ZD člen 132, 145, 210, 212, 213. ZGD-1 člen 480, 505, 515.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - dokazovanje negativnega dejstva - dokazno breme - premoženje zapustnika - premoženje družbe - podjetniško premoženje - delni sklep o dedovanju - upravitelj zapuščine - razlog za razrešitev upravitelja - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.
Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče.
Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00054884
ZPP člen 249.
nagrada izvedenca - nagrada za delo izvedenca - sklep o odmeri nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Izvedencu je bilo dne 21.6.2021 na naroku s strani sodišča naloženo, da elaborat dopolni v skladu z ugotovitvami na naroku dne 21.6.2021, upoštevajoč veljavna pravila geodetske stroke. Izvedenec je dne 21.7.2021 sodišču predložil elaborat in ob tem pojasnil, da je GURS dne 1.4.2020 uvedla nove predpise na področju evidentiranja stavb v nepremičninske evidence, kar ima za posledico izdelavo novega Elaborata za vpis stavbe v evidenco Katastra stavb. Dopolnitev mnenja izvedenca je bila tako evidentno potrebna, nagrada in stroški za takšno izdelavo mnenja pa utemeljeno priznani. Pritožbene navedbe o nepotrebnosti mnenja tako niso utemeljene. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe pritožnikov, morebitno nestrinjanje z odgovori izvedenca pa ni razlog za to, da izvedencu nagrada ne bi pripadala.
Obdolženi je krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče. V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s predhodno sodbo. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja nato pa jo ponovno upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predlagano najvišjo možno izrečeno kazen.
mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - nastanek škode - unovčenje bančne garancije
Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Tej razlagi se v celoti podrejajo ugotovljene dejanske okoliščine, ki so nastale najkasneje 3. 7. 2006. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavljalo in se nanašajo na nadaljnje dogodke, predvsem vložitev nasprotne tožbe tožnika (7.9.2006), ki ji je bilo nato ugodeno dne 6. 6. 2013 in neuspešna poplačila v izvršilnem postopku (ustavljen dne 28. 12. 2017), glede na razlago materialnega prava, niso odločilna.
Neutemeljene so trditve, da je ugovor zastaranja nemoralen. Tožnik izrazito enostransko in zelo pretirano ocenjuje ravnanje toženca ter ga neutemeljeno vrednoti z očitkom, da je med njima: "še naprej obstajalo mandatno razmerje, ki temelji na zaupanju, tega pa je toženec zlorabljal.". Toženec kot pooblaščenec tožnika je že dne 7. 9. 2006 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval tudi povrnitev zneska: "iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neutemeljene unovčitve bančne garancije" in temu zahtevku je bilo ugodeno v celoti s sodbo z dne 6. 6. 2013.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.
izvršba za denarno terjatev - stroški pravdnega postopka - zapadlost denarne obveznosti - zamuda dolžnika - potek paricijskega roka - izvršilni naslov za povrnitev pravdnih stroškov
Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude). Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00055987
ZFPPIPP člen 350, 350/2, 350/3. ZGD-1 člen 8, 8/1.
spregled pravne osebnosti - načelo paritete upnikov - aktivna legitimacija stečajnega upravitelja - uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika - osebno odgovoren družbenik
Skladno z drugim in tretjim odstavkom 350. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom; to pravico pridobi stečajni upravitelj. Po začetku stečajnega postopka torej lahko zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti zoper družbenika stečajnega dolžnika uveljavlja le stečajni upravitelj, in to v korist stečajne mase. Gre za izpeljavo načela paritete upnikov v stečaju. Ker tožnik po uvedbi stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom ne more več v svojo korist uveljavljati poplačila terjatve od družbenika dolžnika, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupni deli stavbe
Pritožba ima prav, da katastrsko evidentiranje ne more biti odločilno pri urejanju etažne lastnine po ZVEtL in da mora sodišče upoštevati tudi, kaj je bilo določeno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, zlasti pa upoštevati pravila stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. A sodišče prve stopnje je ravnalo natanko tako in upoštevaje ta načela prišlo do zaključkov, ki niso v korist pritožniku.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00056894
OZ člen 395, 1019, 1019/3. ZIZ člen 59. ZD člen 142.
osebni stečaj - odpust obveznosti - sporno pravno razmerje - terjatev utemeljena na izvršljivem notarskem zapisu - sporazum o zavarovanju terjatve - nesklepčnost tožbe - glavni dolžnik - solidarne obveznosti - solidarno poroštvo - dedovanje - zapuščinski postopek - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove
V stečajnem postopku, ki je bil uveden zoper tožnico in v okviru katerega je bil izveden postopek za odpust obveznosti, je ugasnila samo terjatev, ki jo je upnik imel zoper tožnico, niso pa ugasnile terjatve nasproti ostalim osebam, ki so se zavezali kot poroki in plačniki, vključno s terjatvijo zoper pokojno.
Dolg, ki ga upnik terja od tožeče stranke, je izvorno dolg zapustnice, tožnica pa je v zapuščinskem postopku po svoji materi podedovala premoženje, zato je na podlagi določil dednega prava do višine podedovanega premoženja odgovorna tudi za plačilo dolgov, ki jih je imela zapustnica.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - ogroženost otroka - največja korist otroka - začasna določitev stikov - začasna odredba o stikih - pogoji za začasno odredbo - konfliktnost med starši - starševska skrb
Začasna odredba je omejena le na nujne primere, ko je zaradi varstva otrokovih koristi potrebno ukrepati že pred izdajo končne odločbe, ker otroku grozita nasilje ali težko nadomestljiva škoda.
stranka postopka - smrt stranke - pooblastilo stranke - neustrezno pooblastilo - skrbnik stranke - dediči stranke - vstop dediča - odobritev pravdnih dejanj
Ker s trenutkom smrti dedič vstopi v pravni in dejanski položaj zapustnika, je ravnanje dediča, ki je izjavil, da odobrava vložitev tožbe, saniralo prejšnje pomanjkljivosti tožničinega pooblastila za vložitev tožbe. Od trenutka tožničine smrti dalje tudi nihče drug (nekdanji skrbnik zapustnice) ne bi več mogel zanjo veljavno opraviti nobenega dejanja, ni pa izkazano, da bi skrbnik že pred tem datumom izrekel, da vložitve tožbe ne odobrava. Treba je torej sprejeti izjavo dediča, ki je bila sodišču sporočena v podeljenem 15 dnevnem roku.
Od strokovnih delavcev v vrtcih ni mogoče zahtevati, da imajo v vsakem trenutku pod nadzorom vsak gib vsakega od varovancev. Prestrogi kriteriji in s tem skladne nerazumne prepovedi in zapovedi bi namreč utegnile slabo vplivati na razvoj otrok skozi lastno oblikovanje meje tolerance, kar terja določeno mero svobode (II Ips 696/2009).
ZKP člen 361, 361/7. Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora (2018) člen 2.
zavod za prestajanje kazni zapora - prestajanje kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe
Obtoženec ne more izbirati zavoda, v katerem bo kazen prestajal še pred pravnomočnostjo sodbe. V Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora je določen razpored, po katerem, glede na višino izrečene oziroma še neprestane kazni, starost obsojenca in druge okoliščine, pošlje okrožno sodišče obsojence na prestajanje kazni v zavode za prestajanje kazni zapora. Glede na določbo 2. člena tega navodila, bo tudi obtoženec poslan na prestajanje kazni pred pravnomočnostjo sodbe po teh kriterijih v ustrezen zavod.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00056480
ZPP člen 236. OZ člen 147, 147/1, 148, 148/1. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-5. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2.
delna sodba izdana na pritožbenem sodišču - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - kršitev temeljnih pravic delavcev - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost člana organa pravne osebe - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - izbris pravne osebe iz sodnega registra - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - materialno procesno vodstvo - neizplačane plače - dokazovanje z izvedencem medicinske stroke
Toženec (kot fizična oseba) je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega z naklepom storjenega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v škodo tožnice, družba, ki jo je vodil, pa je prenehala obstajati, ne da bi bil izveden stečajni postopek. Ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ne sodi v polje varovane podjetniške presoje. V toženčevi domeni je bila skrb za plačilno sposobnost družbe in izvedbo ukrepov, potrebnih za varstvo upnikov v primeru njene insolventnosti. Glede na to, da je kršitev predpisov, storjena z neizplačilom regresa in neizplačilom plače, element kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen, je podana tudi vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in ugotovljeno škodo.
DZ člen 190, 190/1, 190/2, 197, 197/1. ZNP-1 člen 6, 102.
preživnina za mladoletnega otroka - sprememba preživnine, določene s sodno poravnavo - zvišanje preživnine - procesna legitimacija - aktivna legitimacija - preživninske potrebe otroka - materialne zmožnosti zavezanca - posebne potrebe otroka - bistveno spremenjene okoliščine - nadstandardne potrebe - prisoja preživnine od dneva vložitve tožbe
Preživnina mora zajemati ne le stroške življenjskih potreb otroka, kot so bivanje, hrana, oblačila, obutev, izobraževanje, vzgoja in oddih, ampak tudi razvedrilo in druge posebne potrebe otrok, predvsem kadar premoženjsko stanje staršev to dopušča.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posebni skupni del - skupni prostori večstanovanjske hiše - jezikovna razlaga - izvzem stanovanj iz nacionalizacije - klet - odločanje na podlagi verjetnosti - poseg v skupne dele objekta
V odločbi o izvzetju iz nacionalizacije je govora o (le) eni drvarnici, medtem ko je izvzetih stanovanj šest, v korist le-teh (v množini) pa se odreja trajna pravica uporabe drvarnice (v ednini). Ob jezikovni in logični razlagi je najbolj verjeten zaključek, da drvarnica ni namenjena zgolj enemu od izvzetih stanovanj.
Ostali etažni lastniki se zgolj z neuporabo ne morejo odpovedati svoji solastninski pravici na skupnem delu, ki ni samostojna stvar v pravnem prometu.
Vsaka stranka lahko vloži pritožbo le za varovanje svojih (in ne tujih) pravic; torej B. B. niti nima pravnega interesa za pritožbo zaradi domnevnih nepravilnosti odločitve o pravici druge stranke.
ZZZDR člen 78, 123, 129, 129a, 131c. ZPP člen 414.
stiki - višina preživnine - razveza zakonske zveze
Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom.
Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - neizogibnost pripora
Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je obdolženec v preteklosti večkrat nedostojno, v določenih primerih celo agresivno vedel do zaposlenih in da je zaradi tega morala posredovati tudi policija. Torej ni mogoče sklepati le o ponovnem ogrožanju zdravja in življenja oškodovanca, pač pa tudi drugih oseb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.