posojilna pogodba – neizpolnitev posojilne pogodbe – odstop od pogodbe – trditveno in dokazno breme – kondikcija
V primeru odstopa od pogodbe trditveno in dokazno breme o okoliščinah odstopa od pogodbe na tistemu, ki zatrjuje, da je prišlo do odstopa od pogodbe. Kakršnihkoli trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče uporabiti 104. člen OZ, tožnik ni podal. Denarni zahtevek tožnik utemeljuje z izpolnitvijo posojilne pogodbe in ne s prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve (103. člen OZ) ali z nepravočasno izpolnitvijo (104. do 106. člen OZ).
OZ člen 631. ZJN-2 člen 4, 71. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem.
gradbena pogodba - podizvajalska pogodba - neposredno plačilo podizvajalcem
Ko je bila vložena zahteva podizvajalca za (neposredno) plačilo njemu, pa je podizvajalec do plačila svoje terjatve, ki jo ima do glavnega izvajalca, upravičen, če so izpolnjeni v 4. členu ZJN-2 (in ne v 71. členu, kot to zmotno navaja tožeča stranka), v Uredbi in v pogodbi določeni pogoji. Ti pa so: da je glavni izvajalec pripoznal njegovo terjatev, da je naročnik potrdil (pripoznal) situacijo oziroma račun glavnega izvajalca in da je glavni izvajalec tej priložil potrjene situacije oziroma račune podizvajalca. To pa so pogoji, ki jih določa tudi OZ v 631. členu.
Denacionalizirano premoženje je na pokojno kot zapuščina po denacionalizacijskem upravičencu, prešla v letu 1995, zato se pritožnici neutemeljeno sklicujeta na pravice, ki jih imajo dediči denacionalizacijskih upravičencev, ker takšnega statusa nimata. Dedne pravice po pokojni na podlagi določila ZD pa tudi ne, ker se je njuna prednica dedovanju po njej odpovedala.
OZ člen 51, 51/2, 51/4. ZPSPP člen 12, 12/2. ZPP člen 454, 454/1, 454/2.
trditvena podlaga strank – najemna pogodba – pisna oblika – ustni dogovor – prenehanje najemne pogodbe – plačilo najemnin iz varščine – neupravičena obogatitev – utemeljitev zahtevka – pasivna legitimacija – spor majhne vrednosti – izvedba naroka – zahteva stranke za izvedbo naroka – zaslišanje prič
Morebitni ustni dogovori o bistvenih sestavinah pogodbe (v obravnavanem primeru da se zapadle in neporavnane obveznosti poplačujejo iz dane varščine) v primeru, ko je za sklenitev predpisana pisna oblika, po materialnem pravu ne morejo biti veljavni.
Če sodišče ne dovoli nasprotne tožbe, se ta ne zavrže, temveč se obravnava kot samostojna tožba v ločenem postopku. Ker je bila obravnavana tožba sprva vložena kot eventualna nasprotna tožba, pa je sodišče ni dovolilo in jo je odstopilo pristojnemu sodišču, je postala samostojna, prvotno postavljen pogoj za njeno obravnavanje pa je izgubil vsak smisel, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči z obrazložitvijo, da se pogoj ni izpolnil, ker je bila v osnovni pravdi sklenjena sodna poravnava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0082982
ZPP člen 204, 338, 338/2. ZGD-1 člen 8, 263, 263/2, 263/4. ZFPPIPP člen 348, 350.
spregled pravne osebnosti – skrbnost in odgovornost – skrbnost in odgovornost poslovodje – skrbnost vestnega in dobrega gospodarstvenika – odškodninski zahtevek družbe z omejeno odgovornostjo – obvestitev drugega o pravdi – stranska intervencija – solidarna obveznost – delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva konkretnega primera, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. člena ZGD-1 (spregled pravne osebnosti), zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca pravilna.
Prvi toženec je solidarno z drugim tožencem dolžan plačati vtoževani znesek zato, ker je v času, ko je bil direktor družbe, ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi ter sklenil pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedel, da družba zaradi neupravičenega odlivanja sredstev tožeče stranke ne bo mogla poplačati. Toženčevo obveznost do tožeče stranke vzpostavlja določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1, saj je s svojim ravnanjem družbi, katere direktor je bil, povzročil škodo in jo plačilno povsem izčrpal, tako da slednja ni mogla (in ne more) poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke.
V primeru, kot je obravnavani, ko tožnik tožbo naperi zoper dva toženca in zahteva njuno solidarno obveznost, pa sta zaradi procesnega položaja izdani dve odločbi (npr. kot v tem primeru najprej delna zamudna sodba in nato končna sodba), je v sodni praksi običajno, da sodišče v zadnji odločbi, če ji ugodi, besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka v izrek sodbe prenese tako, da je jasno, da gre za solidarno zavezo tožencev iz prve in druge sodne odločbe. V tem smislu je treba razumeti tudi konkretni izrek "solidarno s prej drugo toženo stranko".
Lastnik neprofitnega najemnega stanovanja lahko odpove najemno pogodbo le iz razlogov, ki so navedeni v 103. členu SZ-1. V tem primeru so določila SZ-1, ki urejajo odpoved najemne pogodbe, kogentnega značaja in drugačna ureditev ni prepuščena svobodni volji pogodbenih strank.
Toženec je s pogodbo z V. pridobil relativno velik posel (v zvezi s tem drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni niti trdila, da bi material lahko prodala komu drugemu pod boljšimi pogoji, kar bi kazalo na neskrbnost toženca), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da priznavanje provizij ni (bilo) neobičajno, dejstvo osebne povezanosti pa lahko govori tako v prid trditvam tožeče (neutemeljeno ravnanje toženca) kot v prid trditvam toženca (zaradi osebne povezanosti so sploh pridobili posel). Na podlagi povedanega zato naknadno priznanje provizije samo po sebi dejansko ne dokazuje ravnanja v nasprotju z 263. členom ZGD-1, še manj pa nastanka škode tožeči stranki. V taki situaciji se je dokazno breme v procesnem smislu prevesilo ponovno na tožečo stranko, ki pa je bila, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, le pasivna in zato ni uspela izkazati, da naj bi toženec ravnal v nasprotju z obveznostmi iz 263. člena ZGD-1.
Razveljavitev dela zakona nima učinkov na pravna razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno do začetka učinkovanja razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča.
Sklepa o predhodni odredbi ni mogoče odpraviti, ne glede na to, da je bil razveljavljen del zakona, na katerem je sklep o predhodni odredbi temeljil, niti ni mogoče (glede na pravnomočnost tega sklepa) odpraviti nadaljnjih učinkov tega sklepa niti z uveljavitvijo predloga za prenehanje predhodne odredbe.
Neutemeljeno je sklicevanje na določbo o prenehanju začasne odredbe oziroma spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi moralo sodišče te spremenjene okoliščine (katere naj bi predstavljala odločba Ustavnega sodišča) smiselno uporabiti tudi pri predhodni odredbi. Slednje se nanaša na prenehanje začasne odredbe, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna, pri čemer zakon napotuje tudi na primere, ki povzročijo prenehanje začasne odredbe. Pri uporabi določb ZIZ o prenehanju predhodne odredbe pa se (drugače kot pri uporabi določb o prenehanju začasne odredbe), zakon ne sklicuje tudi na določbe o prenehanju začasne odredbe. Zato za predhodne odredbe določba o prenehanju začasne odredbe oziroma o upoštevanju spremenjenih okoliščin, ni uporabljiva.
OZ člen 240, 311, 659. Posebne gradbene uzance (PGU) uzanca 28, 35.
gradbena pogodba – klavzula ključ v roke – skupna vrednost del – pogodbena cena – nepredvidena dela – presežna dela – zvišanje pogodbene cene – predpravdno pobotanje – odgovornost za zamudo – razbremenitev odgovornosti – pogoj vzajemnosti
V primeru poznejših (dodatnih) del, ki s pogodbo niso zajeta, je treba v zvezi z njimi skleniti novo pogodbo (praviloma v obliki aneksa k prvotni pogodbi).
Do plačila za več (presežna) dela tožnica v primeru, ko je cena dogovorjena s klavzulo ključ v roke, ni upravičena.
Pogodbena cena v primeru, če je cena določena s klavzulo ključ v roke, kot v obravnavanem primeru, obsega tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del zaradi česar izvajalec zaradi presežnih del ni upravičen zahtevati spremembe pogodbene cene.
Materialnopravno izhodišče, da je tožničina odgovornost za zamudo podana že zato, ker je tožnica kot izvajalka dolžna predvideti vsa tveganja, vse okoliščine, tudi ravnanja tretjih, ne drži, saj bi tako stališče pomenilo, da se tožnica svoje odgovornosti za zamudo sploh ne more razbremeniti.
Za obstoj pogoja vzajemnosti po 311. členu OZ zadošča, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki vsebujejo vsebinske pogoje za pobotanje. Vzajemna zveza med strankama ni identična z dvostransko obvezno pogodbo, saj imajo medsebojne obveznosti različno pravno podlago.
ZPP člen 76, 76/1, 76/2, 76/3, 81, 339, 339/2, 339/2-11.
prenehanje pravne osebe – stečajni postopek – zaključek stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – sposobnost biti stranka – zavrženje tožbe
Do prenehanja tožeče stranke je prišlo še pred izdajo izpodbijane sodbe, kar med drugim pomeni, da se sodba sedaj glasi na neobstoječo osebo - z njo je zaobsežena oseba, ki v času izdaje izpodbijane sodbe ni obstajala in torej tudi ni imela sposobnosti biti stranka. Ker navedene pomanjkljivosti (upoštevaje sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom St 2684/2013 z dne 24. 4. 2014) ne bo mogoče odpraviti niti s postopkom, ki ga predvideva 81. člen ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135135/2012 z dne 18. 9. 2012 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbo zavrglo.
NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – URBANIZEM
VSL0083604
ZUreP -1 člen 105, 110. ZNP člen 36, 104. ZPP člen 216.
predlog za določitev odškodnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – prosti preudarek – povračilo stroškov– dokazovanje – postavitev izvedenca – dokazno breme – založitev predujma – fikcija umika predloga
Sojenje po prostem preudarku ne temelji na ugibanju. Takšno odločanje tudi ne sme biti arbitrarno, ampak se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj in svojo odločitev utemeljiti. Tudi sklepe, pri katerih sodišče uporabi „splošne življenjske izkušnje“, sodišče lahko gradi le na dejstvih, o katerih se prepriča na podlagi dostopnih dokazov.
Ker ni sporno, da predlagatelj po pozivu sodišča ni založil predujma za delo sodnega izvedenca, kljub temu, da so v specialnem predpisu določeni kriteriji, po katerih mora sodišče odmeriti odškodnino, za to pa je potrebno strokovno znanje, ki ga ima samo strokovnjak za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, je nastopila fikcija umika predloga.
prošnja za preložitev naroka zaradi bolezni - zdravniško potrdilo
Za presojo, ali je stranka opravičila izostanek, mora biti podano ne samo opravičilo stranke z navedbo opravičljivega razloga za izostanek, ampak tudi dokazilo o obstoju tega razloga. Tožena stranka ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek z naroka, saj opravičilu ni predložila dokazila o bolezni zastopnika, na katero se je v opravičilu kot razlog za izostanek sklicevala.
Tožena stranka niti k pritožbi ni priložila ustreznega zdravniškega potrdila, s katerim bi izkazala, da se zakonita zastopnica upravičeno ni mogla udeležiti glavne obravnave dne 11. 3. 2014, tako da ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje glede okoliščin izvedbe naroka v odsotnosti tožene stranke in glede pravilnih materialnopravnih zaključkov, da tožena stranka ni zadostila procesnim zahtevam, da mora opravičilo glede odsotnosti z naroka biti ustrezno dokazno podprto, da ga je sploh mogoče oceniti v smeri opravičljivosti.
odločitev o stroških – dopolnilni sklep – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Ker je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pravočasno podala zgolj predlagateljica, nasprotni udeleženec pa ga sploh ni podal, bi moralo sodišče prve stopnje, da bi bila odločitev povsem lege artis, z izpodbijanim dopolnilnim sklepom zgolj zavrniti predlagateljičin predlog za povrnitev stroškov. Toda to, da je prvo sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, ne spremeni dejstva, da pritožnik v 15-dnevih ni predlagal izdaje dopolnilnega sklepa glede stroškov, zato je izpodbijana odločitev (ki v razmerju do nasprotnega udeleženca pomeni zavrnitev njegove zahteve za povrnitev stroškov) pravilna iz teh razlogov.
Če je tožbeni zahtevek zavrnjen kot neutemeljen, verjetnosti tožnikove terjatve ni. To pa je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po 270. in 272. členu ZIZ.
postopek za delitev solastnine – določitev vrednosti nepremičnine – tržna vrednost nepremičnine – spremembe tržne vrednosti nepremičnine – izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je pri razdružitvi solastnine upoštevalo vrednost parcel in se pri tem oprlo na izvedeniško mnenje iz leta 2012. Ker je odločilo šele aprila 2014, pritožnik utemeljeno opozarja, da izračun ni pravilen, saj je že izvedenec opozarjal, da se tržne vrednosti nepremičnin spreminjajo oziroma nižajo.
Uredba sveta (ES) št. 44/2001, člen 1, 1/1. Uredba sveta (ES) št. 1346/2000, člen 1. ZFPPIPP člen 227, 227/1.
mednarodna pristojnost - področje uporabe Uredba Bruselj I - področje uporabe Insolvenčne uredbe
Za ugotavljanje področja uporabe ene ali druge uredbe je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da merilo ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak je merilo pravna podlaga tožbe. Potrebno je ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so iz Uredbe B. I izključene (in so zato vključene v Insolvenčno uredbo) tiste koneksne tožbe (tožbe med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom), vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati. Poenostavljeno povedano, izključitev iz Uredbe Bruselj I je podana, če postopek z istim procesnim ciljem ne bi mogel nastati brez insolvenčnega postopka. Odškodninski zahtevek tožeče stranke temelji na splošnih pravilih obligacijskega prava in nima materialnopravne podlage v ZFPPIPP. Samo način uveljavljanja terjatve zoper toženo stranko po začetem stečaju je v skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tak, da je tožeča stranka ne more uveljavljati drugače, kot da terjatev prijavi in po njenem prerekanju stečajnega upravitelja vloži tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka lahko tako tožbo vložila tudi pred začetkom stečajnega postopka in da dejstvo, da je stečajni upravitelj prerekal njeno prijavljeno terjatev, ne spremeni narave terjatve, za katero se glede pravne podlage predpisi ne spremenijo. Nenazadnje iz literature izhaja, da iz uporabe Uredbe Bruselj I niso izključeni (torej so vključeni) primeri uveljavljanja terjatev, ki jih je stečajni upravitelj prerekal.
nagrada izvedenca – zahtevnost izvedenskega mnenja – pomanjkljivi razlogi
Zahtevnost izvedenskega mnenja je potrebno ocenjevati v objektivnem smislu in sicer glede na težo, kompleksnost, zapletenost strokovnih vprašanj, obseg dokumentacije, ki je bil potreben za izdelavo strokovnih zaključkov, in podobno. Čeprav v Pravilniku niso nikjer določeni natančnejši kriteriji, po katerih bi lahko sodišče vrednotilo izjemno zahtevne izvide in mnenja, so se v ta namen kriteriji vendarle vzpostavili v sodni praksi. Naloga sodišča prve stopnje je, da ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse v tem smislu ovrednoti konkretno zadevo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – USTAVNO PRAVO
VSL0076281
URS člen 36. ZPP člen 142. ZVO-1 člen 148.
osebno vročanje pisanj odvetniku – izvajalec gospodarske javne službe – pravica dostopa izvajalca gospodarske javne službe v stanovanjske prostore – dimnikar – čičenje in pregled kurilnih dimnovodnih naprav – pravica do nedotakljivosti stanovanja – spor majhne vrednosti
Pisanja iz 142. člena ZPP se vročajo osebno tudi odvetniku.
Na podlagi 2. odstavka 148. člena ZVO-1 imajo izvajalci gospodarske javne službe zaradi izvajanja svojih nalog pravico dostopa do kurilne naprave, dimnikarskih vodov in prezračevalnih naprav v poslovnem ali drugem prostoru, torej tudi pravico dostopa v stanovanjske prostore (tudi v spalnico, če se tam nahaja kurilna naprava, dimnikarski vod ali prezračevalna naprava).
vrnitev v prejšnje stanje - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - fikcija vročitve
Pri pravnem inštitutu vrnitve v prejšnje stanje gre za popravo zamude procesnega roka oziroma za saniranje objektivne napake, ki jo je povzročil storilec sam in se lahko nanaša na okoliščine, na katere ni imel nikakršnega vpliva (smrt v družini, nenadna bolezen, elementarni dogodek, prometna nesreča, itd.), predvsem pa uporaba pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje predpostavlja, da je bila vročitev, na katero se procesni rok nanaša, zakonita in pravilna. Navedbe storilca v pritožbi, v kateri uveljavlja nepravilnosti pri vročanju sklepa okrajnega sodišča z dne 13. 1. 2015 in ne nastop objektivnih okoliščin, zaradi katerih naj bi rok zamudil, tako izkazujejo, da ne gre za uveljavljanje pravnega inštituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč za uveljavljanje nepravilne vročitve, zaradi česar procesni rok naj ne bi začel teči in ga torej storilec ni zamudil, kar vsebinsko in pojmovno izključuje vrnitev v prejšnje stanje, kjer je do zamude roka prišlo zaradi prej navedenih objektivnih okoliščin.