gospodarski spor majhne vrednosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - nedopusten pritožbeni razlog - pomanjkanje pasivne legitimacije
V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka.
Izdani račun lahko dokazuje obstoj pravnega razmerja le, če mu naslovnik ne ugovarja, to pa se v tej pravdi ni zgodilo. Zato zgolj dejstvo, da je tožnica račun 3. 8. 2020 izdala toženki in z njim zahtevala plačilo opravljenega dela leta 2020, ne dokazuje, da je bila pogodba z njo tudi sklenjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00056680
KZ-1 člen 143, 143/2, 221, 221/1, 221/2.
kibernetska kriminaliteta - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - zloraba osebnih podatkov - zakonski znaki - zavrženje obtožnega predloga
Preslikava podatkov, do katerih je obdolženka imela dostop, kakor je opisano v obtožnem predlogu, ne predstavlja zakonskega znaka neupravičene preslikave in prenašanja podatkov iz informacijskega sistema v smislu napada na informacijski sistem. Zakonski znak prenašanja podatkov se nanaša bolj na obliko motenja sistema oziroma se s prenašanjem podatkov moti delovanje sistema, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00054972
URS člen 22, 23, 25. ZFPPIPP člen 271, 271/1, 271/1-1, 272, 272/3, 272/3-2. SPZ člen 201. ZPP člen 227, 227/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
stečajni postopek - insolventnost - izpodbojnost - davčni dolg - razveljavitev učinkov - prenos lastninske pravice - poslovne stavbe in poslovni prostori - zaseg dokumentacije tretje osebe - lastništvo premičnine - edicijska dolžnost - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do izjave - materialno in procesno dokazno breme
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227. člena ZPP le v primeru, ko se stranka, ki ima listino (kar se ugotovi na podlagi dokazovanja), njeni predložitvi neupravičeno upira.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - bolezen odvetnika - COVID-19 - skrbnost odvetnika pri organizaciji dela pisarne - odsotnost odvetnika v pisarni - nadomeščanje odvetnika - stik s stranko - razpis naroka - plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo - domneva umika pritožbe
Če stranka zamudi rok za opravo dejanja v postopku zaradi odsotnosti odvetnika, to ni opravičen vzrok za nastalo zamudo, saj mora odvetnik, ki opravlja poklicno dejavnost s skrbnostjo strokovnjaka, zagotavljati tekoče delo svoje pisarne ali nadomeščanje tudi med svojo odsotnostjo.
ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev ugovora - prepozna dopolnitev
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in obrazložilo, da je bil rok za ugovor 2. 12. 2021 in da je toženec pravočasno ugovarjal, dopolnitev pa poslal po izteku roka za ugovor.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - neizogibnost pripora
Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je obdolženec v preteklosti večkrat nedostojno, v določenih primerih celo agresivno vedel do zaposlenih in da je zaradi tega morala posredovati tudi policija. Torej ni mogoče sklepati le o ponovnem ogrožanju zdravja in življenja oškodovanca, pač pa tudi drugih oseb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 4, 166, 340, 340/1, 340/1-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja - tuj državljan - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do zaslišanja obremenilne priče - navzočnost zagovornika pri zaslišanju prič - branje zapisnikov o zaslišanju prič
Pritožnik razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se pritožuje le zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zapisnika o zaslišanju prič C. C. in D. D. prebereta, zoper katerega pa pritožba ni dovoljena.
Za presojo vprašanja, ali je preiskovalna sodnica zadostila določbi 166. člena ZKP je potrebno upoštevati, da sta bila obtoženca tujca, državljana Pakistana, ki kljub formalnemu pouku iz 4. člena ZKP nedvomno nista mogla razumeti in prepoznati pomena zaslišanja obremenilnih prič, zlasti ker je obtoženi A. A. izrecno opozoril na svojo pomanjkljivo pismenost. Preiskovalna sodnica je morala vedeti, da bo kasnejše zaslišanje prič zelo otežkočeno, če ne celo onemogočeno, saj sta bili priči državljana Bangladeša, ki že več let nista bivala na naslovu stalnega prebivališča, kar je izhajalo iz nujnih izpovedb. Glede na pojasnjeno bi preiskovalna sodnica morala dopustiti navzočnost obeh zagovornikov na zaslišanju prič, ki sta bili za obtoženca nedvomno obremenilni priči. Na takšen način je kršila pravico do njune obrambe in do soočenja z obremenilno pričo, saj obtoženima oziroma njuni kvalificirani obrambi ta možnost tekom postopka ni bila tudi dejansko zagotovljena.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum
Sodišče druge stopnje se z zgoraj povzetimi obrambnimi tezami ne strinja, saj iz doslej zbranih podatkov in dokazov zanesljivo izhaja zahtevani dokazni standard, torej utemeljen sum, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji zoper mladoletno oškodovanko A. A. storjeni ter da je storilec teh dveh dejanj prav obdolženi.
Po razlagi teorije in sodne prakse gre v takšnih primerih praviloma res za realni stek med kaznivim dejanjem ponarejanja listin in kaznivim dejanjem goljufije, kot to izpostavlja pritožba. Pri obeh kaznivih dejanjih je namreč objekt kazenskopravnega varstva različen, in sicer kaznivo dejanje ponarejanja listin varuje pravni promet, kaznivo dejanje goljufije pa premoženje. Kljub temu pa ni izključen dejanski položaj, v katerem se pokaže, da je ponareditev listine le sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije. V takih primerih je ponareditev listine zajeta v kaznivem dejanju goljufije, kar pomeni, da med tema kaznivima dejanjema ni steka.
identiteta tožbenega zahtevka - odškodninska odgovornost nadzornega sveta - odškodnina zaradi prenehanja delovnega razmerja - učinek litispendence - ekvivalenčna teorija
Predmetni zadevi pa sta specifični v toliko, da delovno sodišče glede na ureditev stvarne pristojnosti v slovenskem pravu praviloma ne more ugoditi zahtevku na podlagi odškodninske odgovornosti članov nadzornega sveta, saj za to ni pristojno, in obratno, okrožno sodišče ne more odločati o zahtevku z vidika delovnopravnih predpisov. Vprašanje torej je, ali predpisi o stvarni pristojnosti kakorkoli vplivajo na odločanje o identiteti tožbenega zahtevka. Pri presoji, ali gre za isti tožbeni zahtevek, je skladno s pravno teorijo in sodno prakso treba upoštevati tožbeni predlog in življenjski dogodek v objektivnem smislu, vprašanje pristojnosti sodišča pa se ne pojavlja. V praksi to pomeni, da je v situaciji, ko za vse pravne podlage, ki izvirajo iz istega dejanskega stanja, ni pristojno isto sodišče, izbira pravne podlage, po kateri bo uveljavljala svoj zahtevek, predvsem na tožeči stranki in ne samo na sodišču. V tem smislu je tožnica v težjem položaju kot v situacijah, ko problema stvarne pristojnosti ni in bi zato teoretično lahko prišlo do posega v njeno pravico do sodnega varstva. Vseeno pa v konkretnih okoliščinah tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka zahteva ob upoštevanju načela sorazmernosti ni prestroga, posebej še, ker tožbi nista bili vloženi istočasno. Predmetna tožba je bila namreč vložena po trenutku, ko naj bi v vsakem primeru prenehala Pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, ko je tožnica očitno pred tem že našla drugo zaposlitev (svoj zahtevek je zmanjšala za prejemke iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu) in ko je bila sodna praksa v podobnih zadevah že ustaljena. Če meni, da je glede na to sodno prakso zahtevek utemeljen na odškodninski in ne na delovnopravni podlagi, bi tožnica lahko preprosto umaknila tožbo v delovnem sporu v ustreznem delu in se na ta način izognila učinku litispendence.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - psihiatrično izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje, to pa je, da ima udeleženec hudo psihično bolezen, neopredeljeno neorgansko psihozo z blodnjavimi vsebinami, kar pomeni, da je zdravljenje nujno potrebno. Ker ga udeleženec zavrača, poleg tega pa je do svojega zdravljenja povsem nekritičen in neuvideven, saj zatrjuje tudi, da zdravljenja ne rabi, s tem huje ogroža svoje zdravje in življenje, kar zadostuje za izrek ukrepa po 39. členu ZDZdr. Zaradi neuvidevnosti v bolezensko stanje udeleženec prave volje glede zdravljenja ni zmožen oblikovati, zato jo v njegovo korist nadomešča sodišče, saj kot je ugotovila izvedenka, mu bo zdravljenje izboljšalo psihično stanje in posledično tudi resne somatske težave. Glede na izvedenkine ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo, da je v psihiatrični bolnišnici postal verbalno agresiven, zmerjal je terapevta in mu grozil, odklanjal je kakršnokoli sodelovanje, ob tem je bil agitiran, nepredvidljiv in je bila podana neposredna nevarnost heteroagresije, je izkazano tudi, da huje ogroža zdravje in življenje drugih. Zato ne drži, da je ogrožanje hipotetično oziroma da sploh ni izkazano.
začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - največja korist otroka - varstvo koristi otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki v korist otroka - način izvrševanja stikov
Stiki niso določeni preobsežno. Ni verjetno ugotovljeno, da bi oče sina ogrožal. Tudi pritožba govori le o tem, da stiki niso izpolnjujoči, kar pa ni ogrožanje otroka. Zato 8 oz. 5 ur stikov na teden med sinom in očetom za 13 letnega dečka nikakor ne more biti "preveč obremenjujoče". Vsekakor je pomembno, da so stiki tudi kvalitetni, vendar presega odločanje sodišča, kaj naj bi v času stikov otrok in roditelj dejansko počela. Pomembno je, da stiki obstajajo in da niso preveč omejeni, saj le tako omogočajo vzpostavitev občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja ter s tem otrokovo korist.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - izločitev dokazov - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - zavrnitev pritožbe
Pritožnik povsem prezre, da se sodba ne sme opirati na - v tem primeru - izvedensko mnenje le ob obstoju pogojev iz prvega odstavka 251. člena ZKP in da je samo tedaj po drugem odstavku 83. člena ZKP predvidena njegova izločitev iz spisa. Predmet izločitve namreč niso kateri koli dokazi, temveč le dokazi in obvestila iz drugega odstavka 83. člena ZKP, za katere je v zakonu določeno, da sodba nanje ne sme biti oprta. Kdaj sodba ne sme biti oprta na izvid in mnenje, je opredeljeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Vendar teh okoliščin pritožnik ni izpostavil, ne v predlogu za izločitev sodnega izvedenca niti sedaj v pritožbeni obrazložitvi, posledično čemur so vsa povzeta pritožbena prizadevanja dejansko brezpredmetna.
odklonitveni razlog za izločitev - pravna stališča sodnika - izločitev sodnikov
Pritožbeno sodišče poudarja, da že zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča zavzeta pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove strokovne odločitve, tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Za presojo sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, torej ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo po načelu uspeha in upoštevajoč to, da sta bila toženca nujna sospornika in nerazdelno odgovorna glede glavne stvari (tretji odstavek 161. člena ZPP). Toženka zahtevka ni pripoznala, pri čemer razlog za to (češ da ne ve, ali je toženec s stanovanjem že naprej razpolagal) tega procesnega dejstva ne spreminja. Za odločanje po načelu krivde ni nobene podlage, niti ne pride v poštev četrti odstavek 161. člena ZPP, po katerem za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Prisojenih pravdnih stroškov namreč ni povzročil toženec s kakšnim svojim posebnim pravdnim dejanjem.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00055379
ZASP člen 170, 170//1, 170/2. ZIL-1 člen 123. ZIZ člen 15, 239.
avtorska pravica - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja začasne odredbe - kumulativna izpolnitev pogojev - izkaz verjetnosti obstoja terjatve upnika - verjetnost obstoja nevarnosti - regulacijska začasna odredba - ireverzibilne posledice začasne odredbe - nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode
Če bi bilo ugodeno predlagani začasni odredbi, nikoli več ne bi bilo mogoče dolžnici zagotoviti storitev nelinearnega oddajanja programov in nadomestiti posledic, ki bi nastopile za dolžnico. Upnici sta sami zatrjevali, da naj bi po njunem mnenju zadostovalo, da bi dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe. S tem sta upnici utemeljevali tudi dostopnost storitev na linearni ravni, in prepoved ponujanja dodatnih storitev (nelinearna distribucija). Tako že iz samih trditev v predlagani začasni odredbi veje interes, da naj bi upnici s predlagano začasno odredbo prisilili dolžnico k resnim pogajanjem v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe, kot je bila sklenjena za obdobje od leta 2016 do leta 2021. Takšnemu namenu upnic pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
Ravnanje dolžnice ne more v očeh gledalcev vplivati na slabši upničin pravni položaj. Enako velja tudi za preskakovanje oglasnih sporočil, ki naj bi bilo izrecno prepovedano tudi v pretekli pogodbi. Vsi ti pritožbeni razlogi nakazujejo na sicer finančni vir upnic, ki pa ne izpolnjuje pogojev za nastanek težko nadomestljive škode.
Upnici bosta lahko vedno nadomestili s finančno odmeno distribucijo signala za nelinearno oddajanje dolžnici. Dolžnica pa ne bo mogla v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka nikoli več za to obdobje, ko bi bila izdana začasna odredba distribuirati signala za nelinearno oddajanje svojim naročnikom. Zato bi za dolžnico nastale hujše neugodne posledice od teh, ki bi lahko nastale upnici, če bi s tožbenim zahtevkom uspela.
izključitev družbenika iz d.o.o. - prenos poslovnega deleža v d.o.o. - pravna korist tožnika - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi je procesna situacija drugačna, saj sta si tožnika v posledici prenosa poslovnega deleža in izgube statusa družbenika s strani toženca, kar predstavlja po vsebini neke vrste izpolnitev zahtevka, prizadevala za ustavitev postopka. Sodišče prve stopnje predlogu, da se postopek ustavi (torej smiselnemu umiku tožbe), zaradi nasprotovanja toženca ni moglo slediti. Prav tako pa zaradi toženčevega interesa, da se postopek nadaljuje in o zahtevku vsebinsko odloči (takšen interes je toženec izrazil z nasprotovanjem umiku tožbe), tožbe ni smelo zavreči. (Ne)privolitev toženca v umik tožbe, če se je slednji že spustil v obravnavanje glavne stvari, je namreč legitimna pravica tožene stranke, potrebna zaradi varstva njenih interesov (sprejem pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.