brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - uveljavljanje nagrade - napotnica
Tožnici nagrada za narok na podlagi tar. št. 3102 ZOdvT pravilno ni bila priznana, saj na napotnici naroka ni priglasila, to pa tudi ne izhaja iz napotnici predloženih dokazil.
ZS člen 113a. ZUP člen 76, 80. Uredba Komisije (ES) št. 796/2004/ES o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete člen 23, 23/2.
neposredna plačila v kmetijstvu - kontrola na kraju samem - zapisnik o opravljenem kontrolnem pregledu - preprečitev oprave kontrole - predhodno vprašanje Sodišču Evropskih skupnosti
Besedno zvezo „prepreči pregled na kraju samem“ iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 je treba razlagati tako, da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil.
ZJC člen 47, 47/2, 68, 68/2. Pravilnik o projektiranju cest člen 56.
ukrep prometnega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - varovalni pas regionalne ceste
Glede na dejansko stanje, ki je ugotovil upravni organ, je treba upoštevati določbo 68. člena ZJC, ki omejuje rabo prostora v varovalnem pasu državnih cest, in v tej zvezi določbo 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, ki v tretjem odstavku 56. člena postavitev konstrukcij in objektov za obveščanje in oglaševanje dopušča ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing traderji“, tožniku pa se očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.
ZBPP člen 20. Pravilnik o obrazcu prošnje za dodelitev BPP člen 1, 2, 2/1. ZUP člen 67.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - rok za odpravo pomanjkljivosti - zavrženje vloge
Po pozivu na dopolnitev vloge tožnica ni izpolnila rubrik, ki se nanašajo na podatke o njenem premoženjskem stanju, zato je organ za BPP ob upoštevanju prvega in petega odstavka 20. člena ZBPP ravnal pravilno, ko je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrgel po tem, ko jo je pozval na dopolnitev vloge.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - bistveno povečanje vrednosti nepremičnine - sprememba identitete podržavljene stavbe - nova stvar - gradnja na tujem svetu
Na podržavljenem objektu so bili po podržavljenju izvedeni gradbeni posegi v obliki prizidave dodatnega (novega) objekta in rekonstrukcije osnovnega (starega) objekta. Drugostopenjski organ je ugotovljena dejstva ocenil z vidika vpliva na spremembo identitete podržavljene stavbe in presodil, da so nastale takšne spremembe, da ni mogoče govoriti le o bistvenem povečanju vrednosti stavbe zaradi novih investicij (in uporabiti 25. člen ZDen), temveč da je po podržavljenju nastala nova nepremičnina.
Prvi kriterij, po katerem se je upravni organ pravilno opredeljeval o identiteti sedanjega objekta, je namen, kateremu je služila stavba ob podržavljenju in njen sedanji namen. Na spremenjeno identiteto sedanje zgradbe kaže tudi razlika v vrednosti podržavljenega objekta glede na vrednost sedanjega objekta ter primerjava vrednosti starega podržavljenega objekta z vrednostjo prizidka. Tretjo razliko, ki jo je ugotovil, organ izpeljuje iz dejstva zgrajenega prizidka - organ ugotavlja, da je stari del z izgradnjo prizidka izgubil svojo samostojnost ter le skupaj z novim delom pomeni funkcionalno celoto.
Odločbe, s katerimi je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno in so ji bile zahtevane parcele vrnjene, so materialno pravnomočne in postopka glede teh parcel ni mogoče ponovno začeti. Zavrženje ponovne zahteve za vrnitev je v tem delu torej pravilno. Odločbe, s katerimi je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen so sicer le formalno pravnomočne, vendar bi se postopek glede v njih obravnavanih parcel lahko ponovno uvedel le, če bi se dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka spremenila. Do take spremembe pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni prišlo.
Z odločbo, s katero se odloči o ničnosti odločbe, ki je obremenjena s takimi napakami, da ne more obstati, se njena ničnost ugotovi. V konkretnem primeru ničnost ni bila ugotovljena. Zato je prvostopenjski organ v okviru odločanja o ponovnem zahtevku tožeče stranke lahko upošteval te že sprejete odločitve glede ničnosti odločb. Tožeča stranka torej tudi glede zavrnilnih odločb ni imela podlage za ponovno uveljavljanje zahtevka za vrnitev podržavljenih parcel.
ZDoh-2 člen 44, 45. SRS (2006) standard 15.7, 15.27.
dohodnina - akontacija dohodnine - podružnica v tujini - plače zaposlenim nerezidentom - stroški prehrane in prevoza - dohodki iz delovnega razmerja - davčna osnova
Stroški prehrane in prevoza oziroma njihova povračila zaposlenim morajo biti dejansko izplačana ter to tudi na ustrezen način (z listinami) izkazano. Po določbah SRS 15.27 imajo namreč povračila zaposlenim za prevoz na delo in z njega ter za prehrano naravo plač, ki so strošek dela. Stroški dela pa se lahko pripoznavajo le na podlagi listin, ki opravljeno delo in druge podlage za obračun plač oziroma njihovo upravičenost dokazujejo (SRS 15.7). V konkretnem primeru temu ni tako, zato tožnik stroškov prehrane in prevoza ne more uspešno uveljavljati in na tej podlagi zahtevati zmanjšanja davčne osnove za obračun akontacije dohodnine. Predpisi Belorusije pri tem niso pravno pomembni, saj se akontacija dohodnine obračunava po določbah predpisov, ki veljajo za tožnika, to je po določbah ZDoh-2 in ZDavP-2 ter ustreznih podzakonskih aktov.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - izvršilni postopek - izvršba na podlagi verodostojne listine - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora
Tožena stranka je v zvezi s tožnikovo vlogo za dodelitev BPP pravilno ugotovila, da dodelitev BPP v tej (pritožbeni) fazi postopka ni razumna, saj bo šele od odločitve višjega sodišča o pritožbi odvisno, ali bo sodišče prve stopnje moralo o zadevi ponovno odločati.
dohodnina - davek od osebnih prejemkov - boniteta - stimulacija - plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje - stroški izobraževanja - strokovno izpopolnjevanje v tujini
Po določbah 17. člena ZDoh so kot stimulacije in bonitete v zvezi z delovnim razmerjem opredeljena tudi plačila delodajalca za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Kot takšna je po obstoječi sodni praksi šteti vsa tista pokojninska in zdravstvena zavarovanja oziroma vsa tista plačila iz tega naslova, ki niso obvezna za delodajalca, oziroma h plačilu katerih kot delodajalec po določbah ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ ni zavezan.
Plačila delodajalca za stroške izobraževanja, ki so povezani z zaposlitvijo, se ne štejejo za stimulacijo in boniteto in se ne vštevajo v osnovno za davek od osebnih prejemkov. Kot stroški izobraževanja se lahko na podlagi določb kolektivne pogodbe opredelijo šolnine oziroma kotizacije, prevozni stroški, stroški prehrane, stroški bivanja oziroma vsi stroški, ki jih delodajalec svojemu zaposlenemu plačuje na podlagi določil svojih internih pravnih aktov ali na podlagi posebne pogodbe, ki jo sklene s svojim zaposlenim. Med stroške izobraževanja je torej mogoče šteti tudi plačilo prispevkov zaposlenim v času njihovega izobraževanja, če je tako določeno v internih aktih delodajalca in v pogodbi, sklenjeni z zaposlenim, saj omejitve glede vrste stroškov, ki se plačajo zaposlenemu v zvezi z njegovim izobraževanjem, v (kogentnih) predpisih ni zaslediti.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV.
Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.
Obravnavani objekt, upoštevaje 11. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ni enostavni objekt, investitor niti ni lastnik zemljišča, na katerem je objekt postavljen, poleg tega pa gradnja objekta tudi ni skladna s prostorskim aktom. Zato je pristojni inšpektor utemeljeno izrekel ukrepe, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.
kataster stavb - izbris stavbe iz katastra stavb - ukinitev identifikacijske številke - obstoj objekta
Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da je bil objekt nezakonito odstranjen in da, dokler ni odločeno o predlogu za obnovo postopka, objekt formalno pravno obstaja. Tožbene navedbe o nezakoniti in neutemeljeni odstranitvi objekta na postopek izbrisa stavbe iz katastra stavb ne morejo imeti vpliva, saj gre za ugovore, ki jih je lahko tožnik uveljavljal v drugih postopkih, predvsem postopkih zoper odločitev pristojnega inšpektorata.
obnova postopka - predlog za obnovo postopka - sklep o dovolitvi obnove postopka - izrek odločbe
Organ prve stopnje je sicer kršil procesno določbo tretjega odstavka 268. člena ZUP, ki upravnemu organu dovoljuje, da v določenih primerih dovoli obnovo postopka brez posebnega sklepa o obnovi postopka, vendar mora to navesti v izreku odločbe iz 270. člena ZUP in v obrazložitvi utemeljiti razloge za takšno odločitev. Nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, je bila po razdružitvi predmet prenosa lastninske pravice na posameznih delih, s čimer je postala kot stvarna pravica absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica in bi bila morebitna drugačna odločitev v obnovljenem postopku zemljiškoknjižno neizvršljiva, zato je bila odločitev obeh upravnih organov zakonsko utemeljena.
Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ postopati po ZIL-1, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1.
Ob nespornih okoliščinah - da je stranka z interesom vložila prijavo obravnavane znamke za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki – je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je podan pravni interes stranke z interesom za vložitev zahteve za razveljavitev znamke.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - gradnja na tujem svetu - nova stvar - sprememba identitete podržavljene stavbe - bistveno povečanje vrednosti nepremičnine
Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.
Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa navedena določba ne pride v poštev. V obravnavanem primeru namreč ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna, bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine.
V primeru ugotovljene degradacije - onesnaženja kmetijskega zemljišča je kmetijski inšpektor skladno s 107. členom ZKZ, kot je veljal v času upravnega odločanja, pooblaščen, da prepove onesnaževanje kmetijskega zemljišča in odredi vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja. Kot povzročitelja se obravnava tudi lastnika zemljišča, če se ugotovi njegova odgovornost.
Ocenjevanje vlog v javnem razpisu je v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. V te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora.