ZPP člen 357a.. ZDR-1 člen 130, 134, 202.. OZ člen 336.. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (2011) člen 73, 73/2, 73/7.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - plača - zastaranje - kilometrina
Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela za marec 2013 je tako zapadla v plačilo 18. 4. 2013, naslednjega dne je začel teči zastaralni rok, tožnik pa je tožbo vložil 18. 4. 2018. Upoštevaje navedeno in upoštevaje 202. člen ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let, terjatev iz naslova razlike v stroških prevoza na delo in z dela do vložitve tožbe za marec 2013 ni zastarala.
Tarifna priloga h Kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije v drugem odstavku 6. člena določa, da v primerih, ko prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč, se delavcu obračunajo stroški za prevoženi kilometer v višini 15 % cene litra motornega bencina (95 oktanov), vendar ne več kot določa vladna uredba o višini povračil stroškov, vendar le do najbližje postaje javnega prevoznega sredstva, od tam naprej pa v višini javnega prevoznega sredstva. Zato je tožnik upravičen do kilometrine za celotno relacijo Portorož - Nova Gorica, ker prevoz tudi na relaciji Koper - Nova Gorica objektivno ni mogoč. Kot izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je imel tožnik 40 urni tedenski delovnik. Objektivna možnost uporabe javnega prevoza je podana, če obstaja javni prevoz, ki delavcu (ob upoštevanju voznih redov) omogoča opravljanje dela v 8 urnemu dnevnemu delovniku. V konkretnem primeru javni prevoz tega ne omogoča.
Ker je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi odločilo, da pritožnik (toženec) in nasprotni udeleženec (tožnik) nosita vsak svoje stroške z ustavno pritožbo, je prvostopenjsko sodišče napačno priznalo tožencu tudi te stroške, o katerih je bilo že odločeno.
Odvetniku po Odvetniški tarifi, veljavni v času oprave dejanja, ni pripadla nagrada za vsak narok, pač pa za en narok pred sodiščem prve stopnje.
zavarovanje z zastavno pravico - neobrazložen ugovor - obročno plačilo
Določba 239. člena ZIZ nalaga, da sodišče določbe zakona o izvršbi smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Pri smiselni uporabi pa mora sodišče izhajati iz namena, ki ga zasleduje upnik v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe si upnik prizadeva za takojšnjo neposredno uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi in v primeru sklenjenega dogovora o obročnem odplačevanju ta cilj začasno odloži. V postopku zavarovanja pa je upnikov cilj zgolj varstvo njegovega vrstnega reda in ne izpolnitev dolžnikove obveznosti in zato tudi ne takojšnja prodaja nepremičnine. Dogovor o obročnem plačevanju odlaga dolžnikovo izpolnitev obveznosti in s tem opravo procesnih dejanj, kot je prodaja nepremičnine ter tako preprečuje izvršbo, medtem ko se v postopku zavarovanja ne zasleduje ta cilj.
Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju tožeče stranke, da sta se sedaj pravdni stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah obeh prodajnih pogodb (III. točka I. vloge tožeče stranke z dne 23. 3. 2017) in da si je tožena stranka premislila in ju do 25. 11. 2014 ni podpisala (VII. točka II. vloge tožeče stranke z dne 9. 11. 2017), moralo ugotavljati glede na trditve tožene stranke, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo in da je zato tožeča stranka ravnala v lastnem riziku, ko je uredila etažno lastnino za zgradbo, pridobila energetsko izkaznico in odstranila opremo iz stanovanj ter s tem imela strošek v višini vtoževane terjatve, ali je bila prodajna pogodba res sklenjena in ali je bila tožeča stranka zavedena s strani tožene stranke, da bo pogodba podpisana do 25. 11. 2014.
Prodajna pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta sporazum o predmetu in ceni (435. člen OZ).
ZGD člen 384, 384/1, 387, 387/1, 387/2, 590, 590/2, 590/2-1, 590/3, 590/4, 590/5. ZSReg člen 31, 31/2, 31/3, 31/4.
vpisi v sodni register - predlog za vpis v sodni register - skupščinski sklepi - vpis sklepa o prenosu delnic na glavnega delničarja - izključitev manjšinskih delničarjev - prenos delnic - prekinitev postopka - interes za hitro odločitev - prebitje registrske zapore - izpodbojna tožba
Pritožnika utemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da bi jima v skladu z določbo drugega odstavka 31. člena ZSReg moralo vročiti predlog za vpis v sodni register s predlogom za prebitje registrske zapore in priloženimi listinami kot delničarjema, ki sta vložila izpodbojni tožbi, saj bi z vpisom sklepa skupščine lahko bile prizadete njune pravice. Sodišče prve stopnje pa je, ne da bi izvedlo postopek v skladu z drugim do četrtim odstavkom 31. člena ZSReg, ugodilo predlogu za prebitje registrske zapore in v sodni register pri subjektu vpisa vpisalo sklep skupščine z dne 21. 12. 2018, ne da bi obrazložilo, zakaj meni, da so izpolnjeni pogoji za takšen vpis, določeni v četrtem in petem odstavku 590. člena ZGD-1.
Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 7.
kolektivni delovni spor - reprezentativni sindikat - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Vlada RS je sprejela dne 10. 1. 2013 sklep, v katerem je določila, da se za namen povračil stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih v organih državne uprave določa uporabo enotnega daljinomera, in sicer daljinomer "zemljevid.najdi.si", zato je nasprotovanje uporabi tega portala neutemeljeno.
Ker je javno prevozno sredstvo glede na vozni red in delovni čas zaposlenih v popoldanski izmeni možno uporabiti, je nasprotni udeleženec pravilno obračunaval stroške javnega prevoza in ne kilometrine.
Tožnica je pogodbeno obveznost izpolnila, zato je toženec dolžan plačati neplačani kredit, ker se je zavezal in pristopil h kreditni pogodbi kot porok in plačnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026719
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7.
ponarejanje listin - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe - identiteta med obtožbo in sodbo - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - odločitev o predmetu obtožbe - nepopolna rešitev predmeta obtožbe
Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o šestih kaznivih dejanjih ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav je bil obtožni predlog zoper obdolženko vložen zaradi osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin po navedeni določbi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženka spremenila cenitveni poročili z dne 15. 11. 2010, saj ji tosmernih izvršitvenih ravnanj v smislu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni bilo mogoče očitati. Pritožniki takšno odločitev utemeljeno grajajo, saj mora sodišče o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00026862
OZ člen 375, 381, 1057, 1057/3. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/1. ZN člen 4. ZPP člen 3, 3/3.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - obrestne obresti (procesne obresti) - načelo sorazmernosti - namenska razlaga zakonske določbe - načelo formalne legalitete - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija
V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep.
Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti.
V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ) soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka, s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova.
Namen določb prvega odstavka 76. člena ZKP je v tem, da omeji oblike ter načine posredovanja vlog na tiste, ki omogočajo, da sta identiteta vlagatelja ter čas izročitve sodišču izkazana s potrebno zanesljivostjo. Kolikor torej vloga, ki je poslana v elektronski obliki, čeprav ni podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom, navedenemu kriteriju zadosti, je tudi takšno vlogo potrebno obravnavati kot formalno popolno.
ZGD-1 člen 254, 254/2, 256, 265, 265/3, 266, 266/2, 295, 295/2, 295/3, 390, 390-1, 392, 392-1. ZSDU člen 8, 79, 79/1, 79, 79/6, 79/7. ZSReg člen 33, 33/1.
prekinitev postopka - sestava nadzornega sveta - sklic skupščine - pooblastilo za sklic skupščine - uveljavitev ničnosti sklepa skupščine - ničnost volitev članov nadzornega sveta - imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet - predstavniki delavcev - posledice pasivnosti - predhodno vprašanje
V ZGD-1 je izrecno določeno, da o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino in ne soglasno. Tudi stališče pravne teorije je, da je navedena določba o navadni večini kogentna in je s Statutom družbe ni dopustno določiti drugače. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na statutarne določbe o soglasnem odločanju uprave. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljivo pritožbeno vztrajanje, da bi sam sklic skupščine moral podpisati poleg predsednika uprave tudi preostali član dvočlanske uprave, ker predsednik uprave po Statutu družbe ni pooblaščen za samostojen sklic skupščine. Če za odločitev o sklicu skupščine že po zakonu zadostuje navadna večina glasov celotne uprave, ni logična zahteva, da mora sam sklic skupščine kot izvedbeni akt take odločitve podpisati celotna uprava, torej tudi tisti člani uprave v manjšini, ki s sklicem skupščine ne soglašajo.
Ni sporno, da pri subjektu vpisa delavski svet, ki je po zakonu pooblaščen za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet, sploh ni konstituiran, to pa pomeni, da niso bili vzpostavljeni pogoji za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet in da glede na tako stanje v subjektu vpisa tudi ni mogoče sklepati o kakršnemkoli interesu delavcev za njihovo sodelovanje pri upravljanju družbe. Po prvem odstavku 8. člena ZSDU imajo delavci pravico izvoliti svet delavcev v skladu s tem zakonom. Če te pravice ne izkoristijo, jih k temu ni mogoče prisiliti. Nesprejemljivo je zato v pritožbi ponovno izpostavljeno stališče pritožnice, da je bila delavcem onemogočena pravica do imenovanja svojih predstavnikov v nadzorni svet I. d. d., kjer so jim delničarji z zapolnitvijo vseh mest v nadzornem svetu že vnaprej onemogočili imenovanje delavskih predstavnikov v nadzornem svetu. Upoštevaje normativno ureditev imenovanja predstavnikov delavcev v nadzorni svet se izkaže, da je postopek imenovanja predstavnikov delavcev neodvisen od postopka imenovanja oziroma izvolitve članov nadzornega sveta kot predstavnikov delničarjev na skupščini. Šele v primeru, da bi v družbi že bili imenovani predstavniki delavcev, pa bi to dejstvo skupščina delničarjev z izvolitvijo petčlanskega nadzornega sveta ignorirala, bi bilo mogoče pritrditi pritožnici, da so delničarji predstavnikom delavcev onemogočili udeležbo v petčlanskem nadzornem svetu. Do navedenega hipotetičnega primer pa nesporno ni prišlo, ker predstavnikov delavcev delavski svet družbe I. d. d. ni imenoval.
V obravnavani situaciji, ko so bili delavci subjekta vpisa pri upravljanju družbe v smislu določb ZSDU nesporno pasivni (saj ni bil konstituiran niti delavski svet kot pogoj za imenovanje njihovih predstavnikov v nadzorni svet, pritožnica pa ni navajala nobenih aktivnosti delavcev v tej smeri), bi vsakršno vztrajanje pri nezakonitosti sestave nadzornega sveta, ker v njem ni predstavnikov delavcev, predstavljalo dejansko blokado nadzornega sveta.
ZGD-1 člen 405, 412, 412-5, 415, 418, 418/2. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 30, 30/2. ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-4.
prenehanje družbe - redna likvidacija delodajalca - likvidacijski postopek - pritožba zoper sklep o izbrisu - likvidacijski upravitelj - naloge upravitelja - poročilo - poplačilo terjatev upnikom - razdelitev premoženja v likvidaciji
Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije. Ključni podatek, ki mora biti vsebovan v poročilu je med drugimi tudi ali je imel subjekt vpisa upnike in, če jih je imel, da so vse terjatve upnikov poplačane (4. alineja 412. člena v zvezi s 415. členom ZGD-1). Ker v poročilu tega podatka ni, bi bilo registrsko sodišče dolžno v okviru materialno pravnega preizkusa predloga in predloženih listin (odpravljiva nesklepčnost), pozvati upravitelja, da se izjasni o morebitnih terjatvah upnikov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026451
ZDR-1 člen 177.. OZ člen 131.
regres za letni dopust - odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost - trditveno in dokazno breme
Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje OZ v 131. členu. Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, odškodninske odgovornosti delavca ni mogoče ugotoviti.
čisti finančni leasing - vrnitev v zakup dane stvari
Dejstvo, da tožena stranka predmetov leasinga nima več v svoji posesti, ker je te, kakor je to sama zatrjevala, vrnila proizvajalcu oz. odtujila, na obvezo tožeči stranki poravnati pogodbene obveznosti, nima vpliva, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je bila zgolj financer tožene stranke, tej je zagotovila financiranje nakupa predmetov leasinga ter izročila predmete leasinga v neposredno uporabo in posest, kar je tudi značilnost finančnega leasinga. Primarni interes leasingodajalca je povrnitev njegove investicije s plačili leasingških obrokov. Zato na obveznost plačila leasingškega nadomestila ne vplivajo okoliščine iz leasingojemalčeve sfere, ki izključujejo ali omejujejo možnost rabe.
V konkretnem primeru je ključno vprašanje, ali je zastopnik tožnice sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - kršitev zakonskih dolžnosti - sporočanje podatkov - neresnični oziroma nepravilni podatki - prispevki za socialno varnost - ustavitev postopka odpusta obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je upnica zadostila zakonskim znakom (sicer izpodbojne) domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Predmet dokaznega postopka za obrambo dolžnika, da je ravnal vestno in pošteno, se nanaša na okoliščine na strani dolžnika, ne pa na pravno naravo plačila prispevkov in izpada koristi od tega za dolžnika. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni razlagi sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu kljub ugotovljeni opustitvi zakonskih dolžnosti obračunavanja prispevkov in obveščanja davčnega organa, ki jih je imel v sistemu obveznega zavarovanja, zaradi drugih okoliščin na njegovi strani, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel.
pritožba - pritožba zoper obrazložitev - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Udeleženci postopka imajo pravico do pritožbe samo zoper odločitev sodišča, vsebovano v izreku odločbe, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ne postane pravnomočna in ni zavezujoča, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku vsebovano odločitev sodišča ter omogoča preizkus njene pravilnosti.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - razlogi za ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - odločanje o ugovoru proti sklepu o začetku postopka izbrisa - status upnika - procesna legitimacija upnika - ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa
Pritožnik na dan vložitve ugovora še ni imel statusa upnika subjekta vpisa. Ker je za presojo procesne legitimacije za vložitev ugovora relevantno dejansko stanje v času vložitve ugovora, pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je postala upnica z izdajo odločbe o prekršku z dne 23. 4. 2019, kar je dva meseca in pol po vložitvi ugovora in skoraj tri mesece po izdaji sklepa o začetku postopka izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije.
isti historični dogodek - zavrženje kazenske ovadbe - res iudicata - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona
Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona.
Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.