zavrženje pritožbe – predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Pritožnik sam pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da mu je bil sklep, zoper katerega se pritožuje, vročen 2. 12. 2013 in da je pritožbo vložil šele 23. 12. 2013. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem opravičuje zamudo, ni uspel. To pomeni, da se izpodbijanega sklepa zaradi zamude pri vloženi pritožbi ne da razveljaviti in vsebinsko obravnavati vložene pritožbe.
Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, ki sta ga sklenila reprezentativna sindikata, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZkolP se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. V obdobju do sklenitve aneksa s strani tretjega reprezentativnega sindikata velja pogodba (brez aneksa št. II), ker je za delavca ugodnejša, zato je tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.
KPdg/2000 člen 145, 145/4, 145/5. KPdg člen 90, 90/6. ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 132.
solidarnostna pomoč - kolektivna pogodba - invalid III. kategorije - škoda - protipravno ravnanje
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg) v 6. odstavku 90. člena določa, da lahko delodajalec izplača delavcu solidarnostno pomoč v višini ene povprečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih, vendar ne več kot je povprečna plača na zaposlenega v RS v zadnjih treh mesecih, v primeru neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev ali elementarne nesreče, ki je prizadela delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da KPgd v 90. člen določa le možnost izplačila solidarnostne pomoči, ne pa dolžnosti izplačila. Ta določba le po višini omejuje višino izplačila iz naslova solidarnostne pomoči. Izplačilo solidarnostne pomoči v višini povprečne plače pri delodajalcu in ne povprečne plače na zaposlenega v RS je lahko za delodajalca ugodnejše oziroma predstavlja nižji znesek (od povprečne plače v RS). Le v tem kontekstu je mogoče razlagati besedo „lahko“, saj se izključno nanaša na višino izplačila.
Tožena stranka je s tem, ko ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico (invalidko III. kategorije) ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnala protipravno, zato je tožnici nastala premoženjska škoda, saj je dejansko delala polovični delovni čas, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji ni bila priznana, ker s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločbo ZPIZ. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine, ki tožnici ne bi nastala, če bi jo tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi razporedila na ustrezno delovno mesto in bi tožnica prejemala delno invalidsko pokojnino.
spor majhne vrednosti – rezervni sklad – pogodba o upravljanju – soseska – neustrezno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso
Glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank.
Izkaže se, da je predlog za izločitev dokazov, ki ga je vložil obdolženčev zagovornik 9.2.2015, preuranjen, saj še ni jasno, ali gre glede oškodovanke za situacijo iz tretjega odstavka 236. člena ZKP, ko je ne bi bilo dovoljeno zaslišati kot priče. V kolikor bo v nadaljnjem postopku ugotovljeno, da oškodovanka, kot priviligirana priča, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, s katerimi izpodbija razloge kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe so v celoti utemeljene in imajo podlago tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4349/2009 z dne 7.7.2011 (16. točka prej navedene sodbe).
Sodišče prve stopnje se tudi nepravilno sklicuje na 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP, saj se ta določba nanaša le na osebe, za katere velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju svojega poklica. Policist taka oseba ni, saj zanj ne velja tako imenovana poklicna molčečnost. Poklicna skrivnost je tisto, kar ni poznano širšemu krogu ljudi, kar oškodovanec želi ohraniti kot skrivnosti in za kar ima upravičen interes (5. točka komentarja k 236. členu Zakona o kazenskem postopku s komentarjem).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - zaposlitev novega delavca - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je na delovnem mestu sistemskega inženirja (za določen čas) na novo zaposlila delavca zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, tožniku pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato ni bil podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik (ki je bil sicer zaposlen za nedoločen čas) bi lahko opravljal svoje delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki ne bi bilo potrebno na novo zaposliti delavca, iz razloga, ker je bila delavka na porodniškem dopustu. Delo iz pogodbe o zaposlitvi je dejansko še obstajalo in je imela tožena stranka še potrebo po delu sistemskega inženirja, delovna mesta je imela zasedena le formalno, ne pa tudi dejansko.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-1 člen 27, 27/4, 27/5, 193.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - delavci pred upokojitvijo - starostna pokojnina - znižanje starostne meje
Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec lahko le na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati.
ZSPJS člen 7, 16, 16/6, 19, 19/1. ZJU člen 147, 147/7, 152b, 156, 156/1.
plačilo razlike plače - javni zavod - premestitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Drugi stavek 19/1 člena ZSPJS določa, da se v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, temu javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ta določba je pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred le v primeru, ko je prehod na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu z uvrstitvijo v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo, posledica premestitve, ne pa tudi posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo javni uslužbenec sprejme. Tožnica zato ni upravičena do uvrstitve v 50. plačni razred že iz razloga, ker na novo delovno mesto ni prišla s premestitvijo, temveč s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (ki je bila ponujena v podpis ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve njenega prejšnjega delovnega mesta).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 89/3.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je meritorno odločilo o zahtevku za odpravo pisnega opozorila, čeprav zoper ta akt delodajalca ni posebnega sodnega varstva. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ko je v trgovini potekala inventura, tožnica ni imela službenih oblačil, kar je v nasprotju z opisom delovnega mesta prodajalec in z ustaljenim načinom dela (smernicami podjetja). Tožnica je bila v spornem času v skladišču, čeprav je bila zadolžena za delo na blagajni. Kot blagajničarka v skladišče ne bi smela vstopati, pač pa le do vrat, tako da bi imela vpogled na dogajanje v trgovini. Določenega dne, ko je tožnica delala kot blagajničarka, na blagajni ni bilo nikogar. V tem času se je tožnica zadrževala v skladišču s sodelavko, zato bi lahko stranke zapustile trgovino brez plačila nakupa. Ugotovljene kršitve zadoščajo za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. V njej mora v tožbenem predlogu (zahtevku) natančno in konkretno opredeliti vsebino zahtevanega sodnega varstva. Ne zadošča le opis spornega razmerja. Tožeča stranka namreč ne more prepuščati sodišču, da samo iz opisa spornega razmerja najde ustrezno pravno posledico, o njej samo oblikuje tožbeni zahtevek in o njem odloči. Prav tako sodišče ne more samo iskati, kdo naj bi bile tožene stranke. Oblikovanje tožbenega zahtevka in navedba strank postopka je na tožnici (1. odstavek 180. člena ZPP in 105. člen ZPP). Prav tako mora tožeča stranka določno in jasno oblikovati trditveno podlago, s katero pojasnjuje tožbeni zahtevek in zanjo navesti in predložiti dokaze. Pri tem se ne more sklicevati na podatke v drugih spisih, s katerimi naj bi sodišče že razpolagalo.
vrnitev v prejšnje stanje - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - fikcija vročitve
Pri pravnem inštitutu vrnitve v prejšnje stanje gre za popravo zamude procesnega roka oziroma za saniranje objektivne napake, ki jo je povzročil storilec sam in se lahko nanaša na okoliščine, na katere ni imel nikakršnega vpliva (smrt v družini, nenadna bolezen, elementarni dogodek, prometna nesreča, itd.), predvsem pa uporaba pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje predpostavlja, da je bila vročitev, na katero se procesni rok nanaša, zakonita in pravilna. Navedbe storilca v pritožbi, v kateri uveljavlja nepravilnosti pri vročanju sklepa okrajnega sodišča z dne 13. 1. 2015 in ne nastop objektivnih okoliščin, zaradi katerih naj bi rok zamudil, tako izkazujejo, da ne gre za uveljavljanje pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč za uveljavljanje nepravilne vročitve, zaradi česar procesni rok naj ne bi začel teči in ga torej storilec ni zamudil, kar vsebinsko in pojmovno izključuje vrnitev v prejšnje stanje, kjer je do zamude roka prišlo zaradi prej navedenih objektivnih okoliščin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0082982
ZPP člen 204, 338, 338/2. ZGD-1 člen 8, 263, 263/2, 263/4. ZFPPIPP člen 348, 350.
spregled pravne osebnosti – skrbnost in odgovornost – skrbnost in odgovornost poslovodje – skrbnost vestnega in dobrega gospodarstvenika – odškodninski zahtevek družbe z omejeno odgovornostjo – obvestitev drugega o pravdi – stranska intervencija – solidarna obveznost – delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva konkretnega primera, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. člena ZGD-1 (spregled pravne osebnosti), zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca pravilna.
Prvi toženec je solidarno z drugim tožencem dolžan plačati vtoževani znesek zato, ker je v času, ko je bil direktor družbe, ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi ter sklenil pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedel, da družba zaradi neupravičenega odlivanja sredstev tožeče stranke ne bo mogla poplačati. Toženčevo obveznost do tožeče stranke vzpostavlja določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1, saj je s svojim ravnanjem družbi, katere direktor je bil, povzročil škodo in jo plačilno povsem izčrpal, tako da slednja ni mogla (in ne more) poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke.
V primeru, kot je obravnavani, ko tožnik tožbo naperi zoper dva toženca in zahteva njuno solidarno obveznost, pa sta zaradi procesnega položaja izdani dve odločbi (npr. kot v tem primeru najprej delna zamudna sodba in nato končna sodba), je v sodni praksi običajno, da sodišče v zadnji odločbi, če ji ugodi, besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka v izrek sodbe prenese tako, da je jasno, da gre za solidarno zavezo tožencev iz prve in druge sodne odločbe. V tem smislu je treba razumeti tudi konkretni izrek "solidarno s prej drugo toženo stranko".
stvarna napaka – dogovorjeni standard – izvedensko mnenje – pripombe – imenovanje drugega izvedenca
Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca. Od njega je nato zahtevalo dve dopolnitvi mnenja. Tožena stranka je na zadnjo dopolnitev imela številne pripombe, sodišče prve stopnje pa je, namesto da bi v skladu z določbo 254. člena ZPP ta vprašanja razčistilo z izvedencem in ga zaslišalo, imenovalo novega. Razlogi za imenovanje novega izvedenca iz sodbe niso razvidni.
Kršitev je podana tudi v zvezi z mnenjem drugega izvedenca, na katerega je imela tožeča stranka pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo le za pavšalne in zato od izvedenca niti ni zahtevalo pojasnil in razčistilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča nejasnega mnenja. V taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje najmanj zaslišati oba izvedenca in šele nato njuni mnenji ocenjevati v skladu z določbami ZPP.
izločitveni zahtevek potomca – vračunanje daril – skupno življenje potomca in zapustnika – prispevek k ohranitvi ali povečanju zapustnikovega premoženja – zaščitena kmetija – dokazna ocena
Pri ocenjevanju dokazne vrednosti določene listine so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih je bila listina sestavljena, pri čemer se dvom o resničnosti vsebine listine oziroma o njeni verodostojnosti vsekakor vzbudi, če je podpisana na željo nekoga drugega, ki ima interes, da se sestavi listina določene vsebine.
V skladu z 32. členom ZD lahko upravičenci, našteti v tem členu, izločajo (samo) alikvotni delež na zapustnikovem premoženju, zgolj v primeru zaščitene kmetije pa lahko skladno z 20. členom ZDKG zahtevajo izplačilo v denarju.
nevarna stvar – streha – objektivna odškodninska odgovornost – delo na strehi – posredni oškodovanec – posebno težka invalidnost – soprispevek oškodovanca
Streha sama po sebi ni nevarna stvar. Njen namen je zaščita objekta pred zunanjimi vplivi in zgolj to, da se nahaja na višini, ne govori o njeni splošni nevarnosti za okolje. V konkretnem primeru je bila streha zgrajena iz delno pohodnega in delno nepohodnega materiala, ves pa je bil namenjen prekrivanju strehe. Ta lastnost strehe ne pomeni njene večje nevarnosti za okolico, za katero bi lastnik objekta odgovarjal objektivno. Tudi če bi delo na takšni strehi lahko bilo nevarno, tega ne gre enačiti z lastnostjo strehe kot stvari same. Do tožnikove poškodbe namreč ni prišlo zaradi neustreznosti same strehe kot vira nevarnosti, temveč ker je to prečkal na mestih, ki za to niso bila predvidena.
Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje tudi s pomočjo Fischerjevega sistema klasifikacije telesnih poškodb. Med slednje sodi tudi tožnikov primer, saj je utrpel zlom hrbtenice z ohromitvijo obeh nog (paraplegija), mehurja in danke (popolna inkontinenca), zaradi stanja po zlomu lobanjskih kosti in obtolčenin čelnega režnja možganov je gluh na desno uho, naglušen na levo uho, nima slušno prostorske zaznave, prizadet je ravnotežni organ, izgubil pa je tudi voh. Tožnik je 100 % invalid, nezmožen za opravljanje kateregakoli pridobitnega dela.
Denacionalizirano premoženje je na pokojno kot zapuščina po denacionalizacijskem upravičencu, prešla v letu 1995, zato se pritožnici neutemeljeno sklicujeta na pravice, ki jih imajo dediči denacionalizacijskih upravičencev, ker takšnega statusa nimata. Dedne pravice po pokojni na podlagi določila ZD pa tudi ne, ker se je njuna prednica dedovanju po njej odpovedala.
OZ člen 51, 51/2, 51/4. ZPSPP člen 12, 12/2. ZPP člen 454, 454/1, 454/2.
trditvena podlaga strank – najemna pogodba – pisna oblika – ustni dogovor – prenehanje najemne pogodbe – plačilo najemnin iz varščine – neupravičena obogatitev – utemeljitev zahtevka – pasivna legitimacija – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – zahteva stranke za izvedbo naroka – zaslišanje prič
Morebitni ustni dogovori o bistvenih sestavinah pogodbe (v obravnavanem primeru da se zapadle in neporavnane obveznosti poplačujejo iz dane varščine) v primeru, ko je za sklenitev predpisana pisna oblika, po materialnem pravu ne morejo biti veljavni.
ZPP v 2. odstavku 154. člena sicer dopušča odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, vendar zgolj glede na doseženi uspeh v postopku. Ta mora biti vsaj približno enakovreden, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ki morajo biti iz obrazložitve razvidne.
NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – URBANIZEM
VSL0083604
ZUreP -1 člen 105, 110. ZNP člen 36, 104. ZPP člen 216.
predlog za določitev odškodnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – prosti preudarek – povračilo stroškov– dokazovanje – postavitev izvedenca – dokazno breme – založitev predujma – fikcija umika predloga
Sojenje po prostem preudarku ne temelji na ugibanju. Takšno odločanje tudi ne sme biti arbitrarno, ampak se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj in svojo odločitev utemeljiti. Tudi sklepe, pri katerih sodišče uporabi „splošne življenjske izkušnje“, sodišče lahko gradi le na dejstvih, o katerih se prepriča na podlagi dostopnih dokazov.
Ker ni sporno, da predlagatelj po pozivu sodišča ni založil predujma za delo sodnega izvedenca, kljub temu, da so v specialnem predpisu določeni kriteriji, po katerih mora sodišče odmeriti odškodnino, za to pa je potrebno strokovno znanje, ki ga ima samo strokovnjak za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, je nastopila fikcija umika predloga.
ZZZDR člen 105, 105/3, 158, 158/2, 170, 170/1, 170/1-2. ZPP člen 319, 319/2.
rejništvo – pravnomočna odločitev v upravnem postopku – dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo – prenehanje rejništva zaradi spremenjenih razmer
Prenehanje rejništva zaradi spremenjenih razmer lahko tožnica zahteva le v upravnem postopku, takšni zahtevi pa bo CSD ugodil, če bo ugotovil, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja otrok v rejništvo. Prvo sodišče je tožbo utemeljeno zavrglo, ker je bilo o vprašanju vzgoje in varstva otrok pravnomočno odločeno v upravnem postopku, zato je sodišče na odločitev upravnega organa vezano.