Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 7.
kolektivni delovni spor - reprezentativni sindikat - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Vlada RS je sprejela dne 10. 1. 2013 sklep, v katerem je določila, da se za namen povračil stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih v organih državne uprave določa uporabo enotnega daljinomera, in sicer daljinomer "zemljevid.najdi.si", zato je nasprotovanje uporabi tega portala neutemeljeno.
Ker je javno prevozno sredstvo glede na vozni red in delovni čas zaposlenih v popoldanski izmeni možno uporabiti, je nasprotni udeleženec pravilno obračunaval stroške javnega prevoza in ne kilometrine.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača zapadle najemnine in stroške, svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik je namreč po materialnem pravu upravičen zahtevati plačilo najemnine, če je s pogodbo med strankama tako dogovorjeno.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška tarifa - sprememba predpisa
Pravica do povračila stroškov je odvisna od uspeha v postopku in torej od odločitve o glavni stvari. Z vidika odmere stroškov pa je bistven čas odločanja sodišča o stroških postopka. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti uporabiti novo Odvetniško tarifo, in s tem tudi vrednost točke 0,60 EUR, saj s sklepom z dne 14. 1. 2019 o stroških postopka ni bilo odločeno. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo še staro vrednost točke, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.
Ker tožniku sporni del plače ni bil izplačan, je sodišče prve stopnje na podlagi 44. člena ZDR-1 tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanj pri plači utemeljeno ugodilo.
Vprašanje, ali je upnik upravičen do prevzema celotnega premoženja za poplačilo njegove terjatve, je odvisno od višine upnikove terjatve v razmerju do ocenjene vrednosti tega premoženja.
Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo višino ocenjene vrednosti terjatve v znesku 123.705,53 EUR in višino pritožnikove terjatve v znesku 1,32 EUR (glavnica 0,92 EUR in obresti 0,40 EUR), kar predstavlja le 0,001067 % glavnice terjatve, ki jo pritožnik želi prevzeti, je evidentno, da bo pritožnik s prevzemom terjatve do družbe S.-Zagreb d. o. o. v celoti oziroma 100 % poplačan. S poplačilom njegove terjatve na podlagi izpodbijanega sklepa pa bo prenehala njegova terjatev do stečajnega dolžnika, s tem pa tudi status upnika. Tako se pokaže, da do presežka vrednosti terjatve nad višino svoje terjatve pritožnik ni upravičen.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - odločba Ustavnega sodišča - ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa - ustavitev postopka izbrisa
V izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP je mogoče v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-57/15-13, U-I-2/2016 z dne 14. 4. 2016 in do odprave ugotovljenega neskladja (ki še ni odpravljeno) uveljaviti vsebinsko enak ugovor, kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026451
ZDR-1 člen 177.. OZ člen 131.
regres za letni dopust - odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost - trditveno in dokazno breme
Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje OZ v 131. členu. Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, odškodninske odgovornosti delavca ni mogoče ugotoviti.
neutemeljeno povzročeni stroški - stroški dolžnika - delni umik predloga za izvršbo - nepravočasen delni umik predloga za izvršbo
Pri odločanju o tem, ali je upnik neutemeljeno povzročil stroške dolžnikku, se presoja upnikova krivda. Ni moč pričakovati, da bo upnik za vsako plačilo nemudoma delno umaknil predlog za izvršbo, ker bi bilo to neekonomično.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. ZJU člen 22, 67.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 26.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - javni zavod - direktor - sestava komisije
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
Ob ugotovitvi, da med naloge delovnega mesta "poslovni sekretar" med drugim sodi tudi pisanje dopisov in korespondenca v nemškem jeziku in sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in glede na poudarjeno pomembnost znanja nemškega jezika pri toženi stranki, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je že na podlagi dejstva, da tožnica nemškega jezika ni znala, tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila.
isti historični dogodek - zavrženje kazenske ovadbe - res iudicata - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona
Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona.
Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.
ZObr člen 98c, 98c/3. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.
vojska - dodatek za vodenje in poveljevanje
Za odločitev o pravici do dodatka za poveljevanje je bistveno le, ali je takšen dodatek določal 11. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožniku dodatek za poveljevanje zaradi vodenja skupine za sporno obdobje priznan s sklepom ministra za obrambo. Sklep ministra namreč določa, da tožniku dodatek za poveljevanje pripada, vendar ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Uredba. Tak zapis v sklepu ministra torej ne daje podlage za zaključek, da se izpolnjevanje pogojev nanaša na vodjo skupine, ki naj bi imel po stališču pritožbe glede na položaj in opis delovnih nalog edini pristojnost poveljevanja.
Sodišče v primeru, ko pripadnik SV, na katerega se 11. člen Uredbe ne nanaša, uveljavlja plačilo dodatka za poveljevanje, ne more primerjati posameznih nalog takšnega pripadnika z nalogami funkcij, ki so določene v 11. členu Uredbe, ter samo določati funkcije, za katere se prizna dodatek za poveljevanje, saj je notranja organizacija dela v pristojnosti delodajalca. Sodišče se ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidi linijo in vsebino poveljevanja. Zato v sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 11. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka.
obnova postopka - obnovitveni razlog - procesna kršitev - načelo kavzalnosti - neuspeh v postopku - isti razlog - enaka dejanska in pravna podlaga - odločanje v mejah zahtevka - predmet tožbenega zahtevka - izpodbijanje veljavnosti oporoke - ugotovitev dedne nevrednosti
Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.
V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev.
pogodba o sofinanciranju - financiranje investicij - izpolnitev pogodbe - vračilo sredstev - rok za izpolnitev obveznosti - fiksen rok - pravočasna izpolnitev pogodbe - rok kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe - odstopno upravičenje - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev
Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.
V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.
ZPP sodišče zgolj pooblašča, da več pravd (oziroma postopkov) lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa da to mora storiti.
Iz določbe četrtega odstavka 607. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1 jasno izhaja, da je nasprotni udeleženec oziroma nasprotna udeleženka, torej oseba, proti kateri je predlog vložen (prvi odstavek 19. člena ZNP), v postopku sodne določitve primerne denarne odpravnine glavni delničar, torej tisti, ki mora odpravnino plačati.
disciplinska odgovornost - denarna kazen - odklonitev dela
Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za za sporni mesec in se tudi ni vpisal v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena pravilnika tožene stranke, mu je ta utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo.
Tožnica je pogodbeno obveznost izpolnila, zato je toženec dolžan plačati neplačani kredit, ker se je zavezal in pristopil h kreditni pogodbi kot porok in plačnik.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah
Glede na to, da je tožnik zmerne bolečine trpel 7 dni, lahke bolečine pa najdalj do 7. 10. 2015, kasneje pa ne, in glede na neugodnosti, ki jih je pretrpel, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, ki mu jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, primerna in v skladu s stopnjo in trajanjem bolečin tožnika in nevšečnosti in z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi v podobnih primerih (179. člen OZ).
nagrada upravitelja - pridobitev procesne legitimacije upnika - sklep o končni razdelitvi - načrt razdelitve - splošna razdelitvena masa - končni načrt razdelitve - ugovor proti načrtu razdelitve - poznejša razdelitev - končna razdelitev - prenos premoženja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - prevzem premoženja s strani upnika - sklep o prvi prednostni razdelitvi stečajne mase
Na podlagi izjave upnika, da sprejme vse ponujeno neunovčljivo premoženje dolžnika, upnik še ni pridobil pravice do prevzema celotnega premoženja. Koliko ga bo pridobil, je odvisno od ocenjene vrednosti tega premoženja ter od višine njegove priznane in še neplačane terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024637
SPZ člen 90. ZPP člen 286b. ZNP člen 37.
ukinitev nujne poti - potrebnost nujne poti - vsebina predloga - nesklepčnost predloga - oblikovanje tožbenega predloga - prestavitev poti - sprememba trase poti - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - pritožbeno uveljavljanje procesnih kršitev - predlagalni nepravdni postopek
Ukinitev nujne poti je možna le, če ni več potrebna. Nepotrebna pa po stališču pravne teorije in sodne prakse postane le tedaj, kadar gospodujoča nepremičnina pridobi svoj (tj. lasten/neposreden) dostop do javne ceste. Da tega parcela nasprotnega udeleženca nima oziroma ga ni pridobila, pritožnik ni trdil niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Navajal je (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je dostop do javne ceste z nepremičnine nasprotnega udeleženca (zaradi spremenjenih okoliščin) mogoč tudi po drugi trasi. Ob tem je ključno, da terja le ukinitev sodno določene nujne poti, ne pa tudi njene prestavitve oziroma spremembe, kar 90. člen SPZ omogoča lastniku nepremičnine, ki je obremenjena z nujno potjo, da zahteva, da se njuna pot prestavi in spelje po drugi nepremičnini (ki je bodisi njegova bodisi v lasti tretje osebe), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne.
Sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga.
pritožba - pritožba zoper obrazložitev - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Udeleženci postopka imajo pravico do pritožbe samo zoper odločitev sodišča, vsebovano v izreku odločbe, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ne postane pravnomočna in ni zavezujoča, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku vsebovano odločitev sodišča ter omogoča preizkus njene pravilnosti.