isti historični dogodek - zavrženje kazenske ovadbe - res iudicata - oškodovanec kot tožilec - prevzem kazenskega pregona
Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.
Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona.
Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00025970
URS člen 14, 22, 23. ZIZ člen 17, 24, 24/1. ZFPPIPP člen 270, 270/2, 379, 379/4, 379/4-3, 383, 383/7. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
izvršba - osebni stečaj - stečajna masa - stečajni dolžnik - aktivna stvarna legitimacija - aktivna procesna legitimacija - stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - pravica do sodnega varstva - izpodbojna tožba - pravica do izjave - sklep o zaključku stečajnega postopka - načelo enakosti
Po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP aktivna materialnopravna legitimacija za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka preide na stečajnega dolžnika oziroma stečajno maso, upnik, ki je pred začetkom stečajnega postopka vložil izpodbojno tožbo, pa obdrži le aktivno procesno legitimacijo. Če je torej upnik že pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, zaradi potreb stečajnega postopka (enakopravnega obravnavanja upnikov) pride do spremembe v materialnopravnem razmerju, t.j. prenosa aktivne stvarne legitimacije na stečajnega dolžnika. Izpodbojni zahtevki se namreč uveljavljajo v dobro vseh upnikov tako, da se uveljavljajo za račun stečajnega dolžnika (v dobro premoženja stečajnega dolžnika, z unovčenjem katerega nastane razdelitvena masa). Materialnopravni (izpodbojni) upravičenec je torej dolžnik, aktivno (zgolj) procesno legitimacijo pa ima tudi vsak upnik.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - razlogi za ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - odločanje o ugovoru proti sklepu o začetku postopka izbrisa - status upnika - procesna legitimacija upnika - ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa
Pritožnik na dan vložitve ugovora še ni imel statusa upnika subjekta vpisa. Ker je za presojo procesne legitimacije za vložitev ugovora relevantno dejansko stanje v času vložitve ugovora, pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je postala upnica z izdajo odločbe o prekršku z dne 23. 4. 2019, kar je dva meseca in pol po vložitvi ugovora in skoraj tri mesece po izdaji sklepa o začetku postopka izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3. ZPP člen 212, 287, 337, 337/1. OZ člen 1061. ZOR člen 1087.
zavarovanje nedenarne terjatve - bančna garancija na prvi poziv - prepoved unovčenja bančne garancije - zloraba bančne garancije
Glede na vsebino bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi je za presojo pravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti upnika odločilno, kdaj je dolžnik napake opravljenega dela odkril, ali jih je upniku grajal in ali je upniku omogočil odpravo napak. S pogodbo in izdano garancijo je bilo namreč dolžniku dano jamstvo, da bodo ugotovljene upnikove napake v času garancijske dobe tudi odpravljene. Da bi to svojo obveznost upnik lahko izpolnil, pa mora biti o napakah pravilno obveščen.
ZDR-1 člen 37, 84, 84/2, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 186, 186/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Zmotno je tožnikovo naziranje, da bi morala toženka že v odpovedi obrazložiti okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je kot dodaten pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeno v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. To se od delodajalca ne zahteva; kot določa drugi odstavek 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za njeno podajo. Okoliščine in interese, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa lahko utemelji (in dokazuje) v sodnem postopku.
Četudi je obtožnica, vložena zoper tožnika, nepravnomočna, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka očitke, ki jih v odpovedi naslavlja na tožnika, dokazala. S tem je dokazala obstoj odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1; tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oziroma je naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik bi se kot delavec v zdravstveni ustanovi, po izobrazbi magister zdravstvenih ved, moral vzdržati ravnanj, s katerimi je sam ali ob pomoči druge osebe dobavljal farmacevtske pripomočke, tudi take, ki vsebujejo prepovedano drogo ali so na seznamu prepovedanih snovi. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, slednjemu materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Toženka je tako utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in mu, ker ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača zapadle najemnine in stroške, svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik je namreč po materialnem pravu upravičen zahtevati plačilo najemnine, če je s pogodbo med strankama tako dogovorjeno.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška tarifa - sprememba predpisa
Pravica do povračila stroškov je odvisna od uspeha v postopku in torej od odločitve o glavni stvari. Z vidika odmere stroškov pa je bistven čas odločanja sodišča o stroških postopka. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti uporabiti novo Odvetniško tarifo, in s tem tudi vrednost točke 0,60 EUR, saj s sklepom z dne 14. 1. 2019 o stroških postopka ni bilo odločeno. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo še staro vrednost točke, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.
odškodnina - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - odmera odškodnine - višina nepremoženjske škode - izvedensko mnenje - starost oškodovanca - visoka starost oškodovanca - predhodno zdravstveno stanje - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je pri višini nepremoženjske škode, ki je bila priznana tožniku upoštevalo, da je bil tožnik v času prometne nesreče star enainsedemdeset let, prav tako pa tudi njegove bolezni, ki jih je imel pred škodnim dogodkom, kot jih je ugotovila izvedenka, ki so ga omejevale pri življenjskih aktivnostih.
čisti finančni leasing - vrnitev v zakup dane stvari
Dejstvo, da tožena stranka predmetov leasinga nima več v svoji posesti, ker je te, kakor je to sama zatrjevala, vrnila proizvajalcu oz. odtujila, na obvezo tožeči stranki poravnati pogodbene obveznosti, nima vpliva, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je bila zgolj financer tožene stranke, tej je zagotovila financiranje nakupa predmetov leasinga ter izročila predmete leasinga v neposredno uporabo in posest, kar je tudi značilnost finančnega leasinga. Primarni interes leasingodajalca je povrnitev njegove investicije s plačili leasingških obrokov. Zato na obveznost plačila leasingškega nadomestila ne vplivajo okoliščine iz leasingojemalčeve sfere, ki izključujejo ali omejujejo možnost rabe.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - kršitev zakonskih dolžnosti - sporočanje podatkov - neresnični oziroma nepravilni podatki - prispevki za socialno varnost - ustavitev postopka odpusta obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je upnica zadostila zakonskim znakom (sicer izpodbojne) domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Predmet dokaznega postopka za obrambo dolžnika, da je ravnal vestno in pošteno, se nanaša na okoliščine na strani dolžnika, ne pa na pravno naravo plačila prispevkov in izpada koristi od tega za dolžnika. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni razlagi sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu kljub ugotovljeni opustitvi zakonskih dolžnosti obračunavanja prispevkov in obveščanja davčnega organa, ki jih je imel v sistemu obveznega zavarovanja, zaradi drugih okoliščin na njegovi strani, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel.
pritožba - pritožba zoper obrazložitev - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Udeleženci postopka imajo pravico do pritožbe samo zoper odločitev sodišča, vsebovano v izreku odločbe, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ne postane pravnomočna in ni zavezujoča, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku vsebovano odločitev sodišča ter omogoča preizkus njene pravilnosti.
Tožnica je pogodbeno obveznost izpolnila, zato je toženec dolžan plačati neplačani kredit, ker se je zavezal in pristopil h kreditni pogodbi kot porok in plačnik.
zavarovanje z zastavno pravico - neobrazložen ugovor - obročno plačilo
Določba 239. člena ZIZ nalaga, da sodišče določbe zakona o izvršbi smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja. Pri smiselni uporabi pa mora sodišče izhajati iz namena, ki ga zasleduje upnik v postopku izvršbe in v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe si upnik prizadeva za takojšnjo neposredno uresničitev terjatve s prisilnimi sredstvi in v primeru sklenjenega dogovora o obročnem odplačevanju ta cilj začasno odloži. V postopku zavarovanja pa je upnikov cilj zgolj varstvo njegovega vrstnega reda in ne izpolnitev dolžnikove obveznosti in zato tudi ne takojšnja prodaja nepremičnine. Dogovor o obročnem plačevanju odlaga dolžnikovo izpolnitev obveznosti in s tem opravo procesnih dejanj, kot je prodaja nepremičnine ter tako preprečuje izvršbo, medtem ko se v postopku zavarovanja ne zasleduje ta cilj.
pogodba o sofinanciranju - financiranje investicij - izpolnitev pogodbe - vračilo sredstev - rok za izpolnitev obveznosti - fiksen rok - pravočasna izpolnitev pogodbe - rok kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe - odstopno upravičenje - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev
Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.
V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.
obnova postopka - obnovitveni razlog - procesna kršitev - načelo kavzalnosti - neuspeh v postopku - isti razlog - enaka dejanska in pravna podlaga - odločanje v mejah zahtevka - predmet tožbenega zahtevka - izpodbijanje veljavnosti oporoke - ugotovitev dedne nevrednosti
Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.
V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev.
Ker tožniku sporni del plače ni bil izplačan, je sodišče prve stopnje na podlagi 44. člena ZDR-1 tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanj pri plači utemeljeno ugodilo.
Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju tožeče stranke, da sta se sedaj pravdni stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah obeh prodajnih pogodb (III. točka I. vloge tožeče stranke z dne 23. 3. 2017) in da si je tožena stranka premislila in ju do 25. 11. 2014 ni podpisala (VII. točka II. vloge tožeče stranke z dne 9. 11. 2017), moralo ugotavljati glede na trditve tožene stranke, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo in da je zato tožeča stranka ravnala v lastnem riziku, ko je uredila etažno lastnino za zgradbo, pridobila energetsko izkaznico in odstranila opremo iz stanovanj ter s tem imela strošek v višini vtoževane terjatve, ali je bila prodajna pogodba res sklenjena in ali je bila tožeča stranka zavedena s strani tožene stranke, da bo pogodba podpisana do 25. 11. 2014.
Prodajna pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta sporazum o predmetu in ceni (435. člen OZ).
solastnina - razdelitev solastne nepremičnine - postopek za delitev solastne stvari - način delitve - fizična delitev - soglasje solastnikov - močnejši interes - pravni standard - nedopustne pritožbene novote
Čeprav je temeljni namen postopka za delitev stvari v solastnini prenehanje solastnine, so po stališčih teorije in ustaljene sodne prakse možne tudi drugačne rešitve (na primer: da na delu nepremičnine še vedno ostane ali se na novo oblikuje solastnina), kadar udeleženci s tem izrecno soglašajo.
Kadar stavba ne izpolnjuje tehničnih pogojev za vzpostavitev etažne lastnine oziroma če solastniki ne soglašajo s potrebnimi gradbenimi posegi za prilagoditev stavbe in s tem, kdo bo nosil stroške teh gradbenih posegov, velja stvar za nedeljivo.
Glede na obseg in vrednost solastninske mase je sodišče upoštevaje vse okoliščine primera uspelo razdeliti solastne nepremičnine skladno z velikostjo solastninskih deležev brez doplačil v denarju in tako, da je v največji možni meri upoštevalo interese udeležencev. Pritožnik opravljene delitve ne more omajati z navedbami, da prostorov v peti etaži ne potrebuje in da bi slednji bolj koristili predlagatelju oziroma članom njegove družine.
ZIZ člen 171, 171/1, 171/2, 181, 181/7, 191, 192/1.
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - odredba o prodaji na javni dražbi - možnost sodelovanja stranke v postopku - pristop k vodilni zadevi - pogoji za prodajo - nepravilna vročitev odredbe o prodaji - vročitev zapisnika z naroka
Kljub enotnemu postopku nepremičninske izvršbe v fazi ugotovitve vrednosti nepremičnine, prodaje le te in poplačila upnika, saj se ista nepremičnina ne more večkrat prodati, upniki vodilne in pristopljenih zadev ohranijo samostojnost razmerja napram dolžniku, zoper katerega vodijo izvršbo. Dejanja posameznega upnika, ki se nanašajo na njegovo razmerje do dolžnika, ne vplivajo na pravni položaj ostalih upnikov in učinkujejo neodvisno od volje drugih upnikov. Upniki posamezne zadeve so navkljub pristopu še naprej samostojne stranke in povsem prosto razpolagajo s svojim zahtevkom. Gre torej za povsem samostojne izvršilne zadeve, ki so zaradi nujnosti izvedbe enotnega postopka (en predmet izvršbe), pristopile k vodilni zadevi, v kateri je sodišče najprej izdalo sklep o izvršbi na isto nepremičnino (drugi odstavek 171. člena ZIZ).