CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00059995
OZ člen 15, 21, 21/1, 28, 619.
plačilo po podjemni pogodbi - ustno sklenjena pogodba - sklenitev pogodbe - pooblastilo za zastopanje pravne osebe - pooblaščena oseba - soglasje volj - dokazna ocena sodišča prve stopnje
Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke.
Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor ali prokurist, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00055259
ZKP člen 511. KZ-1 člen 82, 82/4, 83.
sodna rehabilitacija - izbris obsodbe iz kazenske evidence - za odločitev relevantne okoliščine - vedenje obsojenca med prestajanjem kazni
V skladu z določbo 83. člena KZ-1 (sodna rehabilitacija) sme sodišče na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.
začasna odredba - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - korist mladoletnega otroka - ogroženost otroka
Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah, se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
V primeru razpada starševske zveze je ureditev stikov med otrokom in tistim od staršev, ki z njim ne biva, nujno potrebna v vseh tistih primerih, ko starša ne zmoreta sama doseči dogovora in grozi, da bo stanje neurejenih stikov ali celo njihova odsotnost, vodila v odtujitev med otrokom in staršem, s katerim ne živi. Drugače pa je, ko gre za začasno ureditev vzgoje in varstva med postopkom. Tu lahko izdaja začasne odredbe, prejudicira končno odločitev, s tem pa lahko otroku nastane nepopravljiva škoda, na kar opozarja prej navedena ustavna odločba.
sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - rok za plačilo sodne takse - nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Ker je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv, so posledice prepoznega plačila enake posledicam neplačila sodne takse. Izostanek njenega plačila v roku, ki ga stranki določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in v katerem jo pouči na posledice neplačila, ima ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, za posledico presumpcijo umika pritožbe.
začasni skrbnik zapuščine - poslovodstvo brez naročila - odvrnitev škode
V primeru, kot je tudi obravnavani, ker neposredno po pravnomočni razrešitvi pritožnika kot začasnega skrbnika zapuščine nov začasni skrbnik zapuščine ni bil postavljen, začasno skrbništvo nad zapuščino pa je bilo zaradi vztrajajočih nesoglasij med dediči še zmeraj potrebno, je bil pritožnik kljub formalni razrešitvi iz skrbniške funkcije kot gestor (199. člen OZ) še zmeraj obvezan opravljati tista dejanja, ki so bila potrebna, da se v interesu dedičev odvrne nastanek škode (nadaljevalna dolžnost po prvem odstavku 200. člena OZ).
terjatve iz delovnega razmerja - obstoj delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - uveljavljanje sodnega varstva - materialni prekluzivni rok
Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
neobrazložena pritožba - pravna oseba - oprostitev plačila sodne takse
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka kot pravna oseba skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila sodne takse pod zneskom 44,00 EUR. Glede na to, da znaša višina sodnih taks, katerih oprostitev zahteva toženka, 33,00 EUR (za pritožbo zoper sklep z dne 16. 4. 2021) in 20,00 EUR (za pritožbo zoper sodbo), toženka plačila sodnih taks ne more biti oproščena.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - hujši prekršek
Ker je posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe jasno in izrecno predpisana, sodišče nima zakonske podlage, da bi storilcu storjeno napako "oprostilo" s tem, da mu ne bi preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne glede na to, da storilec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi službe ter družinskih potreb.
ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 189, 189/1, 206, 206/1-1. SPZ člen 107. URS člen 23.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja - izključna lastninska pravica - uporabnina - smotrnost prekinitve postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - nasprotna tožba - obstoj pravde
Sodišče ne sme samo reševati le tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom. V ostalih primerih, ko prekinitev postopka ni obligatorna, sodišče samo glede na vse okoliščine primera presodi, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa bo počakalo na pravnomočno odločitev v drugi pravdi. Pri tem se mora ravnati po načelu smotrnosti, ekonomičnosti in paziti tudi na pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS).
ZD člen 210, 212, 213, 213/1. SPZ člen 11. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. DZ člen 74, 74/1.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - izločitveni zahtevek iz zapuščine - domneva lastninske pravice - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice
V primerjavi z vknjiženo lastninsko pravico šteje za manj verjetno nevknjižena zatrjevana originarna pridobitev lastninske pravice. Če je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, vpisana v zemljiško knjigo v celoti na zapustnika, je treba na pravdo napotiti nevpisanega preživelega zakonca, v kateri bo moral dokazati, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v zakonski zvezi.
mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - nastanek škode - unovčenje bančne garancije
Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3. 7. 2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6. 6. 2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28. 12. 2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna.
Neutemeljene so trditve, da je ugovor zastaranja nemoralen. Tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima: "še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.". Toženec kot pooblaščenec tožnika je že dne 7. 9. 2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska: "iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije" in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6. 6. 2013.
sklep o postavitvi izvedenca - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - odmera nagrade in stroškov izvedenca - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - oprava izvedenskega dela - neobrazložen sklep - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno izvedensko mnenje - odprava pomanjkljivosti v mnenju - povračilo stroškov in nagrade izvedencu po opravi njegovega dela - dopolnitev izvedenskega mnenja
Izvedenčev zahtevek za določitev nagrade in povrnitev stroške je lahko utemeljen za delo, ki je opravljeno in je bilo naloženo s sklepom o postavitvi izvedenca. Če izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, mora najprej dopolniti svoje izvedeniško mnenje in nato bo sodišče ponovno odločilo o stroškovniku.
ZD člen 132, 145, 210, 212, 213. ZGD-1 člen 480, 505, 515.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - dokazovanje negativnega dejstva - dokazno breme - premoženje zapustnika - premoženje družbe - podjetniško premoženje - delni sklep o dedovanju - upravitelj zapuščine - razlog za razrešitev upravitelja - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.
Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče.
Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - nejasen zahtevek
Pravdni postopek ni sredstvo za presojo ravnanj sodišča in strank v izvršilnem postopku; v njem se ne more ukiniti ali razveljaviti ne izvršilnega predloga ne izvršilnega postopka, kar v resnici želi tožnica doseči s „tožbama“.
Iz vlog tožnice ni mogoče razbrati, kakšno pravno upravičenje in na podlagi česa zahteva od toženk. Po naravi stvari pravdnih postopkov sodišče nikoli ne vodi po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi tožbe, v kateri morajo biti podane navedbe o dejstvih in postavljen točno določen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica pa tožb ni dovolj jasno specificirala, da bi zadostila tem zahtevam. Ker še tudi po pozivu sodišča tožb ni ustrezno popravila, da bi lahko nasprotni stranki podali odgovor in bi ju sodišče lahko obravnavalo v kontradiktornem postopku, je bilo treba tožbi zavreči.
ZPP člen 7, 8, 11, 214, 286, 286a, 426. SPZ člen 33.
motenje posesti - zadnje posestno stanje - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - določna opredelitev zahtevka - opis motilnega ravnanja - jasen in konkreten predlog - opredelitev tožbenega zahtevka - (ne)sklepčnost predloga - pravni interes - ekonomski interes - posestno varstvo - trditvena in dejanska podlaga sodb nižjih sodišč - onemogočanje souporabe - onemogočen prehod - način uporabe stvari - dokazna ocena - obstoj posesti - poseg v obstoječe posestno stanje - neizvedba dokaza - aktivna in pasivna legitimacija strank - izrek denarne kazni - denarno kaznovanje - zloraba pravic - pogoji za izrek - razveljavitev sklepa
Bistvo toženčeve obveznosti je, da se tožeči stranki omogoči prost dostop skozi vhodna vrata in po stopnišču, motilno pa je glede na zapis v sklepu vsako ravnanje, ki bo tak dostop preprečevalo.
Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oz. spremembo, ampak za preprečitev dostopa, zato je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) tožeče stranke za posestno varstvo izkazan.
Pritožba pravilno opozarja, da je kaznovanje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP skrajno sredstvo. Sodišče je po prvem odstavku 11. člena ZPP res dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a vendar v ta namen nima na razpolago samo kaznovanja.
Povzeti določbi 286. in 286.a člena ZPP kažeta, da razlog za to, da sodišče prve stopnje ni zaključilo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ni bil v ravnanju pooblaščenke tožene stranke. Tudi če bi narok sodišče zaključilo, bi namreč lahko tožeča stranka na navedbe tožene stranke (na katere brez svoje krivde ni mogla odgovoriti pred tem) odgovorila tudi še kasneje. Poleg tega pa bi sodišče lahko strankama tudi določilo rok v katerem lahko odgovorita na navedbe druga druge. S takšnim postopanjem bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča lahko zagotovilo ustrezno procesno disciplino in posledično toženi stranki ne bi bilo potrebno izrekati denarne kazni. Če sodišče prve stopnje svojih pooblastil iz 286.a člena ZPP pri vodenju postopka ni uporabilo, je glede na posledice ravnanja pooblaščenca tožene stranke izrek denarne kazni nesorazmeren ukrep.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
izvršba za denarno terjatev - stroški pravdnega postopka - zapadlost denarne obveznosti - zamuda dolžnika - potek paricijskega roka - izvršilni naslov za povrnitev pravdnih stroškov
Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude). Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2. OZ člen 39, 255, 255/1.
obnovitveni razlog - novo dejstvo - nov dokaz - zavrženje predloga za obnovo postopka - procesna skrbnost stranke - pogoji za obnovo postopka - ugodnejša odločba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obstoj upnikove terjatve - nedopusten nagib
Presoja skrbnosti stranke je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik je v pravdi očital prvemu tožencu, da je v sodelovanju s preostalimi toženci prenašal in skrival svoje premoženje in ga tako prikrajšal za izpolnitev njegove preživninske terjatve. V enakem položaju bi vsak upnik sam opravil ali predlagal sodišču poizvedbe o celotnem dolžnikovem premoženju in razpolaganju z njim. Tudi tožnik je takšno možnost v dokaznem postopku imel; če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice te opustitve nositi sam.
Za odločitev o predlagani obnovi je bistveno, da zdaj ponujeni dokaz ne bi privedel do ugodnejše sodbe za tožnika, tudi če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku.