Zahtevki, ki jih uveljavlja naročnik v razmerju do podjemnika zaradi kršitve njegove obveznosti, katere vzrok je kršitev podizvajalčeve obveznosti (zamuda pri neizpolnitvi, neizpolnitev ali izpolnitev z napakami), imajo v razmerju med podjemnikom in izvajalcem značilnost oziroma pravno naravo navadne škode. Z njenim plačilom se zmanjša podjemnikovo premoženje zaradi podizvajalčeve kršitve (medsebojne) pogodbe. Gre za negativno posledico, ki je ob sklenitvi podjemne pogodbe med podjetnikom in njegovim sodelavcem – podizvajalcem – predvidljiva (1. odstavek 243. člena OZ). Zato ima podjemnik od njega na podlagi tega pravnega določila pravico zahtevati, da mu plačani znesek povrne kot odškodnino oziroma povračilo svoje navadne škode.
ZASP člen 168, 168/3. ZDDV-1 člen 3, 3/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del člen 14, 15.
civilna kazen – kršitev avtorske pravice namenoma ali iz hude malomarnosti – predmet obdavčitve – zaračunavanje DDV za neposlovne obveznosti
Zgolj opustitev posredovanja podatka ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del in se tudi ni upiral plačilu honorarja.
Tožnik sam trdi, da je toženec glasbo uporabil brez dovoljenja, ergo brez pravne (pravnoposlovne, tj. pogodbene) podlage. Ker povrnitev neupravičene obogatitve (kar je neposlovna obligacija) ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu 1. odst. 3. čl. ZDDV-1, tožnik od toženca ne more zahtevati povrnitve DDV.
ZPP člen 274, 274/1, 154, 154/1, 156, 156/1. ZVPSBNO člen 20, 20/2.
prekluzivni rok za vložitev tožbe – varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – povračilo pravdnih stroškov
Ker je tožnik tožbo, s katero je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vložil po poteku 18-mesečnega prekluzivnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
Dogovor, ki ureja izhodišča glede delitve povečanega obsega dela, ne predstavlja kolektivne pogodbe. Tega dogovora namreč niso sklenile stranke, ki bi ga morale, da bi ga lahko kvalificirali kot kolektivno pogodbo, poleg tega tudi ni bil objavljen v Uradnem listu. Dogovor so sklenili generalni direktor in drugi nasprotni udeleženec (sindikat). Zato je sodišče prve stopnje predlog v tem delu pravilno zavrglo.
Predlagatelj nima pravne koristi od vložitve tožbe (181. člen ZPP) oziroma, ne more biti predlagatelj, ker ni zainteresirana oseba, ki bi lahko imela pravno korist od ugotovitve ničnosti. Po določbi 92. člena OZ lahko uveljavlja ničnost vsaka zainteresirana oseba, zainteresirana oseba pa je lahko le tisti, ki izkaže pravni interes. Predlagatelj bi bil v tem individualnem delovnem sporu lahko predlagatelj, glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDSS-1 (uveljavljanje skupinskega interesa), ob predpostavki, da bi izkazal pravni interes. Predlagatelj takega pravnega interesa ni izkazal, saj bi lahko, glede na to, da je tudi sam reprezentativni sindikat, zahteval sklenitev posebne kolektivne pogodbe, ki bi veljala ne le za njegove člane, ampak za vse delavce pri nasprotni udeleženki (glede na njegovo reprezentativnost). Zato je tožba na ugotovitev ničnosti sporazuma in dogovora glede povečanega obsega dela pravilno zavržena.
ZFPPIPP člen 265, 265/4, 267, 267/2, 267/3, 267/4.
vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba – pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe – sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice – rok za soglasje
V obravnavanem primeru je bil dan, ko je upravitelj prejel obvestilo v skladu s 4. odstavkom 265. člena ZFPPIPP, poznejši od dneva pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Tudi če je upravitelj zvedel za dvostransko neizpolnjeno pogodbo še v času postopka prisilne poravnave, v konkretnem primeru rok iz 2. odstavka 267. člena ZFPPIPP ni začel teči z dnem pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka pač pa z dnem, ko je upravitelj prejel od upnika obvestilo iz 4. odstavka 265. člena ZFPPIPP.
regres za letni dopust - odpust dolga - odpoved pravici
Zapisa v dogovoru, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več, ni mogoče tolmačiti kot odpust dolga.
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku v spornem obdobju v gotovini izplačala regres za letni dopust. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Pravica do regresa za letni dopust je zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi.
OZ člen 54, 54/3, 55, 55/2, 55/3, 59, 419, 419/1, 420.
cesija – večkratni odstop – obvestitev dolžnika – ugovor ničnosti pogodbe – dogovorjena oblika – namen doseči nekaj drugega – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – pogoj
V primeru, če je cesija nična, lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja ugovor, da ni dolžan izpolniti obveznosti njemu kot prevzemniku terjatve.
Če pogodba nima dogovorjene oblike, so sankcije različne v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe posebna oblika (2. odstavek 55. člena OZ) od primera, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega (3. odstavek 54. člena OZ). V prvem primeru je pogodba nična, v drugem primeru pa je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.
Po izpolnitvi tožbenega zahtevka je tožnik umaknil tožbo. Tožena stranka se o umiku ni izjasnila, zato se šteje, da je v umik privolila. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo 188. člena ZPP o umiku tožbe in ni ustavilo postopka, ampak je o zadevi odločilo meritorno, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu.
Tožnika nista dokazala toženčevega naklepa, tj. njegovega zavedanja o tem, da nista storila kaznivega dejanja, za katero ju je bil ovadil. Ker se kaznivo dejanje (krive ovadbe) stori samo z direktnim naklepom, protipravno ravnanje toženca torej ni podano.
USTAVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL0066181
URS člen 22, 23. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2-1, 21, 21/1. ZUS-1 člen 1, 102, 102/3.
izvršilni naslov - upravna odločba - sodba upravnega sodišča - primernost izvršilnega naslova za izvršbo
S sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije dolžniku ni naložena izpolnitev obveznosti, zato se sodba na podlagi 3. odstavka 102. člena ZUS-1 ne more izvrševati. Če dolžnik po odpravi odločbe o zadevi še ni ponovno odločil, mora upnik postopati v skladu s predpisi in tako doseči izdajo ustrezne upravne ali sodne odločbe.
Kavza konkretne „kupoprodajne pogodbe“ ne ustreza tipični, abstraktno zasnovani kavzi, značilni za prodajno pogodbo. Čim je tako, tudi pogodba, čeprav je naslovljena kot „kupoprodajna pogodba“ ne ustreza zakonskemu tipu prodajne pogodbe iz 435. člena OZ. Kar pa ne pomeni že a priori tudi tega, da je takšna pogodba zato neveljavna. Vendarle pa pomeni to, da se je ob nedvomni odsotnosti tipične pogodbene podlage (kavze), ki je značilna za prodajno pogodbo, treba vprašati, kakšna pa je potemtakem podlaga (kavza) konkretne pogodbe in, naprej, ali veljavna podlaga (kavza) te pogodbe sploh obstaja. Če ne, potem je pogodba namreč v skladu s 4. odstavkom 39. člena OZ nična.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost I. kategorije
Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Stanje, ki je narekovalo razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, je bilo podano že v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč nima nobene podlage, da bi dvomilo v strokovno pravilno ugotovitev sodnega izvedenca, od kdaj dalje je tožnica zaradi zdravstvenih težav nezmožna za pridobitno delo.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati restriktivno, vendar v okviru izkazanih okoliščin, v katerih je obstajala nevarnost, ki opredeljujejo, ali je bil časovni razkorak med posegom v posest in izvršitvijo samopomoči dopusten in hkrati nujen ob izkazani neposredni nevarnosti. Izkazani morajo biti vsi elementi iz 31. člena SPZ, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, saj se je treba izogniti pretiranim pravnim absurdom, saj vicioznemu posestniku ni mogoče v vseh pogledih dati tako kvalitetno posestno varstvo kot poštenemu posestniku stvari, posebej ob upoštevanju narave navedenega instituta, ki je zgolj začasne narave, da se uredijo posestna stanja. V tem okviru je treba upoštevati tudi splošno pravno načelo, da nobena stranka ne sme zlorabljati pravic za nedopustna ravnanja.
ustavitev izvršbe na premičnine – odlog izvršbe – predlog za ponovni rubež – zakonski rok – tek izvršilnega postopka kljub odlogu na predlog upnika
Če se želi upnik izogniti ustavitvi izvršbe na premičnine, mora kljub predlaganemu odlogu izvršbe pred potekom 3-mesečnega roka predlagati ponovni rubež, saj odlog izvršbe vpliva zgolj na potek same izvršbe, ne pa na tek izvršilnega postopka.
Predlog za ponovno prisilno poravnavo po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave je dovoljen, tudi če dolžnik še ni izpolnil vseh obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, vendar le ob kumulativno izpolnjenih pogojih.
pogodba o poslovnem sodelovanju - vsebina pogodbe - pomanjkanje stvarne pasivne legitimacije - družba civilnega prava - delitev dobička - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - zmotna uporaba materialnega prava - sodba presenečenja
Tožnikov tožbeni zahtevek je izpolnitveni in temelji na že omenjeni pogodbi (tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, s katerim sta zahtevala likvidacijo na temelju pogodbe z dne 7.6.1999 ustanovljene družbe civilnega prava H.G., je bil pravnomočno zavrnjen). Dobiček iz prejšnjih let so zmeraj izplačevale tiste družbe (in ne pogodbeniki kot fizične osebe), ki so v skladu s 3. čl. pogodbe, dobiček tudi ustvarile. Tudi če bi bile resnične navedbe tožnika, da je bila dobiček ustvarjen tudi v letih 2001 in 2002, zavezanec zanj ne bi bil toženec temveč tista izmed družb, v kateri je bil dobiček ustvarjen.