ZFPPIPP člen 265, 265/4, 267, 267/2, 267/3, 267/4.
vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba – pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe – sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice – rok za soglasje
V obravnavanem primeru je bil dan, ko je upravitelj prejel obvestilo v skladu s 4. odstavkom 265. člena ZFPPIPP, poznejši od dneva pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Tudi če je upravitelj zvedel za dvostransko neizpolnjeno pogodbo še v času postopka prisilne poravnave, v konkretnem primeru rok iz 2. odstavka 267. člena ZFPPIPP ni začel teči z dnem pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka pač pa z dnem, ko je upravitelj prejel od upnika obvestilo iz 4. odstavka 265. člena ZFPPIPP.
ustavitev postopka – domneva umika tožbe – izostanek obeh strank – prihod na narok – trajanje naroka – vrnitev v prejšnje stanje – zamuda naroka – pogoj nekrivde – neskrbno ravnanje
Na narok je mogoče priti do tedaj, dokler ta traja (kar pomeni vse do trenutka, ko sodnik ustno naznani, da je narok končan).
Če se stranka po prihodu na sodišče oziroma po vstopu v razpravno dvorano odloči, da na narok ne bo pristopila, njene volje ni mogoče ignorirati. Vstop v sodno dvorano (če stranka iz takšnega ali drugačnega razloga sodišču sporoči, da se naroka oziroma izvedbe procesnega dejanja ne namerava udeležiti) torej še ne pomeni tudi pristopa na narok.
Ker je iskanje ravnotežja med ciljem zagotovitve sodnega varstva pravemu upravičencu na eni in ciljem pospešitve postopka na drugi strani bistvo instituta vrnitve v prejšnje stanje, pritožnica zgolj z „dodatnim“ opozarjanjem na morebitne (materialno-pravne) posledice svoje zamude ne more doseči drugačne presoje utemeljenosti svojega predloga (za vrnitev v prejšnje stanje). Iskanje ravnotežja (med omenjenimi cilji pravdnega postopka) preko vrnitve v prejšnje stanje je lahko namreč utemeljeno le, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Izpodbijana odločitev pa temelji ravno na (pravilni) ugotovitvi, da je bila v obravnavanem primeru zamuda naroka posledica premalo skrbnega tožničinega ravnanja.
izjava o premoženjskem stanju pravne osebe - trditvena podlaga - sklepčnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076241
URS člen 54, 54/1. KOP 9, 9/3. ZZZDR člen 106, 106/5. ZPP člen 421, 421/4.
pravica do stikov – odvzem pravice do stikov – ugovor zoper začasno odredbo – omejitev pravice do stikov
Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče presoditi, zakaj je treba izključiti vsak osebni stik očeta z otrokoma niti zakaj ni mogoč kakšen drug način komunikacije med njimi. Izpodbijana sodba se tako izkaže za pomanjkljivo, saj iz nje ni mogoče ugotoviti, zakaj so bili stiki mladoletnih otrok z nasprotnim udeležencem odvzeti, ne pa morda le omejeni.
nepremoženjska škoda – odmera odškodnine – dolgotrajno zdravljenje – poškodbe na različnih delih telesa – trajne omejitve – trajne posledice poškodb – neprisotnost postkomocijskega sindroma
Da bi bila posledica poškodbe tudi postkomicijski sindrom, izvedenka ni ugotovila; tudi tožnica o posledicah na psihičnem področju ni izpovedovala. Razen tega postkomocijski sindrom izzveni in ni stanje, ki bi trajno zaznamovalo počutje in sposobnosti.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-3. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu člen 15.
meritev hitrosti - neposredni prikaz meritve hitrosti vozniku kontroliranega vozila na kraju meritve
Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev o odgovornosti obdolženca utemeljeno oprlo na izpovedbi navedenih prič policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, za katera v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njuno pričanje oziroma v ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti, kar vse izkazuje, da je postopek potekal v skladu s pritožbeno poudarjenim 15. členom Pravilnika. Ta določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen, kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni prvostopni dokazni postopek izkazuje, da je rezultat izmerjene hitrosti takoj po meritvi bil neposredno prikazan obdolžencu, kot vozniku kontroliranega vozila, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe pritožnika, ki izražajo dvom v izvedeno meritev, zavrača kot neutemeljene.
Ker so se razmere v prav vseh pravno relevantnih dejavnikih (od katerih je odvisna določitev preživnine), povsem spremenile, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je (v mejah zahtevka) na novo določalo višino preživninske obveznosti. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva ne utemeljujejo dodatnega znižanja že tako nizke preživninske obveznosti.
NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0082479
URS člen 23, 33. ZPP člen 207. SZ-1 člen 178, 178/5. ZNP člen 176, 177.
sodni depozit – zastaranje depozita – začetek teka ZASTARANJA – izčrpanje pravnih sredstev – razlogi za položitev depozita
Sodni depozit je bil položen v zvezi s postopkom uveljavlja predkupne pravice. Pritožnik utemeljeno opozarja na ustavnopravno nevzdržnost položaja (kršitev pravice do sodnega varstva ter kršitev pravice do lastnine), po katerem bi sodni depozit zaradi uporabe zastaral že pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev v postopku, v zvezi s katerim je bil sodni depozit položen. Vse dotlej namreč razlogi za položitev depozita sploh še niso odpadli. Iz tega razloga tudi pravica do prevzema depozita ne more zastarati niti zastaranje ne more začeti teči.
invalidnost - invalid III. kategorije - spremembe v stanju invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen s prvotno odločbo. Za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da je pri tožniku po tem datumu prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ima tožnik možnost začeti nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Zato ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče odpravilo del odločbe, ki vsebuje takšno odločitev.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - sklep o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - procesne ovire - sklep o odločitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opravičenje zahteve
Sodišče je dolžnika sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP.
Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na 2. odstavek 221.b člena ZFPPIPP določbe 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo zgolj smiselno, če ni v oddelku 4.7 drugače določeno. Tu procesno oviro kot že rečeno določa 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Člen 221.c ZFPPIPP pa pravi, da poleg procesnih ovir iz 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 140. člena ZFPPIPP tega zakona, predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo ni dovoljen, če je vložen pred potekom roka iz 7. odstavka 221.f člena ZFPPIPP.
STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082460
SZ-1 člen 25, 25/1, 25/2, 26, 26/1, 26/3, 41, 42, 42/1, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/3, 48, 53, 53/3, 53/4. SPZ člen 119, 119/2. OZ člen 280, 280/1. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka člen 5, 6, 6/1.
upravljanje stanovanjskih hiš – aktivna legitimacija upravnika – prenos materialnega upravičenja – vplačila v rezervni sklad – sredstva rezervnega sklada – vodenje sredstev – način gospodarjenja s sredstvi – uporaba sredstev – načrt vzdrževanja
V primeru, ko je sklep o plačevanju povišanega prispevka v rezervni sklad sprejet zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del, za njegov sprejem zadošča, soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot 50 % deležev na skupnih delih.
ZFPPIPP člen 21, 60, 60/2, 60/2-4, 298, 303, 359. ZPRPGDT člen 14a.
preizkus terjatev v stečajnem postopku - prijava prednostne terjatve - napotitev na pravdo
Če upnik uveljavlja terjatev kot prednostno, mora prijava terjatev vsebovati tudi zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Tako postavljen zahtevek pa se ne preizkuša v postopku preizkusa terjatev, ker so predmet preizkusa le terjatve ter ločitvene in izločitve pravice.
Ali ima določena terjatev pravno naravo prednostne terjatve, je le materialnopravno vprašanje, ki ga sodišče presoja v stečajnem, in ne v drugem postopku.
denarna kazen priči - nepristop na glavno obravnavo
Sodišče je imelo razlog za izrek denarne kazni priči, saj je bila na glavno obravnavo pravilno vabljena, nanjo pa ni pristopila, niti izostanka ni opravičila, dopis Odvetniške družbe pa, razen tega, da je priča v tujini, ne navaja konkretnejših razlogov, zakaj ni mogel pritožnik svoje odsotnosti opravičiti že prej in ne zadnji dan pred narokom.
Rok za vložitev tožbe je določen v prvem odstavku 171. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Rok za vložitev tožbe je določen tudi v prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, po katerem se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker je glede uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja rok določen že v matičnem predpisu (ZPIZ-2), je potrebno pri presoji, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku, upoštevati rok, določen v ZPIZ-2. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. Ta rok teče tudi v času sodnih počitnic.
Tožnica je tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke vložila po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (ZPP čl. 274).
plačilo sodne takse – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – materialnopravni rok – nepodaljšljivi rok
Rok za plačilo sodne takse je po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna (obveznost). Gre za nepodaljšljiv (oz. prekluziven) zakonski rok, glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati.
ZIZ člen 178, 178/2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/3, 47/4, 51.
izvedensko mnenje – cenitev nepremičnine – kriteriji za presojo zahtevnosti izvedenskega mnenja – izjemno zahtevno izvedensko mnenje – izjemno povišanje nagrade – trditveno in dokazno breme izvedenca
Med izjemno zahtevna se uvrščajo le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je na primer treba odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je treba pritegniti k izdelavi mnenja tudi strokovnjake iz drugih področij, preštudirati ogromno dodatne literature in tako dalje. Zgolj dejstvo, da predmet cenitve ni bila ena sama nepremičnina, temveč kompleks nepremičnin, za zaključek, da je cenitev upoštevajoč kriterije iz pravilnika izjemno zahtevna, ne zadošča. Zahtevnost cenitve je namreč odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo cenitve; časa, ki ga ima cenilec na voljo, da ga pripravi; kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet cenitve; ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti cenitve.
Za izjemno zahtevna mnenja gre takrat, ko je zadana naloga cenilcu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, ki upravičujejo nagrado v najvišji višini. Še toliko bolj izjemni pa so zato primeri, ko se ta nagrada skladno še dodatno poviša, največ do 50 % najvišjih določenih vrednosti. Izvedenec oziroma cenilec mora zato v zahtevi za nagrado opredeljeno pojasniti, zakaj ocenjuje, da je bilo izvedeno delo izjemno zahtevno in izkazati, da je odstopanje zahtevnosti takšno, da utemeljuje povišanje nagrade v določenem odstotku (a največ do 50%).
ZFPPIPP člen 382, 398, 399, 399-1, 400, 400/1, 400/2.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – kaznivo dejanje goljufije – kazniva dejanja zoper gospodarstvo – pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja
Če dolžnik vloži predlog za odpust obveznosti v skladu s 398. členom ZFPPIPP, mora sodišče zahtevati podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence. Če sodišče na podlagi prejetih podatkov ugotovi, da obstajajo ovire za odpust, predlog za odpust zavrne.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz kazenske evidence izhaja, da pri pritožniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, saj je bil s sodbo Višjega sodišče v Celju (II Kp 13456/09) pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije. To kaznivo dejanje, ki še ni izbrisano, spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, gre torej za delikt, ki glede na 1. točko 399. člena ZFPPIPP pomeni oviro za odpust dolžnikovih obveznosti. Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ni mogoče utemeljevati pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja z dolžnikovim odpustom obveznosti. Dejstvo, da bo dolžnik kasneje predlagal izbris, ne vpliva na obstoj pravnega interesa, saj mora tega sodišče ugotavljati glede na trenutno stanje in okoliščine. Dolžnik bo lahko izkazal pravni interes in predlagal začetek postopka osebnega stečaja, ko bodo prenehale ovire za odpust, določene v 399. členu ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – DELOVNO PRAVO
VSL0081432
ZPP člen 2, 19, 212, 287, 287/2, 337, 339, 339/2, 339/2-4, 354, 354/1, 360, 360/1. ZGD-1 člen 263. ZDR člen 182, 182/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost sodišča – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – nedovoljene pritožbene novote – odškodninska odgovornost delavca iz delovnega razmerja – odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora
V delu tožbe, ki se nanaša na tretje in četrto toženca, katerima tožeča stranka očita povzročitev škode, ki naj bi jo povzročila na delu ali v zvezi z delom, gre za odločanje o odškodninski odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja, ne pa za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno odločati o delu zahtevka, ki se nanaša na navedena toženca.
Trditveno in dokazno breme o tem, da je bila investicija nepotrebna oziroma preobsežna, je na tožeči stranki: če namreč trdi, da investicija ni bila v njenem interesu oziroma potrebna, potem je bila ona tista, ki bi to morala ne samo zatrjevati, pač pa tudi dokazati. Iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati, zakaj šteje, da je bila investicija nasploh in v takšnem obsegu, kot je bila izvedena, nepotrebna. Tožeča stranka je sicer predlagala izvedbo dokaza z izvedencem za požarno varnost in gasilne sisteme, in sicer zaradi ugotovitve, v kolikšnem obsegu je bila vzpostavitev sistema s stabilnimi gasilnimi sistemu pri tožeči stranki glede na namen vzpostavitve takšnega sistema potrebna. Ta dokaz (v informativne namene) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.