Po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 lahko zavod dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni le v 10 letih od vročitve dokončne odločbe. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati ponovno odmero pokojnine.
Ker ni nikakršnega dvoma, da je od vročitve dokončne odločbe o invalidski pokojnini leta 2001 do vložitve zahteve leta 2018, preteklo več kot 16 let, je bila v predsodnem upravnem postopku glede na 68. člen ZUP zahteva kot nepravočasna zakonito zavržena.
Neurejeno stanje pri toženki ne more biti opravičilo za neenakopravno obravnavo med delavkama, ki sta bili v različnih mandatih izvoljeni na isto funkcijo, opravljali ista dela sekretarke romske skupnosti, prejemali pa različno plačo. Enake pravne položaje je potrebno obravnavati enako in ni razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo. Pomembna je namreč dejanska izvolitev na funkcijo sekretarke, ki se je po poslovniku opravljala profesionalno.
regres za letni dopust - nasprotna tožba - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor na predlog tožene stranke upoštevalo kot nasprotno tožbo in jo pravilno izločilo v posebno obravnavanje, zato ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00026028
OZ člen 3, 125, 125/1. ZPSPP člen 19. ZPP člen 212, 214.
pogodba o najemu poslovnih prostorov - dobava toplotne energije za potrebe poslovnih prostorov - obračun in plačilo stroškov - stroški ogrevanja - fiksni stroški - vsebina pogodbe - pravice in obveznosti pogodbenih strank - svobodno urejanje pogodbenih razmerij - učinek pogodbe - dejanska poraba toplote - razdelilnik stroškov - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - merilnik porabe toplote - konkretizirane trditve - pomanjkljiva trditvena podlaga - večja količina - sporna višina terjatve
Pravice in obveznosti pravdnih strank, povezane z najemom poslovnih prostorov, ureja Najemna pogodba, ki predstavlja avtonomno materialno pravo. Stranki najemne pogodbe lahko medsebojne pravice in obveznosti, ki izvirajo iz najemnega razmerja, svobodno uredita. To velja tudi za pravice in obveznosti glede oskrbe oddanih poslovnih prostorov s toploto.
Dejstvo, da je tožeča stranka, ki je lastnik prostorov, glede oskrbe s toploto dolžna ravnati v skladu z določili Pogodbe o dobavi toplote, sklenjene z dobaviteljem, samo po sebi (brez dogovora pravdnih strank) ne povzroča pravic in obveznost med pravdnima strankama.
Iz najemnega pogodbenega določila jasno in nedvomno izhaja, da je najemnik (dejanski uporabnik infrastrukture) dolžan nositi stroške oskrbe s toploto. Vendar pa le-ta splošno določena obveznost plačila stroškov oskrbe s toploto za utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ne zadošča. Tožeča stranka, ki od tožene stranke zahteva plačilo dejanskih stroškov za oskrbo s toploto, bi morala v tožbi določno navesti katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med dejanske uporabnike.
Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o načinu izračuna in višini stroškov toplotnih izgub niti konkretnih trditev o načinu izračuna in višini fiksnih stroškov, ki niso odvisni od dejanske porabe toplote. Prav ta dejstva pa so pravno odločilna za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00024799
ZPP člen 285, 411, 411/1.
razmerja med starši in otroki - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - preživnina - stiki - začasna odredba - predlog za začasno odredbo - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - začasna določitev preživnine - začasna določitev stikov - stiki pod nadzorom - težko nadomestljiva škoda - materialno procesno vodstvo - trditvena podlaga - dopolnitev trditvene podlage
V postopku zavarovanja se od predlagatelja začasne odredbe pričakuje, da bo navedel vsaj tista dejstva, na podlagi katerih bo sodišče lahko sklepalo na obstoj okoliščin, zaradi katerih je morda treba zavarovati otrokove koristi z začasno odredbo, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Le v takem primeru je mogoče pričakovati, da bo sodišče pozvalo predlagatelja, da dopolni trditveno podlago. Zmotna je teza tožnice, da iz razloga, ker je opredeljeno navedla razloge, zaradi katerih je treba otroka dodeliti njej v varstvo in vzgojo ter tožencu določiti stike z otrokom pod nadzorom, zadostila trditveni podlagi, ki je potrebna za presojo utemeljenosti njenega predloga za začasno določitev toženčeve preživninske obveznosti.
ZDR-1 člen 44, 131.. ZPP člen 286, 286/1, 270, 270/1, 270/1-8, 270/3, 298, 298/4, 300, 300/3, 363, 363/3.
pobotni ugovor - plača - odpravnina - regres za letni dopust - izločitev nasprotne tožbe
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je nasprotno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanja v drugem sporu, na naroku pojasnilo, da je to storilo zato, ker bi to terjalo izvedbo obširnega dokaznega postopka ter se ob tem sklicevalo še na ekonomičnost in hitrost postopkov. S tem je torej obrazložilo svojo odločitev o razdružitvi zadev, kar pa niti ni bilo potrebno - glede na to, da zoper tak sklep sploh ni pritožbe. To ni sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (četrti odstavek 298. člena ZPP). Zato tudi ni bilo potrebno navedene obrazložitve o razdružitvi zadev povzeti še v obrazložitvi sodbe, saj to na pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Glede na navedeno se pokažejo kot nerelevantni pritožbeni očitki o obrazloženosti oziroma o nemožnem preizkusu pravilnosti razločitve postopkov v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilne okoliščine primera.
Po določilu prvega odstavka 83. člena ZPP ima začasni zastopnik, ki ga sodišče postavi toženi stranki, v postopku vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila stroškov za zastopanje. Ta pravica ni odvisna od izida pravde.
začasna odredba - pravna sredstva - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba v družinskih sporih
Zoper sklep o začasni odredbi je pravno sredstvo ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ, 239. člen ZIZ). O ugovoru je pristojno odločati sodišče, ki je začasno odredbo izdalo (54. člen ZIZ, člen 239 ZIZ). Zoper sklep o ugovoru sodišča prve stopnje pa je pravno sredstvo pritožba (peti odstavek 9. člena ZIZ, 239. člen ZIZ), o kateri je pristojno odločati sodišče druge stopnje.
Sodišče strankam ne more dati drugačnih pravnih sredstev, kot jih sicer določa zakon. Zato je ne glede na dani pravni pouk, pritožba dolžnika zoper navedeni sklep dopustna le zoper odločitev o njegovem ugovoru zoper dne 22. 11. 2018 izdano začasno odredbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00027161
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - invalidnost - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - premestitev na drugo ustrezno delovno mesto
Pri delu skupinovodje niso bile spoštovane tožnikove omejitve pri delu. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela, prometa in športa izhaja, da dela skupinovodje v praksi ni mogoče prilagoditi omejitvam iz odločbe ZPIZ in da je zaradi opravljanja dela, ki ga tožnik ne bi smel opravljati, njegov ramenski obroč še naprej slabel, s čimer so se povečala tveganja za ponovno poškodbo. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika ni premestila, kot jo je zavezovala odločba ZPIZ, in je tožniku odgovorna za njegovo poslabšanje zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/5, 29.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - zavarovalna doba - pokojninska doba
Dokupljene pokojninske dobe iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba študija in vojaškega roka se torej šteje v zavarovalno in pokojninsko dobo, zato ima zavarovanec (z upoštevanjem dokupljene dobe) pravico do starostne pokojnine po 1., 2. oziroma 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 ter pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Ker dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa, nima pravice do starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Da se v pokojninsko dobo brez dokupa, ne šteje noben dokup, se je sodna praksa že izrekla.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, se tožnica vseskozi (tako v postopku pred odpovedjo pri delodajalcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi) le na splošno sklicuje na svoje zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi imela opravičljivi razlog za nespoštovanje navodil tožene stranke o preselitvi iz pisarne v drugo pisarno, v zvezi s tem pa ni podala relevantnih dokaznih predlogov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je glede medicinske dokumentacije predložila le izvid, iz katerega pa izhaja zgolj diagnoza artritis, ne pa kakršnekoli omejitve oziroma prepoved dela v prostoru, ki zahteva uporabo klimatske naprave. Tožnica tudi ni invalid, nima posebnega statusa oziroma pravic, ki bi izhajale iz njenega zdravstvenega stanja.
Zaradi nekonkretiziranosti in nedokazanosti zdravstvenega razloga na strani tožnice, kar je ključno za odločitev v tem sporu, je nerelevantno npr. tudi tožničino vztrajanje, da bi morala tožena stranka dopolniti izjavo o varnosti z oceno tveganja, nepomembne pa so tudi posplošene tožničine navedbe o tem, kaj vse toženi stranki kot delodajalcu nalagajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu ter kakšne obveznosti na tem področju je imela tožnica kot delavka.
vzorčna zadeva - dodatek k plači - dodatek za delo po posebnem razporedu - trditvena podlaga
Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo po posebnem razporedu, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo po posebnem razporedu in tudi količino takšnega dela.
V skladu s četrtim odstavkom 42. člena KPJS se za delo po posebnem razporedu šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za dva dni vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika (delodajalca) ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te pogodbe. Tožnica bi torej morala dokazati, da je opravila delo v delovnem času, ko se je njena prisotnost načrtovala le za dva dni vnaprej, da je šlo za prisotnost, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika, ter da takšnega delovnega časa ni bilo mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim v drugih členih KPJS.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranost sojenja
Sodišče mora tako poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da je zagotovljen tudi zunanji videz nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, v skladu s katero je potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti objektivni preizkus nepristranskosti sodišča in presoditi, ali je odnos med sodniki in strankami postopka takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču (prim. odločbo Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018).
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - prostorski akti - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - redna raba nepremičnine - upravna dovoljenja
Sodišče mora pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevati in ocenjevati vse kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je na podlagi njihove celovite presoje izhajalo iz prostorskih aktov, iz katerih je (bil) razviden obseg pripadajočega zemljišča, rešitev, do katere je prišlo z uporabo tega merila, pa dopolnilo s kriterijem pretekle redne rabe zemljišča okrog stavbe, ki sprejeto odločitev dodatno potrjujejo.
svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - pravica do časti, dobrega imena in zasebnosti - objava mnenja - objektivna presoja žaljivosti - direktor občinske uprave - javna oseba - tehtanje pravic v koliziji - vsebina izjave - kritična vrednostna sodba
Pomembno izhodišče za vrednotenje izjav je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.
Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne izjave, temveč je treba upoštevati celotni kontekst, v katerem je do nje prišlo.
Toženec je objavo naslovil na skupino, katere namen je razprava o lokalno pomembnih temah, vsebina objav pa ni presegla lokalnega okolja. V tem okolju pa so ljudje objave lahko umestili med ostale razpoložljive informacije o delovanju občine in ravnanju tožnika kot direktorja občinske uprave ter si ustvarili lastno mnenje o njihovi vsebini. Četudi je tožnik trpel določene negativne občutke, pa ni dokazal, da bi imele toženčeve objave zanj ali njegove bližnje dolgoročnejše ali občutnejše posledice. Tudi upoštevajoč posledice objav je zato v koliziji tožnikovih pravic do zasebnosti ter časti in dobrega imena ter toženčeve pravice do svobode govora treba dati prednost slednji.
poslovodna oseba - odločitev o pravdnih stroških - uspešnost poslovanja
Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo. Pravico do nagrade sta stranki uredili v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Določili sta, da tožniku pripada nagrada, če dobiček glede na celotni kapital na dan zaključnega računa družbe predstavlja donos, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat. Višina nagrade iz dobička ne sme presegati 10 % od dela čistega dobička tekočega poslovnega leta in hkrati ne sme presegati višine treh bruto plač direktorja (prvi odstavek). Dogovorili sta se, da se nagrada izplačuje enkrat letno za nazaj, in sicer po potrditvi bilančnega izkaza družbe (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno sledilo tožniku, ki je zaradi navedenega pogodbenega določila imel pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Priznanje pravice do nagrade in njeno izplačilo glede na vsebino citiranega določila pogodbe ni vezano na sklep lastnikov družbe oziroma skupščine, temveč je pogojeno le z obstojem dobička v višini donosa, ki je višji od rasti cen življenjskih potrebščin za leto, v katerem se ugotavlja poslovni rezultat.
odškodninska odgovornost upravnika - podlage odškodninske odgovornosti - opustitev profesionalne skrbnosti - standard potrebne skrbnosti - trgovski center - dva vhoda - čiščenje pohodne površine - padec na spolzkih in poledenelih tleh - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - poškodba rame - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - vpliv prejšnjih degenerativnih sprememb na višino odškodnine - povrnitev premoženjske škode
Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopkovna pravila, ker se ni izreklo o tožničinem soprispevku, ki sta ga toženi stranki v postopku zatrjevali, niso utemeljene. Sodišče se je s tem, ko je podrobno obrazložilo odgovornost prve tožene stranke zaradi ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in ko je prav njej pripisalo odgovornost za vso nastalo škodo tožnici, posredno izreklo tudi, da tožničinega soprispevka ni podanega. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja tožnici pri nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati, da je hodila nepazljivo in da ni bila primerno obuta. Neutemeljeni so tudi očitki, da bi morala izbrati drugi vhod, to je glavni vhod in ne vhod pri restavraciji K., saj je bila dolžnost prve tožene stranke zagotoviti ustrezno očiščene pohodne površine na vseh vhodih v trgovski center.
Toženi stranki v pritožbi navajata, da je prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR previsoka in ter se sklicujeta na primerljivi zadevi v VS RS II Ips 558/2004 in VS RS II Ips 176/2009. Njunih trditev v zvezi z navedenima odločbama ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz odločbe II Ips 558/2004 ni razvidno, da bi šlo za operativni poseg, kot je zatrjevano v pritožbi, iz odločbe II Ips 176/2009 pa niso razvidne ne poškodbe, ne trajanje zdravljenja. Je pa pritožba pri tej postavki kljub temu delno utemeljena. Ker gre v delu prisoje odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo pritožbeno sodišče v zvezi z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri dolžno preveriti sodno prakso, večje število sodnih odločb pa je v odgovoru na pritožbo priložila tudi tožnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina glede na utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000 EUR, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča je bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za utrpeli strah. Ob navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz te postavke v višini 1.000, zato jo je znižalo za 1.000 EUR.
Ni pa pritožba utemeljena v delu prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede te postavke je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko se sklicuje na tožničine degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar je ugotovil tudi izvedenec, da tožnici degenerativne spremembe pred poškodbo niso povzročale nobenih težav, omejitev ali bolečin, zato jih pri odmeri odškodnine ni bilo dopustno upoštevati.