zavarovanje z zastavno pravico - neobrazložen ugovor - obročno plačilo
Določba 239. člena ZIZ nalaga, da sodišče določbe zakona o izvršbi smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Pri smiselni uporabi pa mora sodišče izhajati iz namena, ki ga zasleduje upnik v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe si upnik prizadeva za takojšnjo neposredno uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi in v primeru sklenjenega dogovora o obročnem odplačevanju ta cilj začasno odloži. V postopku zavarovanja pa je upnikov cilj zgolj varstvo njegovega vrstnega reda in ne izpolnitev dolžnikove obveznosti in zato tudi ne takojšnja prodaja nepremičnine. Dogovor o obročnem plačevanju odlaga dolžnikovo izpolnitev obveznosti in s tem opravo procesnih dejanj, kot je prodaja nepremičnine ter tako preprečuje izvršbo, medtem ko se v postopku zavarovanja ne zasleduje ta cilj.
isti historični dogodek - zavrženje kazenske ovadbe - res iudicata - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona
Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona.
Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.
Namen določb prvega odstavka 76. člena ZKP je v tem, da omeji oblike ter načine posredovanja vlog na tiste, ki omogočajo, da sta identiteta vlagatelja ter čas izročitve sodišču izkazana s potrebno zanesljivostjo. Kolikor torej vloga, ki je poslana v elektronski obliki, čeprav ni podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom, navedenemu kriteriju zadosti, je tudi takšno vlogo potrebno obravnavati kot formalno popolno.
ZPP člen 3, 357a.. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1.
plačilo razlike plače - poravnava - odpoved pravici
Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.1
Glede na to, da sta stranki sporni sporazum sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (že) odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve iz naslova plače, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ne pa jo zgolj povzeti) ter ne bi smelo ugoditi zahtevku z golim sklicevanjem na ustavno odločbo. Bistveno je tudi, da tožnik sporazuma ne izpodbija zaradi morebitnih napak volje, zato izjava v sporazumu sama po sebi ni neveljavna. Tožnik namreč ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjave, da med strankama ni neporavnanih obveznosti in zahtevkov.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00024822
ZIZ člen 238č. ZNP člen 37.
razmerja med starši in otroki - poravnava - stiki - izvršba v zadevah glede osebnih stikov z otroki - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - izvršilni naslov - sklep o izvršbi - izvrševanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - odklanjanje stikov
V poravnavi, ki sta jo udeleženca postopka v tej zadevi sklenila, je bilo dogovorjeno, da bo nasprotni udeleženec, če bo hči v času, ko izvršuje stik z mamo, prebežala k očetu, o tem nemudoma obvestil predlagateljico, ki bo v najkrajšem času prišla na dom očeta, kjer bo oče z dekletom počakal na prihod mame pred vhodnimi vrati, kjer ji bosta skupaj predočila, da je v tem času stik z mamo in da se mora z mamo vrniti domov. Tak dogovor je bil sprejet predvsem zato, ker je izvedenec opozoril, da je pri dekletovih težavah (ki niso majhne) ključnega pomena, da starša nastopita skupaj. Tega pritožnik ni storil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025965
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-1a, 7-1b, 7-1b(2), 24, 24-5. ZIZ člen 40c. ZPP člen 18, 18/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za dovolitev izvršbe - kraj izpolnitve obveznosti - oprava storitev
S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne dovoli le opravo izvršbe, temveč s tako imenovanim kondemnatornim oziroma naložitvenim delom sklepa izda tudi plačilni nalog, obe odločitvi pa sprejme istočasno in v istem pravnem aktu. Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu.
Ker je v konkretnem primeru kraj izpolnitve v Republiki Sloveniji in ob upoštevanju tega, da je za izdajo kondemnatornega dela sklepa o izvršbi izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, je sodišče prve stopnje pristojno za odločitev o naložitvi upnikove terjatve dolžniku v plačilo. Upnik je še pred izdajo izpodbijanega sklepa predlagal izvršbo na nepremičnine dolžnika v Republiki Sloveniji ter je sodišče napačno ugotovilo, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči s predlagano izvršbo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pristojno za dovolitev izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024809
ZVEtL-1 člen 7, 23, 23/2, 43, 44, 44/1, 48, 48/5, 57, 57/1. ZVEtL člen 26, 26/3. ZPP člen 286b. ZNP člen 37. SZ člen 12, 12/3, 12/4. SZ-1 člen 18.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - varovanje javnega interesa v postopku - družbena lastnina - lastninjenje - dejanska etažna lastnina - redna raba stavbe - pomožni objekti
V času družbene lastnine je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče). Vse od uvedbe etažne lastnine v pravni red so imeli lastniki posameznih delov stavbe tudi skupno trajno pravico uporabe, skupno lastnino ali solastnino na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo.
nagrada upravitelja - pridobitev procesne legitimacije upnika - sklep o končni razdelitvi - načrt razdelitve - splošna razdelitvena masa - končni načrt razdelitve - ugovor proti načrtu razdelitve - poznejša razdelitev - končna razdelitev - prenos premoženja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - prevzem premoženja s strani upnika - sklep o prvi prednostni razdelitvi stečajne mase
Na podlagi izjave upnika, da sprejme vse ponujeno neunovčljivo premoženje dolžnika, upnik še ni pridobil pravice do prevzema celotnega premoženja. Koliko ga bo pridobil, je odvisno od ocenjene vrednosti tega premoženja ter od višine njegove priznane in še neplačane terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024637
SPZ člen 90. ZPP člen 286b. ZNP člen 37.
ukinitev nujne poti - potrebnost nujne poti - vsebina predloga - nesklepčnost predloga - oblikovanje tožbenega predloga - prestavitev poti - sprememba trase poti - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - pritožbeno uveljavljanje procesnih kršitev - predlagalni nepravdni postopek
Ukinitev nujne poti je možna le, če ni več potrebna. Nepotrebna pa po stališču pravne teorije in sodne prakse postane le tedaj, kadar gospodujoča nepremičnina pridobi svoj (tj. lasten/neposreden) dostop do javne ceste. Da tega parcela nasprotnega udeleženca nima oziroma ga ni pridobila, pritožnik ni trdil niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Navajal je (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je dostop do javne ceste z nepremičnine nasprotnega udeleženca (zaradi spremenjenih okoliščin) mogoč tudi po drugi trasi. Ob tem je ključno, da terja le ukinitev sodno določene nujne poti, ne pa tudi njene prestavitve oziroma spremembe, kar 90. člen SPZ omogoča lastniku nepremičnine, ki je obremenjena z nujno potjo, da zahteva, da se njuna pot prestavi in spelje po drugi nepremičnini (ki je bodisi njegova bodisi v lasti tretje osebe), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne.
Sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga.
ZPP sodišče zgolj pooblašča, da več pravd (oziroma postopkov) lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa da to mora storiti.
Iz določbe četrtega odstavka 607. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1 jasno izhaja, da je nasprotni udeleženec oziroma nasprotna udeleženka, torej oseba, proti kateri je predlog vložen (prvi odstavek 19. člena ZNP), v postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine glavni delničar, torej tisti, ki mora odpravnino plačati.
Listina predstavlja zgolj poravnalno ponudbo tožene stranke tožeči stranki in za takšne listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, določa 309.a člen ZPP, da jih ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Zato e-korespondrenca ne more dokazovati namena izsiljevanja, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki v pritožbi. Z vsakim premoženjem je mogoče razpolagati, ga ″investirati″, tudi slabo, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar zgolj teoretična možnost razpolaganja ne zadošča glede na materialno pravo.
V konkretnem primeru je ključno vprašanje, ali je zastopnik tožnice sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil.
čisti finančni leasing - vrnitev v zakup dane stvari
Dejstvo, da tožena stranka predmetov leasinga nima več v svoji posesti, ker je te, kakor je to sama zatrjevala, vrnila proizvajalcu oz. odtujila, na obvezo tožeči stranki poravnati pogodbene obveznosti, nima vpliva, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je bila zgolj financer tožene stranke, tej je zagotovila financiranje nakupa predmetov leasinga ter izročila predmete leasinga v neposredno uporabo in posest, kar je tudi značilnost finančnega leasinga. Primarni interes leasingodajalca je povrnitev njegove investicije s plačili leasingških obrokov. Zato na obveznost plačila leasingškega nadomestila ne vplivajo okoliščine iz leasingojemalčeve sfere, ki izključujejo ali omejujejo možnost rabe.
obnova postopka - obnovitveni razlog - procesna kršitev - načelo kavzalnosti - neuspeh v postopku - isti razlog - enaka dejanska in pravna podlaga - odločanje v mejah zahtevka - predmet tožbenega zahtevka - izpodbijanje veljavnosti oporoke - ugotovitev dedne nevrednosti
Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.
V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev.
pogodba o sofinanciranju - financiranje investicij - izpolnitev pogodbe - vračilo sredstev - rok za izpolnitev obveznosti - fiksen rok - pravočasna izpolnitev pogodbe - rok kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe - odstopno upravičenje - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev
Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.
V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00026862
OZ člen 375, 381, 1057, 1057/3. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/1. ZN člen 4. ZPP člen 3, 3/3.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - obrestne obresti (procesne obresti) - načelo sorazmernosti - namenska razlaga zakonske določbe - načelo formalne legalitete - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija
V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep.
Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti.
V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ) soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka, s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - diskriminacija - ugovor neprištevnosti
Tožniku zaradi stanja neprištevnosti ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato je izredna odpoved nezakonita.
Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1), zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo.
ureditev razmerij med solastniki - delitev solastne stvari - neprimeren čas delitve - pritožbena novota
Trditve o “kompleksu“ in komasaciji, ki jih pritožnik (brez utemeljitve) prvič poda šele v pritožbenem postopku (obrazložita pa nasprotni udeleženki v odgovoru na pritožbo), so prepozne.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - varnostni razlogi - zdravstveni razlog - predhodno zdravstveno stanje - duševna bolezen - agresivnost
Udeleženec je sprejet na zdravljenje brez privolitve iz varnostnih in medicinskih razlogov.
Zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom je nujno potrebno tudi zaradi dokončne izpeljave dodatne diagnostike, kar je bilo predvideno že ob udeleženčevem predhodnem sprejemu na zdravljenje. Izvedenec je s tega vidika priporočil zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom za čas šestih tednov, čemur je prvo sodišče utemeljeno sledilo, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje udeleženca na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.