Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, ki sta ga sklenila reprezentativna sindikata, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZkolP se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. V obdobju do sklenitve aneksa s strani tretjega reprezentativnega sindikata velja pogodba (brez aneksa št. II), ker je za delavca ugodnejša, zato je tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 89/3.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je meritorno odločilo o zahtevku za odpravo pisnega opozorila, čeprav zoper ta akt delodajalca ni posebnega sodnega varstva. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ko je v trgovini potekala inventura, tožnica ni imela službenih oblačil, kar je v nasprotju z opisom delovnega mesta prodajalec in z ustaljenim načinom dela (smernicami podjetja). Tožnica je bila v spornem času v skladišču, čeprav je bila zadolžena za delo na blagajni. Kot blagajničarka v skladišče ne bi smela vstopati, pač pa le do vrat, tako da bi imela vpogled na dogajanje v trgovini. Določenega dne, ko je tožnica delala kot blagajničarka, na blagajni ni bilo nikogar. V tem času se je tožnica zadrževala v skladišču s sodelavko, zato bi lahko stranke zapustile trgovino brez plačila nakupa. Ugotovljene kršitve zadoščajo za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Izkaže se, da je predlog za izločitev dokazov, ki ga je vložil obdolženčev zagovornik 9.2.2015, preuranjen, saj še ni jasno, ali gre glede oškodovanke za situacijo iz tretjega odstavka 236. člena ZKP, ko je ne bi bilo dovoljeno zaslišati kot priče. V kolikor bo v nadaljnjem postopku ugotovljeno, da oškodovanka, kot priviligirana priča, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, s katerimi izpodbija razloge kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe so v celoti utemeljene in imajo podlago tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4349/2009 z dne 7.7.2011 (16. točka prej navedene sodbe).
Sodišče prve stopnje se tudi nepravilno sklicuje na 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP, saj se ta določba nanaša le na osebe, za katere velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju svojega poklica. Policist taka oseba ni, saj zanj ne velja tako imenovana poklicna molčečnost. Poklicna skrivnost je tisto, kar ni poznano širšemu krogu ljudi, kar oškodovanec želi ohraniti kot skrivnosti in za kar ima upravičen interes (5. točka komentarja k 236. členu Zakona o kazenskem postopku s komentarjem).
ZFPPIPP člen 387, 387/1, 500. ZPPSL člen 4, 4/1, 171, 171/2.
izbris samostojnega podjetnika - začetek stečajnega postopka po ZPPSL - odgovornost fizične osebe za prevzete neposlovne obveznosti - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka
Z izbrisom samostojnega podjetnika ne nastopi stanje, ko ni več dolžnika v izvršilnem naslovu, saj fizična oseba še vedno obstaja in je stranka v postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga, dokazala pa je obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožeče stranke in razporeditev njenega dela med obstoječe delavce in sestrska podjetja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
stvarna pristojnost – vrednost spornega predmeta – ugotovitev vrednosti spornega predmeta – tožba zaradi neveljavnost oporoke
Pri določitvi vrednosti spornega predmeta glede zahtevka na neveljavnost oporoke in zaradi neutemeljenosti razdedinjenja (na hiter in primeren način) zadošča, da sodišče upošteva premoženje, ki je predmet oporočnega dedovanja, ugotavljanje zapustnikovih dolgov pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v takšni pravdi ni potrebno in ta okvir presega.
Iz odločb imenovanega zdravnika izhaja, da je bil tožnik (invalid III. kategorije) v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ne da bi bila pri tem določena 4 urna časovna omejitev. Zato ni dejanske podlage za obračun in izplačilo nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure dnevno, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
ZDR člen 130, 130/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 5. OZ člen 191.
potni stroški - povračilo stroškov v zvezi z delom - kilometrina - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev
Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot odvetniški kandidat je v spornem obdobju opravil službena potovanja z uporabo lastnega avtomobila. Kljub temu, da mu tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja ni izdajala, je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanj.
Tožnik je moral pri svojem delu uporabljati svoj lastni avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da se je lahko udeležil narokov in drugih procesnih dejanj. Glede na naravo tožnikovega dela je bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnika v zvezi z njegovim delom osebni avtomobil in ne javni prevoz. Ker je tožnik na službenih poteh uporabljal lastni avtomobil, je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine.
Tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o tem, da bo vpisnino za vpis v imenik odvetniških kandidatov za tožnika zgolj založila in da bi ji tožnik moral založeni znesek povrniti. Ker si tožena stranka ni pridržala pravice, od tožnika zahtevati vrnitev izplačanega zneska, niti ni plačala tega zneska, da bi se izognila sili, zneska vpisnine, ki ga je plačala tožniku, nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ).
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
prerekana terjatev – terjatev temelječa na izvršilnem naslovu – kdo mora biti napoten na pravdo
Iz rubrike “podatki skladno s 70. členom ZFPPIPP“ pri 15. zaporedni številki končnega seznama z dne 20. 12. 2014 izhaja, da upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Torej bi moral biti na pot pravde napoten stečajni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013621
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/2. ZDR člen 206. ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.
odškodninska odgovornost delodajalca varno delo - odločba ZPIZ - invalid - protipravnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.
spor majhne vrednosti – rezervni sklad – pogodba o upravljanju – soseska – neustrezno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso
Glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - dokazno breme
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 6, 6/1, 6/6, 6/7, 204, 204/5.OZ člen 352, 352/1.
neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - odškodnina - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - zastaranje - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik je bil s sklepom obveščen o neizbiri. Tožbo je vložil po izteku 30-dnevnega roka od prejema tega sklepa, zato je zamudil rok za vložitev tožbe, ki ga določa peti odstavek 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje (v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln), saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.
Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
ugotavljanje ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku
Ugovor ničnosti izvršilnega naslova je lahko predmet ugovorne obravnave šele, ko stranka razpolaga z listino, iz katere izhaja ničnost izvršilnega naslova, le-to pa mora dolžnik izposlovati v pravdnem postopku.
Čeprav sodišču ob tem, da nekatere od izvedenih dokazov označi za verodostojne in za to poda ustrezne razloge, niti ni potrebno dodatno utemeljevati, zakaj (torej iz enakih razlogov, ob upoštevanju argumenta po nasprotnem) nasprotne dokaze ocenjuje za neverodostojne (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50/2000 z dne 24.10.2002), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo tako utemeljitev za verodostojnost pravno relevantnih izvedenih dokazov kot tudi utemeljitev o neverodostojnosti izvedenih dokazov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ugotovljene okoliščine ne dopuščajo spoznanja, da je mogoče pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Res je, da obtoženec še ni bil obsojen, da izhaja iz urejenega družinskega okolja in da je oče dveh mladoletnih otrok, ki ju je dolžan preživljati ter da je izgubil službo na policiji, vendar je sodišče prve stopnje tem okoliščinam delo preveliko težo oziroma so se te pravilno odrazile le pri določitvi višine zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja ter pri višini enotne kazni.