OZ člen 190. SPZ člen 68, 72. ZPP člen 110, 110/2, 339, 339/1.
spor majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - solastnina - skupna lastnina - povrnitev stroškov - stroški upravljanja in obratovanja - sorazmerno plačilo
Če kateri od solastnikov pri poravnavi stroškov in bremen skupne stvari plača več kot odpade nanj z upoštevanjem njegovega solastninskega deleža, ima pravico od preostalih solastnikov zahtevati povrnitev razlike, vendar od vsakega solastnika le glede na njegov solastninski delež. V tem delu je namreč solastnik, ki je plačal celoten račun, izpolnil tujo obveznost v smislu 190. člena OZ. Sprejeta odločitev, da mora toženka povrniti tožnici le nanjo odpadajoči znesek vtoževanih stroškov, ki jih je namesto nje plačala tožnica, je torej sprejeta ob pravilni uporabi 68. člena SPZ in 190. člena OZ.
V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Citirano zakonsko določilo torej govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da „še naprej dela ali se izobražuje“. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih ali pa celo neobstoječih zaposlitev.
izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - nesporno dejansko stanje - (ne)izvedba predlaganih dokazov - pogrebni stroški - obročno plačilo dolga
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je račun za pogrebne storitve utemeljen, saj je tožena stranka te storitve naročila. Tožeči stranki je nastala terjatev po opravljenih storitvah, toženec pa je bil naročnik teh storitev. Tožeča stranka je upravičena do plačila svojih storitev ne glede na to, ali plačniku pripada refundacija s strani CSD.
Toženec ugovarja, da si želi obročnega plačila in da sodišče ni izvedlo dokazov. Ker gre za spor majhne vrednosti in nobena stranka ni predlagala obravnave, toženec pa tudi ne dokazov, obravnava ni bila potrebna.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neplačilo sodne takse - umik ugovora zoper sklep o izvršbi
Terjano plačilo sodne takse po izpodbijanem plačilnem nalogu se nanaša na dolžnikovo pritožbo zoper sklep o umiku ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek obrazložitve sklepa), kar pritožbeno ni sporno. Nanaša se torej na pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačane takse, za kar šesti odstavek 10. člena ZST-1 določa, da se taksa ne plača.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - pravočasnost pritožbe - oddaja priporočene pošiljke na bencinskem servisu
Po pogodbi, sklenjeni med Pošto Slovenije in družbo Petrol o sprejemanju in izročanju poštnih pošiljk, je mogoče priporočene poštne pošiljke oddati tudi na pooblaščenih bencinskih servisih družbe Petrol.
kaznivo dejanje goljufije - zastaranje kazenskega postopka - absolutno zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - COVID-19 - nadaljevano kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost - kontinuirana kriminalna dejavnost - razsojena stvar - kršitev načela ne bis in idem - procesna ovira - stroški kazenskega postopka - napotitev na pravdo
Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Očitki iz obravnavanega kazenskega postopka ne obsegajo dodatnih dejstev, ki bi pomenili poseg v objektivno identiteto obeh dejanj.
ZSReg člen 33, 33/2, 36, 36/1. ZOEE člen 51, 51/1. Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (2019) člen 36.
Čeprav ostajajo njene glasovalne in upravljavske pravice v absolutnem smislu enake, je z zmanjšanjem števila družbenikov iz treh, na le dva, ki sta sedaj udeležena v osnovnem kapitalu družbe vsak do polovice, prišlo do drugačnega korporacijskopravnega razmerja med njima, kar vsekakor vpliva na družbeniške pravice do te mere, da je s tem podan pravni interes drugega družbenika za vložitev pritožbe zoper sodno odločbo, ki dosedanja razmerja med družbeniki spreminja v navedeni obliki.
Regulatorne zahteve, pod kar je v obravnavanem primeru mogoče interpretirati le zavezujoče abstraktne pravne norme, ki določenim subjektom preprečujejo točno določena ravnanja oziroma delovanja na trgu, namreč niso same sebi namen, temveč jih je potrebno napolniti z dejansko vsebino. Prav slednje pa je v izpodbijanem sklepu izostalo. Poleg tega pa slednje (ugotavljanje dejstev) po presoji pritožbenega sodišča v tem trenutku preprečuje odločanje registrskega sodišča v tem registrskem postopku, na kar pravilno opozarjata pritožbi. Skladno z drugim odstavkom 33. člena ZSReg registrsko sodišče namreč o dejstvih, ki so med udeleženci sporna, ne odloča samo, temveč prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju. V konkretnem primeru pa je med udeleženci tega registrskega postopka sporno ali so v relevantnem obdobju (prav) za prvega udeleženca obstajale regulatorne zahteve, ki so mu preprečevale ohranitev poslovnega deleža pri subjektu vpisa oziroma naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve njegovega poslovnega deleža.
Glede na to, da direktive nimajo neposrednega učinka, razen ob izpolnjevanju strogih kriterijev in da je prvi udeleženec obsežno in argumentirano zatrjeval, da pogoji za neposredni učinek Direktive niso podani ter da so med udeleženci sporna številna vprašanja dejanske narave (kar vse je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj), ki so pomembna za odločitev o neposredni uporabi Direktive, je potrebno pritrditi pritožbama, da obrazložitev v izpodbijanem sklepu ne vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih. Le sklicevanje na pravno mnenje, brez vsake navedbe kateregakoli razloga za to, standardu obrazloženosti, ki predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo, namreč ne more zadostiti.
ZZZDR člen 123, 123/1, 129, 129a, 129a/2. DZ člen 190, 190/1, 190/2.
preživninska obveznost staršev - določitev preživnine za otroka - višina preživnine za otroka - pridobitne zmožnosti staršev - preživninske potrebe otroka - porazdelitev preživninskega bremena - varstvo koristi otroka
V primeru, ko so materialne in pridobitne zmožnosti staršev nadpovprečne, je določitev preživnine odvisna od potreb otroka, ki ne zajemajo le nujnih, pač pa vse konkretno izkazane potrebe, njihova omejitev pa je mogoča zgolj ob upoštevanju kriterija koristi otroka.
Predmet tega postopka je ocena materialnih in pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev, ki naj sodišču, upoštevajoč oceno otrokovih preživninskih potreb, omogoči končno določitev preživnine, torej vzpostavitev ustreznega sorazmerja med potrebami otroka in zmožnostmi vsakega od staršev, ne natančen matematični izračun vseh dohodkov in drugih premoženjskih koristi, ki jih imata pravdni stranki zaradi opravljanja svojih dejavnosti.
SPZ člen 119, 119/2. SZ-1 člen 25, 25/4, 44, 44/1.
stanovanjski stroški - pobot - v pobot uveljavljana terjatev - rezervni sklad - sredstva rezervnega sklada - pobotljivost terjatve
Ker so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), ki se smejo po zakonu uporabiti samo za poravnavo nekaterih stroškov vzdrževanja skupnih delov stavbe v etažni lastnini, je pravilen zaključek, da toženec ni izkazal, da bi bilo zatrjevano terjatev mogoče pobotati s terjatvijo etažnih lastnikov iz naslova njegovih dolžnih vplačil v rezervni sklad.
ZSReg člen 33, 33/1. ZGD-1 člen 329, 390, 390-1, 390-3, 390-4, 390-5.
registrski postopek - predhodno vprašanje v postopku vpisa v sodni register - prekinitev registrskega postopka - sprememba družbene pogodbe - vpis spremembe družbene pogodbe v sodni register - ničnost sklepa skupščine
Rok za uveljavitev ničnosti skupščinskih sklepov, ki so bili sprejeti v letih 2014 in 2017, se je že iztekel, ker ničnosti skupščinskega sklepa zaradi razlogov iz 1., 3., 4. in 5. alineje 390. člena ZGD-1 ni več mogoče uveljavljati po preteku treh let od vpisa sklepa v register, če v tem roku ni bila vložena tožba za ugotovitev ničnosti sklepa. Družbena pogodba, kjer sta se družbenika dogovorila za razmerje glede glasovalnih pravic, pa je bila vpisana v sodni register že leta 2014.
regulacijska začasna odredba - dobavitelj električne energije - izpolnjevanje pogodbe
Upoštevaje ugotovljen časovni okvir 23 dni od obvestila do pretečega odklopa, prvi dolžnik utemeljeno navaja, da je imel upnik zadosti časa zamenjati dobavitelja električne energije in si zagotoviti nadaljnjo nemoteno oskrbo ter da to zanj ni predstavljalo pretežkega dodatnega bremena.
neupravičena obogatitev - pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu - prenehanje pooblastila - poslovna sposobnost - prepozna pripravljalna vloga
Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da bi morala tožnica, če je posredovala izvedensko mnenje v preveritev drugemu psihiatru z namenom podaje pripomb, o tem obvestiti sodišče in zaprositi za podaljšanje roka za pripombe ali za prestavitev naroka za glavno obravnavo zaradi pridobitve drugega mnenja, bodisi obsežno pripravljalno vlogo vložiti dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnica v osmi pripravljalni vlogi navajala nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedla že prej. Navedba novih dejstev in dokazov dva dni pred narokom za glavno obravnavo bi zavlekla spor.
Izvedenka je dosledno povzela, da iz zdravstvene dokumentacije neposredno po prvi možganski kapi in rehabilitaciji zapustnika, kot tudi po drugi možganski kapi, izhaja, da so pri zapustniku upadle kognitivne sposobnosti. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da zapustnik ni bil več sposoben odločati o sebi in premoženjskih pravicah, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi. Sodna izvedenka je jasno navedla, da je bil zapustnik po prvi možganski kapi še popolnoma poslovno sposoben in je jasno izražal svojo voljo, po drugi možganski kapi pa ni bil več v celoti opravilno sposoben, vendar je vedel, kaj hoče. Bistveno je, da se je dogovorjeni način o razpolaganju z denarnimi sredstvi med zapustnikom in toženko (v imenu in za račun zapustnika) ves čas izvrševal na podoben način, ki je bil dogovorjen še v času popolne zapustnikove poslovne sposobnosti, in ne morebiti šele v času druge možganske kapi, ko so bile kognitivne sposobnosti zapustnika okrnjene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057274
ZKP člen 42, 42/4, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 171, 171/1, 173, 173/3, 173/4, 191, 191/1, 192, 192/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje spolnega nasilja - isti historični dogodek - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - načelo ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča - zavrženje zahteve za izločitev višjih sodnikov - zahteva za izločitev predsednika senata - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, o katerem je že bilo razsojeno, bi torej prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vendarle moralo pojasniti, zakaj meni, da v obeh postopkih ne gre za isto stvar in da v tem postopku očitana kazniva dejanja ne izhajajo iz dejstev, ki so identična in bistveno enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v že izpostavljenem postopku II K 12377/2016 (točka 2 izreka). Glede na to, da je pri odmeri kazni v že navedeni zadevi II K 12377/2016 sodišče kot obteževalne okoliščine (točka 5 navedene sodbe) tudi upoštevalo "posebno moralno zavržnost tovrstnih kaznivih dejanj, s katerimi je obtoženec grobo posegel v dostojanstvo in intimo oškodovanke, prav tako pa tudi svojih dveh mladoletnih otrok A. A. in B. B., ki sta bila izpostavljena ne le verbalnemu in fizičnemu nasilju obtoženca nad oškodovanko, temveč tudi spolnemu nasilju, ko sta opazovala spolne odnose svoje matere z različnimi moškimi in tudi z domačim psom, kar je na njiju pustilo določene posledice ..." se pritožbenemu sodišču vsekakor postavlja vprašanje, ali vendarle obdolženec tudi za tokrat obravnavana kazniva dejanja ni bil že obsojen. Izpostavljeno okoliščino je vsekakor treba oceniti. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, torej razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke, ki se nanaša na neupravičeno izplačilo denarnih sredstev iz bančnega računa tožeče stranke. Toženka je v letih 2013 do 2015 dvigovala zneske z bančnega računa brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Dvignjenega denarja ni porabila za potrebe tožeče stranke, temveč ga je zadržala. Prav tako ni imela pooblastila za obračun in izplačevanje plače. Plačo in vse pripadajoče dodatke iz delovnega razmerja je toženki obračunala in izplačala računovodska služba tožeče stranke.
Tožnik je navajal, da se je 26. 11. 2015 poškodoval okoli 11.00 ure pred skladiščem, ko mu je med kompletiranjem postelj zdrsnilo na prodnati podlagi, pri čemer si je poškodoval desni komolec in levo koleno. Prodnata tla sama po sebi ne predstavljajo povečane nevarnosti za nastanek škode, kot to zmotno navaja tožnik, saj prodnata tla niso neobičajna podlaga, prav tako sama po sebi niso tako nevarna, da lahko zaradi njih, kljub zadostni skrbnosti, nastane večja škoda.
Zavarovanka toženke bi morala poskrbeti za nedrseč podest, na katerem je tožnici, ki je prišla k zavarovanki na obisk, med hojo spodrsnilo. Tožnica na podest glede na obutev in dejstvo, da se je morala ob nastopu na podest zasukati za 90 stopinj, ni stopila dovolj previdno. Tožnica je sama prispevala v 1/2 deležu k nezgodi in z njo nastali škodi, za preostalo polovico nastale ji škode pa je odgovorna toženka.
ZPP člen 227, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.. ZVis člen 32.
poslovni razlog - zavrnitev dokaznega predloga - pooblastilo za podajo odpovedi - nov dokaz - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - habilitacija
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je fakulteta C., kjer je tožnik opravljal delo, kot članica tožene stranke v juniju 2020 spremenila študijski program in ukinila določene predmete, katerih nosilec je bil tožnik, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu po zadnji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za polni delovni čas. Ugotovilo je, da tožena stranka po spremenjenem študijskem programu glede na tožnikovo habilitacijo ni več mogla zagotoviti dovolj predmetov oziroma ur pedagoške obveznosti za tožnika za polni delovni čas. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen poslovni razlog po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 155, 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53.. ZPP člen 7, 7/1, 212, 328, 362, 362/2.
misija - slovenska vojska - pomanjkljiva trditvena podlaga - trditveno in dokazno breme - novote - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Tožnik ni za noben dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedel, ob kateri uri naj bi se mu počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričel z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končal, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njem. Le povsem na splošno je navajal, da je pred patruljo in po patrulji opravljal naloge, zaradi katerih mu tedenski počitek pred nastopom nove delovne naloge ni bil zagotovljen, ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - razpolaganje s premoženjem
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati obstoja subjektivne nevarnosti. Glede na navedbe v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe je pravilno ugotovilo, da tožnik ni podal navedb o aktivnem razpolaganju prve toženke s premoženjem, ki bo onemogočilo ali otežilo uveljavitev vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo in tega pritožnik ne uspe izpodbiti, da so navedbe, da je prva toženka na skrivaj in na goljufiv način prodajala vse nepremičnine, splošne in nekonkretizirane. Zato pritožbena navedba, da že dejanje, da je prva toženka skrivaj prodajala skupno premoženje, pomeni, da je očitno sposobna namenoma izvrševati protipravna ravnanja, izkazuje zgolj pritožnikov lastni zaključek, ki pa ni dokazno podprt.