Dejanska situacija, ki jo navaja tožnica in ki naj bi bila podlaga za postavitev količkov (zasebni zavod v sosednjem objektu), pa tudi po presoji sodišča ob tehtanju javnega interesa z interesi, ki jih uveljavlja tožnica, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.
ZGos člen 12. Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost člen 12, 3, 4, 8, 12, 3, 4, 8.
obratovalni čas
V obravnavanem primeru iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bilo tožniku dano soglasje k podaljšanem obratovalnem času na način kot je predpisano v Pravilniku I.
Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku), kar pomeni, da za dopustnost upravnega spora ZUS določa dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, in sicer gre na eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani upravni akt (ali okoliščina, da le-ta ni bil izdan). Če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 33. ZLS je župan zakoniti zastopnik lokalne skupnosti, poleg tega pa ima po določbah ZLS tudi funkcijo varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, kot izhaja iz določbe 6. odstavka 33. člena ZLS. Določba 6. odstavka 33. člena ZLS torej postavlja župana kot varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, medtem ko drugi občinski funkcionarji (člani občinskega sveta, podžupan) iz 34. a člena ZLS takih pristojnosti nimajo, pač pa v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZLS člani občinskega sveta sprejemajo odločitve z večino opredeljenih glasov navzočih članov v skladu s splošno veljavnimi pravnimi načeli (demokratični princip), pri čemer občinski svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča večina članov občinskega sveta. Ker tožnika niti ne navajata in ne izkazujeta, da bi bila zaradi izpodbijanega sklepa prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, je sodišče tožbo zavrglo, saj izpodbijani sklep očitno ne posega v pravice tožnikov ali njune neposredne, na zakon oprte pravne koristi. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS tudi v primeru, v katerem je sodišče ugotovilo, da niso podane niti procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Vendar pa je vsebinsko odločanje o pogojih za izdajo začasne odredbe mogoče le v primeru, če je dopusten upravni spor. Ker iz 1. točke izreka tega sklepa izhaja, da je bila tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavržena kot procesno nesposobna, zato po oceni sodišča tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS niso izpolnjeni. Tožnika nista navedla, na kateri zakonski podlagi predlagata izdajo začasne odredbe, vendar iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da jo predlagata na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je verjetno izkazana le v primeru, če je verjetno izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj mora biti pravni interes izkazan tudi pri zahtevi za izdajo začasne odredbe kot obliki začasnega sodnega varstva.
Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, razen v delu, s katerim zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe. Po 22. členu ZSam-1 se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava skladno z določbami zakona, ki ureja davčno izvršbo. Ta določba torej ureja postopek v zvezi s prisilno izterjavo, ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa po presoji sodišča ne gre za bistveno nepravilnost, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe.
ZUP člen 236, 236. ZSam-1 člen 22, 2, 2/2, 7, 22, 2, 2/2, 7.
krajevni samoprispevek
Določba 22. člena ZSam-1 ne določa izjeme po 236. člena ZUP-a. Občanom so pravna sredstva v zvezi z razpisom in izvedbo referenduma predvidena v določbah ZLS in ZRLI. Ne gre za pravo retroaktivnost, če je bil Odlok o uvedbi samoprispevka objavljen 25. 7. 2003 in je začel veljati 2. 8. 2003, samoprispevek pa je razpisan za obdobje od 1. 8. 2003 - 31. 7. 2008.
ZIS člen 74, 74/2, 74, 74/2, 74, 74/2, 74, 74/2. ZUP člen 213, 214, 214/1, 213, 214, 214/1.
obrazložitev odločbe - turistično območje
Takšna obrazložitev, ki se zgolj sklicuje na določbo pravne podlage za odločitev, ni zadostna, saj je sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve in njegove konkretizacije glede na ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno sredstvo.
Ker je na prvi stopnji župan odločal v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji, je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS, zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan.
ZLS člen 47, 48, 44, 45, 46, 47, 48, 44, 45, 46. ZUreP-1 člen 46/1, 43, 43/1, 46, 33, 42, 42/1, 46/1, 43, 43/1, 46, 33, 42, 42/1. Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena člen 12/2, 12, 12, 12/2.
referendum
Iz določb 1. odstavka 42. člena, 2. točke 1. odstavka 43. člena ter 1. odstavka 46. člena ZUreP-1 in 2. odstavka 2. člena Uredbe o prostorskih ureditvah državnega pomena izhaja, da je prostorsko urejanje gradnje avtoceste zadeva iz pristojnosti države, in ne stvar, o kateri bi odločali občinski organi. Ker je načrtovanje in odločanje o prostorski ureditvi avtoceste vsebina državnega lokacijskega načrta, torej akta države, občinskega referenduma o določbah tega akta glede na določbe 46. do 46.b člena ZLS ni mogoče uspešno zahtevati. Tudi mnenje občinskega sveta k državnemu lokacijskemu načrtu ni splošni, temveč posamični akt, v zvezi s posamičnimi akti občine pa razpis referenduma glede na določbe 1. odstavka 46. člena ZLS ni dopusten. Izvedbo občinskega referenduma za druge odločitve iz pristojnosti občinskih organov tudi ni mogoče zahtevati na podlagi določb 48. člena ZLS, saj se določba 2. odstavka tega člena sklicuje na določbe 47. člena istega zakona le v obsegu, kolikor se nanaša na oblikovanje zahteve za izdajo oziroma razveljavitev odločitve organa občine, ne pa tudi v obsegu, kolikor se nanaša na razpis referenduma. Po določbi 1. in 3. odstavka 48. člena namreč odloča o zahtevi volivcev v občini (torej o ljudski iniciativi) organ, ki je pristojen za izdajo zahtevanega ali izpodbijanega akta, in ne občani oziroma volivci na referendumu.
Glede na določbe Odloka ob upoštevanju 1. odstavka 46. člena ZLS tudi po presoji sodišča, občani ne morejo odločati na referendumu o vprašanjih, ki so vsebina navedenega Odloka, saj gre očitno za splošni akt, s katerim se v skladu z zakonom predpisujejo dajatve občanom.
ZUS člen 34/1-3, 1, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 34, 34/1. ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64, 64/1, 64/2.
lastninjenje - zavrženje tožbe
Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po 1. odstavku 64. člena ZSpo. Uveljavljanje lastninske pravice oziroma solastninskega deleža na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, pa ima po mnenju tega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava.
ZLS člen 46, 46/1, 47, 65, 65/1, 66, 66/1. ZUreP-1 člen 33, 45, 46, 46/1.
referendum - zahteva za razpis referenduma - splošni pravni akt - predlog državnega lokacijskega načrta
Sklep o sprejemu osnutka državnega lokacijskega načrta in o soglasju h korigiranemu predlogu državnega lokacijskega načrta ne vzpostavlja pravic in zato ni splošen pravni akt.
V izhodišču obravnavane zadeve je med strankama sporno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku izdati pisni akt o razrešitvi s funkcije podžupana v skladu s pravili ZUP ali ne. To vprašanje je bistveno in med strankama sporno. Od navedenega vprašanja je odvisno, ali bi tožena stranka zaradi narave oziroma statusa pravno zavarovane procesne pravice iz 22. in 25. člena Ustave morala izdati ustrezen akt ob izvajanju sprejete odločitve iz svoje pristojnosti. Ustavne pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zaradi njihovega učinkovitega varstva pa imajo lahko tudi organi lokalne skupnosti dolžnost izdati ustrezen akt v tudi v primeru, če zakon izrecno za konkretno dejansko okoliščino (razrešitev s funkcije podžupana) ne predvideva izdaje posebnega akta. Zakonodajalec vseh konkretnih dejanj, zaradi katerih mora organ lokalne skupnosti pri izvrševanju odločitev, ki jih je sprejel v okviru svojih pristojnosti, ni mogel vnaprej predvideti, zato je na splošno določil, da so organi občine pri izvrševanju nalog iz svoje pristojnosti dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni. Ker Ustava zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in ker se v upravnem sporu lahko med drugim izpodbijajo tudi posamični akti o razrešitvah funkcionarjev, pa tožnik izpodbija prav akt o njegovi razrešitvi s funkcije podžupana, bi tožena stranka morala zaradi tožnikove procesne pravice iz 22. člena Ustave tudi v tem primeru izdati tožniku ustrezen akt v predpisani obliki in z obveznimi sestavnimi deli po standardih, ki jih določa ZUP. Med druge javnopravne stvari, ki po definiciji 2. člena ZUP nimajo značaja upravne stvari, je treba uvrstiti tudi tako pomembne javno-pravne zadeve, kakršna je razrešitev občinskega funkcionarja s funkcije podžupana, sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov. To je bistveno oteženo v primeru, če ni izdan ustrezen akt po pravilih ZUP. Da v konkretnem primeru ne bi šlo za poseg v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave, bi morala tožena stranka ob smiselni uporabi ZUP izdati ustrezen akt po pravilih ZUP v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli, ki jih kot obvezne določa. Šele z izdajo (in ne z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije) akta o razrešitvi namreč nastopijo pravne posledice izida glasovanja, kajti tudi v zadevah, kot je sporna razrešitev, je treba ob smiselni uporabi določb 207. člena ZUP (4. člen ZUP) šteti, da je o stvari odločeno (šele) z izdajo posamičnega akta, ki ima sestavine, predpisane za upravno odločbo. Določba 1. odstavka 33.a člena ZLS ne vsebuje materialnih pogojev za razrešitev, to pa pomeni, da ima tožena stranka pri odločanju o razrešitvi podžupana široko polje diskrecije, iz česar sledi, da mora biti vpliv kršitve procesnih pravil, ki niso absolutne kršitve predpisov o postopku, tudi dokazan, ne samo zatrjevan. Na splošno je dopustnost upravnega spora urejena z določbo 1. odstavka 4. člena ZUS. Vsakdo pa, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo, pri čemer je trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS se presojajo le posamični akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice, vendar skladno z načelom subsidiarnosti upravnega spora le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar implicitno predpostavlja dopustnost sodnega varstva.
Glede na to, da gre za 40 različnih tožečih strank, ki izpodbijajo 40 upravnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala poimensko, po presoji sodišča po določbah ZUS niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče obravnavalo tožbo kot eno tožbo in je sodišče zato na podlagi na podlagi 41. člena ZUS sprejelo sklep o razdružitvi tožbe tako, da je tožbo razdružilo na 40 posameznih zadev (tožb), ki jih bo tudi ločeno obravnavalo. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, niti ne navaja, da je pred pristojnim organom (občino A) vložil zahtevo za odložitev izvršitve upravnega akta. Glede na navedeno, po presoji sodišča, tožnik ni izpolnil procesne predpostavke po določbi 69. člena ZUS.
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
URS člen 2, 87, 153, 153/4, 157. SZ člen 11, 63, 63/10. ZUP člen 42. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60.
neprofitna najemnina za stanovanje - znižanje neprofitna najemnine - zavezanec za vrnitev razlike do polne najemnine - postopek državnega zbora za določanje obveznosti
Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.
Določila ZLS pa ne določajo, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako, kot to navaja tožena stranka in sicer da mora biti preoblikovana v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Prav tako iz določil ZLS ne izhaja, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako, kot to navaja tožena stranka v svojem dopisu z dne 4. 2. 2004 in sicer, da imajo volilci pravico zahtevati razpis referenduma le v primeru, ko se referendum opravi kot naknadni referendum, tožnik pa je vložil zahtevo za razpis svetovalnega referenduma. Že v sodbi U 2103/2003 je sodišče opozorilo na to, da je tožnik vložil pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis svetovalnega referenduma. Določila ZLS pa ne določajo, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako kot to navaja tožena stranka. Določilo 47. člena obravnava pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, to določilo pa sledi splošnim določilom o pravici občanov, da lahko odločajo na referendumu, ki je lahko naknaden ali svetovalen (določila 46. - 46.b člen ZLS). Določilo 47. člena ZLS obravnava pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, ki se nanaša tako na naknadni kot na svetovalni referendum in zato obravnava le pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma in določa, da lahko župan preveri vsebino pobude in določa za to postopek. Tožena stranka tako ni imela podlage v določilih ZLS za svoje stališče, da se določilo 47. člena nanaša le na naknadni referendum, prav tako pa tudi ne za zaključek, da mora tožnik svojo pobudo preoblikovati v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Tožena stranka zato ni imela podlage, da tožnika pozove oziroma ga seznani s svojim stališčem glede njenega razumevanja določila 47. člena ZLS, ki se bi naj po njeni razlagi nanašal le na naknadni referendum in tudi ne zahtevati od tožnika, da pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma preoblikuje v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Po presoji sodišča je zato tožena stranka neupravičeno štela, da pobuda tožnika ni bila vložena.
Po presoji sodišča je dopustno s poslovniškimi sklepi natančneje določiti način imenovanja direktorja, kadar relevantne določbe predpisov ne zadostujejo.
ZSam člen 9, 14. Odlok o uvedbi o uvedbi samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naselju Bevke - Občina Vrhnika člen 6.
samoprispevki
Glede na določbe ZSam in določbe Odloka sodišče nima pomislekov, da je tožnica zavezanka za plačilo samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo javne infrastrukture v naselju Bevke - Občina Vrhnika. Po mnenju sodišča so tožbene navedbe neutemeljene, saj med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica (sicer majhnega dela) stavbnega zemljišča, vendar pa tudi po presoji sodišča velikost stavbnega zemljišča ne more vplivati na določitev zavezanca za samoprispevek za izgradnjo ali rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture.
Sodišče je odločitev župana o zavrnitvi pobude za vložitev zahteve za razpis referenduma razveljavilo in ker tožena stranka ni ravnala v skladu z zakonom (2. odstavek 47. člena ZLS). V kolikor je tožena stranka menila, da pobuda z zahtevo ni oblikovana v skladu z zakonom in s statutom občine, ali da ne vsebuje jasno izraženega vprašanja, ki naj bo predmet referenduma, bi o tem morala obvestiti pobudnika in ga pozvati, da ugotovljeno neskladnost odpravi v 8 dneh. Poziv tožeči stranki, naj pobudo umakne, ni bila v skladu s citirano določbo ZLS.
zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma
Tožena stranka je nepravilno tolmačila 2. odstavek 47. člena ZLS. Pooblastilo županu, da preveri skladnost pobude z zakonom in statutom občine, ni dano v tem smislu, da je župan tudi pristojen za odločanje o utemeljenosti pobude po vsebini.