ZIZ-UPB4 člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-9, 62, 62/2.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - odlog izpolnitve obveznosti
Dolžnik je s trditvijo o zapadlosti upnikove terjatve z dnem 29.3.2019 navedel pravno pomembno dejstvo in ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), za takšno trditev pa je predložil tudi pisni dokaz. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zadošča za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojati ugovorne navedbe dolžnika o zapadlosti upnikove terjatve in s tem teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ugovora na podlagi verodostojne listine se namreč presoja zgolj obrazloženost ugovora v smislu citiranih določb ZIZ, ne pa tudi utemeljenost upnikovega zahtevka glede na vsebino ugovornih navedb in predloženih dokazov. Le-ta je v celoti pridržana pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).
regres za letni dopust - nasprotna tožba - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor na predlog tožene stranke upoštevalo kot nasprotno tožbo in jo pravilno izločilo v posebno obravnavanje, zato ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.
Iz primerjave tožnikovih plačilnih list in iz izpisov tožnikovega prometa na transakcijskem računu izhaja, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti plačila tožniku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00027161
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - invalidnost - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - premestitev na drugo ustrezno delovno mesto
Pri delu skupinovodje niso bile spoštovane tožnikove omejitve pri delu. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela, prometa in športa izhaja, da dela skupinovodje v praksi ni mogoče prilagoditi omejitvam iz odločbe ZPIZ in da je zaradi opravljanja dela, ki ga tožnik ne bi smel opravljati, njegov ramenski obroč še naprej slabel, s čimer so se povečala tveganja za ponovno poškodbo. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika ni premestila, kot jo je zavezovala odločba ZPIZ, in je tožniku odgovorna za njegovo poslabšanje zdravstvenega stanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz neutemeljenih razlogov.
Neurejeno stanje pri toženki ne more biti opravičilo za neenakopravno obravnavo med delavkama, ki sta bili v različnih mandatih izvoljeni na isto funkcijo, opravljali ista dela sekretarke romske skupnosti, prejemali pa različno plačo. Enake pravne položaje je potrebno obravnavati enako in ni razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo. Pomembna je namreč dejanska izvolitev na funkcijo sekretarke, ki se je po poslovniku opravljala profesionalno.
sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - samostojna podjetniška dejavnost - upoštevanje družinskih članov - dohodki na družinskega člana
Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ni namreč ugotovilo dohodkov tožnikove žene (družinske članice), glede katere tožnik v pritožbi navaja in dokazuje, da od dneva odprtja samostojne dejavnosti ni imela nobenega prihodka. Poleg tega sodišče v nadaljevanju ni ocenilo materialnega položaja stranke z vidika števila oseb, ki jih stranka preživlja in z upoštevanjem vrednosti predmeta postopka.
ZPP člen 357a.. KZ-1 člen 211, 211/1.. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - rok za podajo odpovedi - materialni prekluzivni rok - obrazložitev odpovedi
Po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Že iz opisa odpovednega razloga izhaja, da je sestavljen iz dveh pravnih sklopov, o katerih mora odločati sodišče. Najprej mora ugotoviti, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kar vključuje tudi njegov subjektivni odnos do kršitve. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, čeprav je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala več kršitev določb ZDR-1 in Pravilnika o postopku reševanja škod. Ko se ugotovi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa je treba presoditi, ali ima ugotovljena kršitev tudi vse znake nekega kaznivega dejanja.
Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To v primeru odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomeni, da mora biti opis dejanskega razloga tako jasen, da omogoča presojo, ali gre za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima kršitev tudi vse znake določenega kaznivega dejanja. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki (če) jo v odpovedi navede delodajalec, pač pa na podlagi opisa dejanskega razloga samo presodi, ali so v njem podani znaki katerega od kaznivih dejanj. Zato ni odločilnega pomena, ali je delodajalec v odpovedi navedel formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je odločilnega pomena, kako je opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Okoliščine in dejstva morajo biti opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani.
Toženki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tak sporazum nastane po volji obeh strank, torej tudi toženkine, saj je ona podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Toženka sklenjenega sporazuma ne izpodbija in tudi ne zatrjuje morebitnih napak volje pri sklepanju le-tega, zato je veljaven. To pomeni, da toženka svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, saj do prenehanja delovnega razmerja spornega dne izobraževanja niti še ni zaključila, kar tudi pomeni, da pri tožeči stranki ni bila zaposlena še dvakratno dobo trajanja izobraževanja (kakor se je zavezala s pogodbo o izobraževanju). Toženka je s tem kršila 7. člen pogodbe o izobraževanju, zato je skladno z 8. členom te pogodbe dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00046104
URS člen 34, 35, 39. OZ člen 178, 179, 179/1.
kršitev osebnostnih pravic v tisku - protipravnost izjav - poseg v čast in dobro ime - objava članka - umik objave - objava javnega opravičila - odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice
V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je v skladu z ustavno sodno prakso lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča, da iz načina izražanja v spornem članku ni razviden zaničevalni namen, saj je ključna ugotovitev, da se mnenje oziroma ocena prvega toženca nanaša na ravnanje tožnika in ni v ospredju žalitev oziroma blatenje tožnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se tožnica vseskozi (tako v postopku pred odpovedjo pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi) le na splošno sklicuje na svoje zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi imela opravičljivi razlog za nespoštovanje navodil tožene stranke o preselitvi iz pisarne v drugo pisarno, v zvezi s tem pa ni podala relevantnih dokaznih predlogov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je glede medicinske dokumentacije predložila le izvid, iz katerega pa izhaja zgolj diagnoza artritis, ne pa kakršnekoli omejitve oziroma prepoved dela v prostoru, ki zahteva uporabo klimatske naprave. Tožnica tudi ni invalid, nima posebnega statusa oziroma pravic, ki bi izhajale iz njenega zdravstvenega stanja.
Zaradi nekonkretiziranosti in nedokazanosti zdravstvenega razloga na strani tožnice, kar je ključno za odločitev v tem sporu, je nerelevantno npr. tudi tožničino vztrajanje, da bi morala tožena stranka dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja, nepomembne pa so tudi posplošene tožničine navedbe o tem, kaj vse toženi stranki kot delodajalcu nalagajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu ter kakšne obveznosti na tem področju je imela tožnica kot delavka.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/5, 29.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - zavarovalna doba - pokojninska doba
Dokupljene pokojninske dobe iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba študija in vojaškega roka se torej šteje v zavarovalno in pokojninsko dobo, zato ima zavarovanec (z upoštevanjem dokupljene dobe) pravico do starostne pokojnine po 1., 2. oziroma 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 ter pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Ker dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa, nima pravice do starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Da se v pokojninsko dobo brez dokupa, ne šteje noben dokup, se je sodna praksa že izrekla.
Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje.
Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je predmet izsiljevanja in o tem, kdo je naročnik kaznivega dejanja ter dokumentirati kontakte med storilci in oškodovanci, kar vse bo brez izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izredno težavno.
Pritožbena trditev, da navidezne izročitve denarja obdolžencu ni mogoče subsumirati pod določbo 155.a člena ZKP in da gre pri tem za tak poseg v pravico do zasebnosti obdolženca in zato za tak izjemen ukrep, da bi zanj tajni delavec policije potreboval posebno odredbo, ukrep pa bi moral biti strogo zakonsko reguliran, ni pravilna. Zagovornica ne pojasni, v katero z Ustavo zajamčeno osebno pravico ali temeljno svoboščino bi z navedenim ukrepom bilo poseženo, zato je taka njena trditev povsem pavšalna.
Po sodni praksi je tako delovanje brez posebne odredbe dopustno, ker bi policija smela uporabiti tako "past" že v okviru ukrepov, s katerimi odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga pritožnice, da gre za zakonsko praznino, ki jo je treba razlagati v korist obdolženca, zato ni utemeljena.
imenovanje posebnega revizorja - stroški posebne revizije - doplačilo predujma
Posebni revizor kljub poklicni skrbnosti ni mogel pred prevzemom naloge natančno določiti vseh stroškov, zlasti ne tistih, ki so izven njegove sfere, ampak jih je lahko le ocenil. Dodatni predujem je bil potreben in sodišče prve stopnje je pravilno sledilo predlogu posebnega revizorja.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00030583
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 272. URS člen 2, 22. SPZ člen 8.
pravica do izjave - načelo pravne varnosti - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - postopek zavarovanja z začasno odredbo - gradnja na tujem svetu - obligacijski zahtevek
Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti.
Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo.
Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 425, 426, 427, 428, 429.
zavrženje tožbe - prenehanje pravdne stranke - prenehanje tožeče stranke - neodpravljiva postopkovna napaka - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - singularno pravno nasledstvo - prevzem obveznosti družbe s strani družbenikov - prevzemnik terjatve - prekinitev pravdnega postopka - vstop v pravdo - nadaljevanje prekinjenega postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00025654
OZ člen 133, 133/1, 133/3.
zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - dejavnost bencinskih servisov - gradnja bencinskega servisa - splošno koristna dejavnost - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja - škoda, ki presega običajne meje - krajevno običajne meje - vznemirjanje lastninske pravice - opustitveni zahtevek - hrup - emisije hrupa - hrup, ki presega normalne (običajne) meje kot pravni standard - imisije - povrnitev škode zaradi prekomernega hrupa in smradu - sodba presenečenja
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnost bencinskega servisa, vključno z avtopralnico, predstavlja splošno koristno dejavnost. Nedvomno gre za dejavnost v javnem interesu, ki je v času in prostoru v katerem živimo, nujen pogoj bivanja in ki jo družbena skupnost nedvomno priznava kot potrebno in koristno, in ki tudi ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov.
Da je kriterij običajne meje različen od pojma krajevno običajne meje, je razvidno že iz teksta celotne določbe 133. člena OZ, iz sodne prakse, kakor tudi iz pravne teorije. Pri vznemirjanju iz prvega odstavka 133. člena OZ, gre za vznemirjanje izven običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja, pri predpostavki preseganja običajne meje pa za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo, v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih. Da gre za različna kriterija bi moral tožnik ob potrebni skrbnosti vedeti, zato v tem oziru sodba zanj ne more predstavljati sodbe presenečenja.
V primeru škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ni predviden oziroma dovoljen opustitveni zahtevek v smislu prvega odstavka 133. člena OZ, zato je sodišče pravilno in zakonito primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odstranitev bencinskega servisa in opustitev izvajanja dejavnosti trgovine na drobno z lastnimi motornimi gorivi, torej v celoti vrnitev v prejšnje stanje, zavrnilo.
razveza zakonske zveze - pravica do razveze zakonske zveze - pogoji za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze za enega od zakoncev - preživnina za razvezanega zakonca
Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.