KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZVrt člen 2, 4, 41. ZPP člen 7, 7/2, 13, 206, 206/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev - kršitev kontradiktornosti - pravica do izjave - izvedensko mnenje
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.
Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da pri presoji odpovedi in v njej navedenih ravnanj ni bistveno, kakšne so naloge oziroma delovne zadolžitve in pristojnosti vzgojitelja, zaradi česar sodišče tudi ni dopustilo strankam, da postavljajo pričam vprašanja v zvezi s tem. Glede na to, da se tožniku v odpovedi očitajo konkretne kršitve, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, kakšne so bile delovne zadolžitve oziroma naloge delavca, saj se le tako lahko preizkusi, ali gre za kršitev delovnih obveznosti ali ne. S tem, ko sodišče strankam ni dopustilo postavitve vprašanj ali podajanje odgovorov v zvezi s siceršnjim delom tožnika, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - dokazno breme
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Odločitev tožene stranke, sprejeta na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF), je postala pravnomočna. S to odločbo je tožena stranka sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. S pravnomočno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku nastala razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Odločitev je temeljila na določbi 2. člena ZOPRZUJF, ki je vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Zato tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije - gostota dobe
Tožnik (invalid II. kategorije) lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Zato niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
Tožnica je prvo toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršila določbo 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-1, saj tožnici dvakrat zaporedoma in v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. V skladu s 3. odstavkom 111. člena ZDR-1 je tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Med drugo in prvo toženo stranko je prišlo do prenosa oziroma prevzema dejavnosti in zaradi tega za tožnico do spremembe delodajalca na podlagi določb 73. člena ZDR. Ker tožnica dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca zaradi prenosa dejavnosti, ne zatrjuje, saj zatrjuje, da ji prvo tožena stranka kot njen delodajalec ni oziroma ni pravočasno plačevala plače, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca, drugo tožena stranka za kršitve prvo tožene stranke ne more odgovarjati. Zato tožničin zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013831
ZPP člen 142, 339, 339/5, 392, 393, 397, 397/2, 398, 400. OZ člen 49.
sodna poravnava - razveljavitev - tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - prevara
Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP).
Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov - enako varstvo pravic - izvedenec
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza (za postavitev sodnega izvedenca), določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP) in da zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se dokazni predlog zavrne kot nepotreben oziroma da so vsa odločilna dejstva ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi, ne zadostuje, ker le arbitrarna zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza predstavlja poseg v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Zavrnitev (v tej zadevi ustrezno substanciranega) dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna. Strokovna presoja izvedenca medicinske stroke je v obravnavanem primeru nujna za presojo, kakšna navodila (osebnega, zlasti pa imenovanega zdravnika glede na bolniški stalež nad 30 dni) je imel tožnik v času bolniške odsotnosti in ali jih je spoštoval, zlasti pa za presojo, ali bi tožnikova ravnanja – glede na njegovo zdravstveno stanje in razloge (diagnozo), zaradi katerih mu je bil odobren daljši bolniški stalež – lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost.
ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.
stvarna pristojnost – vrednost spornega predmeta – ugotovitev vrednosti spornega predmeta – tožba zaradi neveljavnost oporoke
Pri določitvi vrednosti spornega predmeta glede zahtevka na neveljavnost oporoke in zaradi neutemeljenosti razdedinjenja (na hiter in primeren način) zadošča, da sodišče upošteva premoženje, ki je predmet oporočnega dedovanja, ugotavljanje zapustnikovih dolgov pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v takšni pravdi ni potrebno in ta okvir presega.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25, 37, 37/1. URS člen 8.
nova odmera pokojnine – mednarodni sporazum - sporazum o socialnem zavarovanju – poseg v pridobljene pravice
Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.
Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.
Ker sam zakon daje prednost povrnitve predujma pred poplačilom ločitvenega upnika, je materialnopravno zmotno prepričanje, da bi morala biti sredstva (najprej) nakazana pritožniku kot ločitvenemu upniku.
prerekana terjatev – terjatev temelječa na izvršilnem naslovu – kdo mora biti napoten na pravdo
Iz rubrike “podatki skladno s 70. členom ZFPPIPP“ pri 15. zaporedni številki končnega seznama z dne 20. 12. 2014 izhaja, da upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Torej bi moral biti na pot pravde napoten stečajni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013621
OZ člen 131, 131/1, 352, 352/2. ZDR člen 206. ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.
odškodninska odgovornost delodajalca varno delo - odločba ZPIZ - invalid - protipravnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožena stranka se je zavestno odločila, da tožnika pusti delati na delovnem mestu, za katerega je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za tožnika ni ustrezno in s tem obšla dolžnost razporeditve na drugo ustrezno delo in tožniku povzročila škodo. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljen.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga, dokazala pa je obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožeče stranke in razporeditev njenega dela med obstoječe delavce in sestrska podjetja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so izločene iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni rizik telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.
Tožnica je vlogo za priznanje invalidnine za telesno okvaro vložila v času veljavnosti ZPIZ-2. Njena telesna okvara je nastala kot posledica bolezni (in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zato na podlagi 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Čeprav sodišču ob tem, da nekatere od izvedenih dokazov označi za verodostojne in za to poda ustrezne razloge, niti ni potrebno dodatno utemeljevati, zakaj (torej iz enakih razlogov, ob upoštevanju argumenta po nasprotnem) nasprotne dokaze ocenjuje za neverodostojne (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50/2000 z dne 24.10.2002), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo tako utemeljitev za verodostojnost pravno relevantnih izvedenih dokazov kot tudi utemeljitev o neverodostojnosti izvedenih dokazov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ugotovljene okoliščine ne dopuščajo spoznanja, da je mogoče pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Res je, da obtoženec še ni bil obsojen, da izhaja iz urejenega družinskega okolja in da je oče dveh mladoletnih otrok, ki ju je dolžan preživljati ter da je izgubil službo na policiji, vendar je sodišče prve stopnje tem okoliščinam delo preveliko težo oziroma so se te pravilno odrazile le pri določitvi višine zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja ter pri višini enotne kazni.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081437
ZASP člen 80, 80/1. OZ člen 12. ZPP člen 214, 214/2, 286, 286/1.
sorodne pravice – nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov – tarifa – skupni sporazum – pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije – obličnost – in dubio pro auctore – nedovoljene pritožbene novote – trditveno breme – siceršnje navedbe, iz katerih izhaja namen zanikanja dejstev
Pogodba je oblični pravni akt, ki ne vsebuje spornih in nejasnih določb glede roka dostave podatkov, zato interpretativno načelo „in dubio pro auctore“ ni uporabljivo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 89/3.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je meritorno odločilo o zahtevku za odpravo pisnega opozorila, čeprav zoper ta akt delodajalca ni posebnega sodnega varstva. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ko je v trgovini potekala inventura, tožnica ni imela službenih oblačil, kar je v nasprotju z opisom delovnega mesta prodajalec in z ustaljenim načinom dela (smernicami podjetja). Tožnica je bila v spornem času v skladišču, čeprav je bila zadolžena za delo na blagajni. Kot blagajničarka v skladišče ne bi smela vstopati, pač pa le do vrat, tako da bi imela vpogled na dogajanje v trgovini. Določenega dne, ko je tožnica delala kot blagajničarka, na blagajni ni bilo nikogar. V tem času se je tožnica zadrževala v skladišču s sodelavko, zato bi lahko stranke zapustile trgovino brez plačila nakupa. Ugotovljene kršitve zadoščajo za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
spor majhne vrednosti – rezervni sklad – pogodba o upravljanju – soseska – neustrezno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso
Glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank.