KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026361
URS člen 35. KZ-1 člen 253, 253/1, 308, 308/5.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov
Z navedenimi očitki sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Obdolženčevega ravnanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni mogoče opredeliti kot prekršek, ampak kot kaznivo dejanje. Pritožba spregleda vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 51. točki, kjer je pravilno obrazložilo, da je kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. To so osebna kazniva dejanja, kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) oziroma katere od njihovih komponent. Objekt kazensko pravnega varstva je pravica posameznika do zaščite njegovih osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da gre v takšnih primerih praviloma za toliko kaznivih dejanj, koliko je žrtev oziroma oškodovancev in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 174/2005 z dne 14. 12. 2006. Pravilno pa je še obrazložilo, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil z enkratnim vstopom v računalniško vodeno zbirko zasebnih podatkov, pač pa je za vsakega tujca vstopal posamično in v različnih časovnih obdobjih od dne 14. 6. 2012 do dne 19. 7. 2013 in s takšnim ravnanjem storil dvanajst samostojnih kaznivih dejanj.
Pritožbenih zatrjevanj, da gre za isti historični dogodek obravnavanih kaznivih dejanj, z dejanji, ki so bila predmet odločbe o prekršku informacijskega pooblaščenca, s katero je kršitelja (obdolženca) spoznalo za odgovornega za devet prekrškov (za osebe, ki niso pod obtožbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja), in ko mu je določilo posamične globe, nato pa mu izreklo enotno sankcijo globo 7.470,00 EUR, ki jo je obdolženec plačal, prav tako ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je v točki 52 pravilno ugotovilo in obrazložilo, da glede vpogledov, ki so predmet obtožbe, informacijski pooblaščenec ni uvedel postopka, zato ne gre za isti historični dogodek, zaradi česar pritožbi ni mogoče pritrditi, da je prišlo do dvojnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo kazenskega zakona, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00025153
ZPP člen 7, 285.
materialno procesno vodstvo - enakopravno obravnavanje strank - sporno dejansko stanje - razpravno načelo - kvalificiran pooblaščenec - trditveno in dokazno breme - odstop od pogodbe - pogoji za odstop - rok za odpravo napak - internetna domena - plačilo uporabnine
Razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.
ZOdvT člen 14, 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 3102, 3220. ZPP člen 154, 155, 157, 165.
povrnitev pravdnih stroškov - nagrada za narok - nagrada za narok v ponovljenem postopku
V primeru, da je zadeva vrnjena v odločanje sodišča prve stopnje, je nagrada za narok v ponovljenem postopku priznan strošek (opomba št. 3 v 4. točki 3. dela Odvetniške tarife).
odmera pravdnih stroškov - delni uspeh v pravdi - brezplačna pravna pomoč
Ne drži trditev pritožbe, da je tožeča stranka v celoti uspela v pravdi. Uspela je namreč le deloma, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v skladu z uspehom tožeče (24%) in prvo tožene stranke (76%) tožeči stranki pravilno naložilo, da je dolžna plačati prvo toženi stranki 76% njenih pravdnih stroškov, to je znesek 1.809,59 EUR, prvo tožena stranka pa je dolžna 24% stroškov tožeče stranke plačati v korist proračuna RS, ker je imela tožeča stranka brezplačno pravno pomoč.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/1-2, 43/1-3, 43/3. ZPP člen 243, 244. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - etažna lastnina - merila - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedenec geodetske stroke - urbanizem - redna raba - pretekla raba zemljišča - primernost - poštenost - javno dobro - javna površina
Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi pripadajočega zemljišča je utemeljena na pretekli redni rabi in funkcionalnosti obravnavanega dela zemljišča, le dodatno pa je sodišče uporabilo argument „primernosti“ in „poštenosti“. Ker je bilo k večini stavb znotraj soseske že pravnomočno ugotovljeno pripadajoče zemljišče, je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo, zaradi enake obravnave vseh stanovalcev stavb znotraj istega naselja, upoštevalo pri ugotavljanju obsega predmetnega individualnega pripadajočega zemljišča.
Ker nasprotna udeleženka ni dokazala, da je šlo v času načrtovanja in ureditve spornega zemljišča po namenu in dejanski uporabi za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar, ne le predlagateljev oziroma etažnih lastnikov, je njen ugovor neutemeljen.
začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - odvzem pravice do stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - korist mladoletnega otroka
Začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki je nujen ukrep, ki ga je treba izreči takrat, ko se pokaže, da koristi otroka terjajo nujno ukrepanje že tekom postopka, ko se ugotovi, da bi otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da je prišlo do nasilja, ko torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nuja, da se začasno uredijo sporna razmerja.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027176
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 12, 12/1, 13, 13/3. ZOZP člen 7, 7/1, 17.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - izguba zavarovalnih pravic - izguba pravic iz obveznega zavarovanja - alkoholiziranost voznika - zavarovanec kot oškodovanec - lastnik avtomobila - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - nične določbe splošnih pogojev - pravica do regresa - sopotnik kot oškodovanec
V skladu s 17. členom ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009/103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil vinjen, ima toženka po 7. členu ZOZP pravico do regresa v višini kot jo določa ta člen. Ne sme pa zavrniti zavarovalnega kritja tožniku kot oškodovancu. Stališče sodne prakse je, da je treba varovati oškodovanca, čeprav je to zavarovalec, zavarovanec ali lastnik vozila (zavarovalna polica v prilogi B 1), ki pa ni krivi voznik. Zato se v primerih, kot je tu obravnavani, odgovornost sopotnika oziroma tretje osebe kot oškodovanca iz prometne nesreče presoja po splošnih pravilih civilne odgovornosti v okviru soprispevka.
postopek zavarovanja denarne terjatve - začasna odredba - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - neenakopravno obravnavanje upnikov - trditvena podlaga - trditvena stiska - kontradiktornost v postopku zavarovanja - varščina kot pogoj za začasno odredbo
Trditve o odprtju računa v tujini in selektivnem poplačilu upnikov (z asignacijami in cesijskimi pogodbami), če bi jih upnik uspel verjetno izkazati, utemeljujejo sklepanje o nevarnosti uveljavitve upnikove terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da (zadostnega) trditvenega bremena upnik ni zmogel in da zato tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 275. člena ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025748
SPZ člen 92, 99, 233, 234. OZ člen 579. ODZ paragraf 971, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465.
varstvo lastninske pravice - posodbena pogodba - prekarij - pridobitev stvarnopravnega upravičenja - osebna služnost - nastanek osebne služnosti - dogovor o ustanovitvi služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - priposestvovalna doba - neveljavnost prodajne pogodbe - pogodba o preužitku - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ.
Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.
Fizična delitev je predvidena za objekte solastnine, ki so po svoji naravi deljivi, pri čemer solastniku pripade tisti del, za katerega izkaže upravičen interes. Če je predmet solastnine nedeljiv ali je delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, se opravi civilna delitev. Glede delitve skupnega premoženja je to določilo smiselno uporabljivo.
Zaradi predlagateljičinega odklanjanja obsežnih gradbenih posegov v hišo – ne glede na njihovo vrednost – fizična delitev ni sprejemljiva.
postopek za odvzem poslovne sposobnosti - postopek za vrnitev poslovne sposobnosti - delna ugoditev predlogu - stroškovna odločitev - splošno pravilo - korist - interes udeležencev - skupni stroški postopka
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti ZNP stroškov postopka posebej ne ureja, zato je treba uporabiti splošne določbe 35. člena tega zakona. Po stališču sodne prakse je uspešen postopek za odvzem poslovne sposobnosti vedno izveden v interesu tistega, ki mu je poslovna sposobnost odvzeta. Podobno pa velja tudi v primeru vrnitve odvzete poslovne sposobnosti.
Obravnavani postopek je bil izveden v korist nasprotnega udeleženca (saj mu je bila delno vrnjena poslovna sposobnost), delno pa tudi v interesu predlagateljice, ki je njegova skrbnica, saj odločitev nepravdnega sodišča zanjo pomeni, da je te dolžnosti sedaj delno razbremenjena na področjih, na katerih je bila nasprotnemu udeležencu vrnjena poslovna sposobnost. Zato je prav, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da povrne polovico skupnih stroškov postopka.
SPZ člen 218, 219, 222. ZPP člen 182, 182/1, 182/3.
prenehanje služnosti na podlagi odločbe - ukinitev stvarne služnosti - utesnitev služnosti - služnost obračanja vozil in kmetijskih strojev - tožba na ugotovitev služnosti - nekoristnost služnosti - prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti - prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov
V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP, saj tožnik iz določenega razmerja zasleduje različni pravni posledici. S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva popolno ukinitev obstoječe stvarne služnosti, medtem ko s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, da se služnost utesni oziroma omeji le na posamezna vozila in kmetijske delovne stroje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim tožbena zahtevka tudi obravnavalo in ni imelo razlogov za zavrženje podrednega tožbenega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec.
Pri presoji koristnosti stvarne služnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča, zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop s kmetijsko mehanizacijo koristi gospodujočemu zemljišču. Za ukinitev stvarne služnosti ni odločilen ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj ne gre za osebno služnost. Prav tako ni odločilno vsakodnevno izvajanje služnosti. Čeprav toženec kmetijske dejavnosti ne opravlja vse leto, še vedno uporablja kmetijsko mehanizacijo, s katero do gospodujočega zemljišča pripelje pridelke in poljščine. Tudi če služnostno pravico obračanja s kmetijskimi delovnimi stroji koristi sezonsko, nekajkrat na leto, gre za redno rabo služnosti zaradi potreb gospodujočega zemljišča. Ravno zaradi njenega občasnega izvrševanja pa služnost v tem delu ne predstavlja prehudega posega v tožnikovo lastninsko pravico. Občasno sta zaradi dobave kurilnega olja, lesa in prihoda intervencijskih vozil na gospodujoče zemljišče potrebna dostop in obračanje na služečem zemljišču, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z možnostjo obračanja tovornih in specialnih vozil. Obstoječa stvarna služnost namreč obsega obračanje z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, pri čemer je izvedenec pojasnil, da v pojem vozila spadajo tudi tovorna vozila.
postopek v sporu majhne vrednosti - vračunanje obresti - delno plačilo dolga - odločitev o stroških postopka - pogoji za delni umik tožbe - sporočilo o plačilu zneska
Tožeča stranka po delnem plačilu tožbe ni (delno) umaknila. Zato je sodišče prve stopnje, po tem, ko je presodilo, da je terjatev tožeče stranke pred delnim plačilom tožene stranke po temelju in višini obstajala, delno plačilo tožene stranke vračunalo na podlagi določbe 288. člena OZ in tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu zavrnilo. Posledično je o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s 155. člena ZPP in 38. členom ZIZ), in ne na podlagi 158. člena ZPP, ki govori o tem, kdo nosi stroške postopka v primeru umika tožbe. Toženi stranki torej obveznost, da tožeči stranki povrne izvršilne stroške, sploh nastala ni. Zato poračunavanje teh stroškov na podlagi 288. člena OZ ne pride v poštev.
Prodajno predpogodbo je v imenu in za račun C. C. st. kot prodajalca sklenila njegova skrbnica J. J., vendar te pogodbe nikoli ni odobril center za socialno delo, poleg tega pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi predpogodbe (tudi če ima vse elemente prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla) drugi toženec lastninske pravice od C. C. st. ni pridobil niti v notranjem niti v zunanjem razmerju oziroma je C. C. st. ni izgubil.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je podatek o tem, komu se prodaja solastni delež na nepremičnini, bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine. Ni dokazano, da bi bila tožnica na kak način seznanjena s tem, komu namerava prva toženka prodati delež sporne nepremičnine.
Tožničina predkupna pravica je bila kršena tudi s tem, da tožnica ni imela na razpolago celotnega 30 dnevnega roka za odgovor na predkupno ponudbo oziroma za odločitev o tem, ali bo predkupno pravico uveljavila.
Za sprejem predkupne ponudbe veljajo splošna pravila o sprejemu ponudbe (22. člen OZ). Molk predkupnega upravičenca v roku, v katerem mora sprejeti ponudbo, se šteje za njeno zavrnitev. Vendar pa to velja le v primeru, če predkupna ponudba vsebuje vse bistvene sestavine. Nepopolna ponudba namreč nima pravnih učinkov. Če ponudba ni popolna, predkupna upravičenka niti ne more vedeti, kaj je z molkom zavrnila. Ker v konkretnem primeru ponudba ni vsebovala imena kupca in ni bilo dokazano, da je zanj tožnica vedela na drug način, je bila ponudba nepopolna, zato ni mogoče šteti, da je tožnica z molkom ponudbo zavrnila. Iz istih razlogov tudi ni pomembno, da predkupne pravice ni uveljavljala.
Ko gre za zakonito predkupno pravico, se domneva, da je kupec (drugi toženec) vedel za predkupno pravico tožnice, ki je bila v relevantnem obdobju tudi vknjižena kot solastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijane prodajne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kupec ni dolžan pri prodajalcu poizvedovati, ali je izpolnil svoje obveznosti v povezavi s predkupno pravico, ker o tem govori le teorija, zakon pa tega ne predpisuje. Pri presoji dobre vere je bistveno vprašanje poizvedovalne dolžnosti kot elementa skrbnega ravnanja kupca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil drugi toženec seznanjen s spori med tožnico in prvo toženko, bi se moral prepričati, ali je prva toženka tožnici poslala ponudbo in kakšni pogoji za sklenitev pogodbe so bili ponujeni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025600
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 70, 70/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 329, 329/1, 331, 331/1. ZMZPP člen 50, 53, 67.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba Bruseljske uredbe I
Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.
Ker o tožbi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bila umaknjena, prvi odstavek 154. člena ZPP ni ustrezna podlaga za odločanje o stroških postopka. Ker tudi izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Med stroške pravdnega postopka spadajo tudi stroški postopka zavarovanja (prvi odstavek 151. člena ZPP) in se (tudi) o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (četrti odstavek 163. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 382, 382/1, 384, 384/6, 399, 399/2, 399/2-1.
namen postopka osebnega stečaja - začetek osebnega stečaja - pravni interes za vložitev predloga - ovira za odpust obveznosti
Pritožnica trdi, da je res, da nima sredstev, iz katerih bi se njeni upniki lahko poplačali, iz česar izhaja, da osnovnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči.
Prav tako dolžnica ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je bil njen predlog za odpust obveznosti, ki ga je podala v postopku osebnega stečaja St 000, pravnomočno zavrnjen zaradi kršitev obveznosti iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti pa še ni preteklo deset let. Ob povedanem se izkaže, da tudi sekundarnega namena postopka osebnega stečaja ni mogoče doseči.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - začasno povečan obseg dela - pogodba o zaposlitvi za določen čas - reintegracija - sodna razveza - uporabnik - nova zaposlitev - agencijski delavec - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.
Tožnikove poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.; enostavni zlomi brez premika - zlom četrtega ledvenega korpusa vretenca in zlom koželjnice, udarnine in zvin zapestja), zanje pa mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 17 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.