih mesecih od sklenitve predpogodbe ni izposlovala spremembe namembnosti zemljišč, ki so bila predmet predpogodbe, da torej ni izvršila svoje obveznosti iz predpogodbe.
Ni pravno upoštevna pritožbena trditev, da tožena stranka na potek postopka za spremembo namembnosti zemljišča ni imela namena, ker se je s predpogodbo to izrecno zavezala urediti.
Dejstvo, da tožena stranka ni dovolila ustanovitve zastavne pravice na svojih nepremičninah za zavarovanje kredita, ki bi ga prejela tožeča stranka za nakup teh nepremičnin, ne more biti razlog za nesklenitev glavne pogodbe na strani tožene stranke in s tem njena krivda za nesklenitev glavne pogodbe. V predpogodbi se namreč tožena stranka ni zavezala, da bo dovolila takšno zavarovanje in s tem omogočila tožeči stranki plačilo kupnine.
Po presoji pritožbenega sodišča so tako razlogi za nesklenitev glavne pogodbe na strani obeh pogodbenih strank, oziroma pravdnih strank, tožena stranka ni izpolnila zaveze glede spremembe namembnosti ene od treh parcel, tožeča stranka pa ni pridobila sredstev za plačilo kupnine v roku, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe in sklenitve glavne pogodbe tudi ni zahtevala v zakonsko določenem roku, to je do 26. 6. 2014.
nedopustnost izvršbe na nepremičnini - priposestvovanje nepremičnine - dobra vera posestnika - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - standard povprečno skrbnega človeka - desetletna priposestvovalna doba - pridobitev hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi
Tožnik bi se moral zavedati, da ded do svoje smrti (2.3.2008, priloga B6) vpisa ni uredil (tožniku ni povedal, da je vse urejeno). Zato bi moral tožnik najkasneje leta 2008, ko je ded umrl, preveriti, ali je ded uresničil svojo obljubo, da bo v zvezi s to parcelo vse uredil, da bo njegova. Ker tega ni storil, najkasneje od dedove smrti dalje ni bil v dobri veri.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 24, 24/1, 154, 154/1, 154/3.. ZUP člen 87, 87/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zagovor
Okoliščina, ki toženo stranko lahko odveže njene obveznosti, da tožniku omogoči zagovor, je lahko tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki je toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Za uspešno uveljavljanje te okoliščine pa bi morala tožena stranka dokazati, da vročitev ni bila mogoča iz razlogov na strani delavca.
Zakon nalaga delodajalcu določene obveznosti v postopku izredne odpovedi - kršitev teh obveznosti oziroma opustitev dolžnih ravnanj v zvezi z omogočanjem zagovora imajo za delodajalca škodljive posledice. Na drugi strani pa iz položaja delavca v delovnem razmerju izhajajo določene obveznosti tudi zanj - ne sme se npr. izogibati vročitvi pisanj, ki mu jih v zvezi z izredno odpovedjo pošilja delodajalec z namenom, da bi mu zagotovil uveljavitev pravice do zagovora. Če je dokazano, da se je vročitvi izogibal, pa ima to zanj škodljive posledice.
V obravnavanem primeru ni dokazano s strani tožene stranke zatrjevano tožnikovo izogibanje vročitvi, zaradi katerega tožena stranka ni uspela opraviti vročitve vabila na zagovor s seznanitvijo o očitanih kršitvah. Razlogi za neuspešno večkratno vročanje so izključno na strani tožene stranke, ne pa na strani tožnika oziroma njegovih sorodnikov.
Sodišče prve stopnje je torej zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 7, 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo - evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - pogoji za potrditev evropskega naloga za izvršbo - sodna odločba o nespornem zahtevku
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sklenilo, da v zadevi ne gre za »nesporni zahtevek« v smislu Uredbe št. 805/2004. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, da je bil sporen že zahtevek o glavni stvari, ter nadalje, da sta obe stranki v revizijskem postopku zahtevali povrnitev stroškov, zaradi česar se zahtevka obeh strank med seboj izključujeta.
OZ člen 131, 131/1, 133, 133/3, 187, 190, 198. ZDARS člen 33. ZPP člen 340, 341.
premoženjska in nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - prekomerne imisije - izgradnja avtoceste - pravica do zdravega življenjskega okolja - zmanjšana tržna vrednost nepremičnin - pasivna legitimacija Republike Slovenije - odškodninska odgovornost države - škoda, ki presega običajne meje - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odgovornost izvajalca in naročnika del - vzročna zveza - plačilo najemnine oz. uporabnine - nepremoženjska škoda za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice - emisije hrupa - primerna višina odškodnine - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - pravni temelj odškodninske obveznosti - bodoča škoda - solidarna odškodninska odgovornost
Glede pritožbe drugotoženke sodišče druge stopnje dodaja, da pokanje sten, poškodba ploščadi, prerezanje asfalta oziroma nesanacija slednjega ne predstavlja škode, ki jo je razumeti kot škodo, ki ne presega običajne meje. Toženka ne živi v urbanem okolju, ampak ruralnem. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila škode, ki presega običajne meje v skladu s tretjim odstavkom 133. čelna OZ (61. - 62. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le "normalnih meja". Kadar te presežejo mejne vrednosti pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo.
ZD člen 163, 172, 172/2, 173, 173/3. ZPP člen 343, 343/1, 346, 346/1.
zapuščinski postopek - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - upoštevanje prepozne pritožbe - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva med dediči - izjema - namen določbe
Smisel določbe tretjega odstavka 173. člena ZD, po kateri pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, je v obstoju možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice strank, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Zato glede sklepa, ki dediča šele napotuje na postopek ugotavljanja spornih dejstev, od katerih je odvisna velikost dednih deležev/vračunanje v dedni delež, uporaba omenjene določbe ne pride v poštev.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
predkupna pravica - izročitev nepremičnine kupcu - legitimacija za vložitev pritožbe - skrbnik za poseben primer
Dolžnica v pritožbi sama navaja, da je bila predkupni upravičenki zaradi obstoja kolizije interesov z odločbo CSD postavljena posebna skrbnica za uveljavljanje predkupne pravice. Torej bi lahko v imenu predkupne upravičenke zaradi varstva njenih interesov in pravic vložila pritožbo zgolj skrbnica za poseben primer.
KZ-1 člen 7, 92, 92-4. ZSKZDČEU člen 132, 132/1, 132/1-9, 139, 139/2, 139/3.
zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Pritožniki prezrejo obstoječo sodno prakso, po kateri se od pravnomočnosti sodbe dalje za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča v samostojnem in od izrečene sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti tisti kazenski zakonik, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni.
Ne drži stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska.
Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ.
OZ člen 125, 131, 155, 155/1, 435, 435/1, 468, 468/1, 468/1-1. ZVPot člen 4, 4/1.
prodajna pogodba - motorno vozilo - stvarne napake motornega vozila - konstrukcijska napaka - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - pasivna legitimacija - prodajalec - odgovornost prodajalca - pravice kupca - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na stroške prodajalca - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odgovornost za izdelek - odškodninska odgovornost - povzročitelj škode
Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage.
Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari.
Po določbi prvega odstavka 155. člena OZ je odgovoren le tisti, ki je stvar izdelal. Na mestu je sicer ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec, kadar pri izdelavi določenih končnih produktov sodeluje več proizvajalcev. Vendar pa v določbah OZ ni podlage za širitev pojma proizvajalca izven tega kroga, tj. tudi na osebe, ki pri proizvodnji, torej izdelavi produkta niso sodelovale, temveč so se v dobavo vključile kasneje, kot uvoznik ali distributer.