Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.
Zgolj dejstvo, da spis (verjetno pomotoma) ni bil dodeljen po pravilih iz drugega odstavka 156. člena Sodnega reda, še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega sodnika. Napake se namreč dogajajo (tudi te so del naključnosti ob dodeljevanju spisov) in ne morejo povzročiti, da bi bile vse dodelitve spisov od neke napake dalje napačne in nezakonite. Bistveno pa je, da je spis po tistem dodeljen v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi merili.
Predlog se zavrne.