misija - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - slovenska vojska - neizkoriščen tedenski počitek - poveljnik
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka utemeljena s pavšalnimi ugotovitvami o njegovih obveznostih, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (učinkovito vodenje oddelka in izvajanje nalog, nadziranje podrejenih in poročanje podrejenih o naloženih nalogah in nadrejenim o izvršenih nalogah). Tožnikov položaj in z njim povezane obveznosti namreč same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo, zlasti pa ne omogočajo zaključka, da je bilo potrebno ravno na dan predvidenega tedenskega počitka.
SPZ člen 27, 28, 40, 43, 43/2, 269,. ZGD-1 člen 475, 475/5.
nedopustnost izvršbe - pridobitev hipoteke - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje - povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pred vpisom prisilne hipoteke pri nepremičninah z ID znaki parcela št. 0000 1220, parcela št. 0000 1225/3 in parcela št. 0000 1225/4 v korist tožene stranke (ta vpis je bil izveden 12.3.2010) tožeča stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, niti ni razpolagala z overjenim zemljiškim dovolilom. Vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke s stvarnim vložkom (ki obsega tudi omenjene tri nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila družba B. d.d., sicer družbenica tožeče stranke), ki je bil opravljen v sodnem registru 29.10.1999, nikakor ne pomeni, da je s tem registrskim vpisom oziroma sprejetim sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom na tožečo stranko prešla tudi lastninska pravica na spornem nepremičnem premoženju.
V zvezi s pavšalno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa je poudariti, da pritožba očitno prezre, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja bistveni. Pri tem so odločilna dejstva tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolžene ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolžene in njej očitanega kaznivega dejanja. Vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za v predmetni kazenski zadevi obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zatorej smatrati za brezpredmetno in zavajajoče.
Središče pritožbene graje je v oceni pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov obdolženo obtožbe oprostiti. A s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede njene obrambe, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z izpostavljanjem nebistvenega (npr. v zvezi z vprašanjem posesti) in posledično enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanosti obdolženi očitanega kaznivega dejanja, pritožnik ne more vzbuditi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - enako varstvo pravic - pravica do izjave
Res gre v obravnavanem primeru za obdolženca, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil več kaznivih dejanj, vendar to ne pomeni, da nima pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je konkretizirana v 16. členu Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), to je pravice do izjave na poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Pravica do izjave namreč zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese ter tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka (tako smiselno Odločba Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10.6.2015, predvsem tč. 18). Sodišče ne more objektivno odločiti, če ne sliši stališč obeh strank, zato je enakopravnost strank nujen element poštenega sojenja.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - predlog tožene stranke - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pozitivna in negativna ugotovitvena tožba - pogoji za izdajo začasne odredbe - litispendenca
Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo jo sklenil s tožencem kot preživljalcem. Toženec je po vložitvi odgovora na tožbo predlagal izdajo začasne odredbe, da se tožniku prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine in premičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da toženec ne more doseči sredstva zavarovanja v postopku, ki se vodi proti njemu. Kot izjema se navaja pravdni postopek, začet na podlagi negativne ugotovitvene tožbe, ki pomeni litispendenco za morebitno toženčevo pozitivno ugotovitveno tožbo, zaradi česar bi bilo tožencu onemogočeno tudi začasno varstvo njegovih pravic.
Toženec (kot preživljalec) s predlagano začasno odredbo zahteva nekaj, kar nima podlage v tem pravdnem postopku, niti v toženčevem zatrjevanem litispendentnem zahtevku za ugotovitev veljavnosti pogodbe. Z morebitnim zahtevkom za ugotovitev veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prepovedi odsvojitve ali obremenitve premoženja, ki je predmet pogodbe, toženec ne more doseči. Toženčev domnevni zahtevek je namreč ugotovitveni zahtevek (veljavnost pravnega posla) in ne tudi morebiti denarni zahtevek na povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe. Predlagana začasna odredba zato ni v povezavi z domnevno vtoževano terjatvijo.
dokaz z izvedencem - izvedba dokaza z izvedencem - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - dokazna ocena
Če je že mnenje dr. E. E. v zaključke izvedenca dr. D. D. zbudilo dvom (kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more veljati za oddaljene fotografije tožnika, kako se le-ta nekje nahaja), bi bilo treba ta dvom nujno razjasniti z izvedenčevim zaslišanjem. In šele če to ne bo dalo zadovoljivega rezultata, na katerega bi se lahko sodišče prepričljivo oprlo, bi bilo treba ravnati po tretjem odstavku 254. člena ZPP, torej angažirati novega izvedenca. Četudi je ta že angažiran in je mnenje že podano, to še ne pomeni, da lahko (primarni) dokaz z izvedencem dr. D. D. ostane nedokončan, kot pravilno opozarja pritožba.
začasna odredba - namen zavarovanja terjatve - doseg namena zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin - odtujitev nepremičnine
Predlagana začasna odredba za tožnika nima več koristnih učinkov. Z njo namena zavarovanja nedenerne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so bile že pred vložitvijo tožbe odtujene, ne more več doseči.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057459
URS člen 35, 39. ZPolS člen 21.
odškodninski spor - pravica do svobode izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - ugled politične stranke - tehtanje pravic v koliziji - izjava v medijih - vsebina izjave - financiranje političnih strank - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - javna razprava - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - podlaga - družbena kritika
Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji.
Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (value-laden trditev), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja. Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.
Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.
Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.
Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi. Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji.
Toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom.
ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - začasna odredba - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče ni vezano na v 162. členu DZ primeroma naštete začasne odredbe.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - poslovni delež - prepovedna ali negatorna tožba
Upnik ni konkretno pojasnil kaj naj bi bil predmet sodnega varstva v bodoči pravdi. Glede na trditve v tožbi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upniku kot družbeniku ne gre napovedana gola tožba na prepoved vznemirjanja družbe in družbenikov po 99. členu SPZ. Poslovni delež ni stvar, ki bi bil predmet stvarnopravnega varstva. Kaj je in kako ga je možno varovati urejajo specialni predpisi. Enako velja za družbo kot subjekt.
Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore. Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen materialnopravni zaključek, da toženec ni kršil dolžnosti, kot mu jo nalaga 263. člen ZGD-1, saj je s tem, ko je pridobil mnenje pristojnega sektorja glede vsebine pogodbe o zaposlitvi z delavcem, ki je nastopil funkcijo profesionalnega predsednika dejavnosti energetike in da je podpisal s strani vodje sektorja parafirano pogodbo, ki je upošteval ustaljeno prakso pri takšnih pogodbah, storil vse, kar se od dobrega gospodarstvenika pričakuje in ni deloval v škodo družbe, katere vodenje mu je bilo zaupano.
Ni pa spregledati, da se je s pogodbo z dne 31. 5. 2013 tožeča stranka strinjala, saj v Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 , ki jo je sklenila z C. C., ni ugotovljenih morebitnih nepravilnosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 in tako se obravnavana tožba pokaže kot zloraba pravic, saj tožeča stranka s sklicevanjem na to, da njeno ravnanje, ko je podpisala navedeni sporazum, ni pravno pomembno, ne more biti uspešna in nihče se ne more sklicevati, da se do določenega trenutka ni zgodilo nič ali da je neko dejanje, ki bi ji sedaj bilo v škodo, ni pomembno.
ZIUPOPDVE člen 1, 97, 97/1, 97/2, 97/3.. ZUTD člen 70.. URS člen 14, 50.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - COVID-19 - izpolnjevanje pogojev - interventna zakonodaja
Tožniku je prvi dan nastanka brezposelnosti (1. 12. 2020) pripadalo denarno nadomestila po 70. členu ZUTD, vendar pa to ne pomeni, da mu kasneje, ko do nadomestila po ZUTD ni bil več upravičen (in še vedno v času razglašene epidemije), ne bi moglo biti priznano začasno denarno nadomestilo po ZIUPOPDVE. Določba 97. člena ZIUPOPDVE določa obdobje, ko je oseba lahko upravičena do začasnega denarnega nadomestila. Vendar pa zakon ob upoštevanju jezikovne in namenske razlage ne določa, da bi oseba pogoj, da ni upravičena do denarnega nadomestila po ZUTD, morala izpolnjevati prav na prvi dan nastanka brezposelnosti, temveč lahko ta pogoj izpolni tudi kasneje.
izbrisani - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - odgovornost države - povrnitev nepremoženjske škode - enotna odškodnina - višina odškodnine - previsoka denarna odškodnina - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - paranoidna shizofrenija - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Glede na ugotovitev, da je pri tožniku v posledici izbrisa nastala psihična motnja (prilagoditvena motnja) z relativno blagim potekom in da se pri tožniku tudi po izbrisu pojavlja rezidualna simptomatika, hkrati pa tudi ob upoštevanju, da tožnik v obdobju neurejenega statusa ni imel težav, ki jih izpostavljajo drugi izbrisani, kot npr. nezaposlenost, ločenost od družine, posledično propad zakona, trganje družinskih vezi, nemožnost oziroma izključenost gibanja izven države ipd., saj je bil tožnik ves čas izbrisa zaposlen in na podlagi zaposlitve deležen tudi s tem statusom povezanih pravic, ki so se odražale v njegovem socialno-ekonomskem položaju, zavarovanjih in podobno, je mogoče zaključiti, da je tožniku prisojena odškodnina v znesku 15.500 EUR previsoka in odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.
ZPP člen 350, 350/1, 350/2. ZD člen 138, 138/1, 138/2.
gola pritožba - laična pritožba - uradni preizkus pritožbenega sodišča - odpoved dedovanju - preklic izjave o odpovedi dediščini - zapuščina brez dediča
Pritožba, ki vsebuje le opravilno številko zadeve zoper katero se vlaga ter podpis pritožnice, je gola pritožba. Pritožbeno sodišče je takšno pritožbo dolžno preizkusiti v delu, s katerim pritožnica ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP), in to v okviru uradnega preizkusa.
ZIUZEOP člen 20, 20/1, 61a, 61a/3.. ZUTD člen 59, 69, 69/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - COVID-19 - interventna zakonodaja - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Ker tožnik v zvezi z izgubo zaposlitve zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarnega nadomestila po ZUTD, je upravičen do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Dejstvo, da je bil tožnik v času uporabe ZIUZEOP za nazaj upravičen do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in še to zgolj za 3 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odločilno za priznanje oziroma odklonitev pravice do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Odločilno je, da tožnik po prenehanju zaposlitve za določen čas ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, ker je bil zaposlen le 6 mesecev, pred tem dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni pa se je tožniku že upoštevala pri priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019 in se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - delovna nesreča - bager - soprispevek oškodovanca - vezanost sodišča na trditveno podlago pravdnih strank - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - stroški zdravljenja - objektivna pogojenost višine odškodnine
Delavcu, ki z navodili za varno delo sploh ni bil seznanjen, na delovišču brez varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ki se je (z ravnanjem, ki ni bilo nerazumno) odzval na nevarno situacijo, povzročeno s tem, ko je delodajalec grobo opustil vrsto obveznosti, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo, ker bi ob vsem navedenem lahko stopal nekoliko varneje ali previdneje. Dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik za hitenje utemeljen razlog.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - sklepi skupščine - prepoved glasovanja na skupščini
Tožniki imajo kot družbeniki pravno varstvo zoper izglasovane sklepe skupščine, ali se jih bodo poslužili je njihova stvar. Zgolj zaradi predlaganih sklepov ne bo prišlo do stečaja oziroma uničenja družbe. Slednje je povezano z ekonomskim stanjem družbe, ne s predlaganimi sklepi skupščine. Ti se ne glasijo na začetek postopka likvidacije družbe. Prepoved glasovanja na skupščini ne bo preprečila stečaja.
Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo 1. alineje 1. odst. 57. člena ZIUOOPE potrebno uporabiti tako, da lahko vlagatelj, kar velja tudi za tožnico, poleg izjemnih dosežkov iz šolskih let 2017/2018 in 2018/2019 uveljavlja tudi izjemne dosežke iz šolskega leta 2019/2020 po 2. odst. 24. člena ZŠtip-1. Namen zakona je bil, da dijakom, ki zaradi COVID-19 niso mogli sodelovati na tekmovanjih, na katerih bi lahko dosegli izjemne dosežke, omogoči uveljavitev dosežkov iz šolskih let 2017/2018, 2018/2019. To pa seveda ne pomeni, da bi bili izključeni dosežki iz šolskega leta 2019/2020.
ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) člen 10, 11, 11/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločitev o pravdnih stroških - odmera odvetniških stroškov - stranski intervenient - upravičenost do povračila stroškov - napačna odmera - materialni stroški - obračun davka na dodano vrednost (DDV) - kilometrina
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno odmero materialnih stroškov v vrednosti 2 % od skupne vrednosti storitve. Sodišče bi moralo v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT materialne stroške odmeriti v višini 2 % od skupne vrednosti do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk.
V skladu z 10. členom OT se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Podlago za odmero potnih stroškov tako predstavlja tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavni povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na službena potovanja v primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno vozilo do višini 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer.