čisti finančni leasing - vrnitev v zakup dane stvari
Dejstvo, da tožena stranka predmetov leasinga nima več v svoji posesti, ker je te, kakor je to sama zatrjevala, vrnila proizvajalcu oz. odtujila, na obvezo tožeči stranki poravnati pogodbene obveznosti, nima vpliva, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je bila zgolj financer tožene stranke, tej je zagotovila financiranje nakupa predmetov leasinga ter izročila predmete leasinga v neposredno uporabo in posest, kar je tudi značilnost finančnega leasinga. Primarni interes leasingodajalca je povrnitev njegove investicije s plačili leasingških obrokov. Zato na obveznost plačila leasingškega nadomestila ne vplivajo okoliščine iz leasingojemalčeve sfere, ki izključujejo ali omejujejo možnost rabe.
Tožnica je pogodbeno obveznost izpolnila, zato je toženec dolžan plačati neplačani kredit, ker se je zavezal in pristopil h kreditni pogodbi kot porok in plačnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026719
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7.
ponarejanje listin - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe - identiteta med obtožbo in sodbo - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - odločitev o predmetu obtožbe - nepopolna rešitev predmeta obtožbe
Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o šestih kaznivih dejanjih ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav je bil obtožni predlog zoper obdolženko vložen zaradi osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin po navedeni določbi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženka spremenila cenitveni poročili z dne 15. 11. 2010, saj ji tosmernih izvršitvenih ravnanj v smislu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni bilo mogoče očitati. Pritožniki takšno odločitev utemeljeno grajajo, saj mora sodišče o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo.
ureditev razmerij med solastniki - delitev solastne stvari - neprimeren čas delitve - pritožbena novota
Trditve o “kompleksu“ in komasaciji, ki jih pritožnik (brez utemeljitve) prvič poda šele v pritožbenem postopku (obrazložita pa nasprotni udeleženki v odgovoru na pritožbo), so prepozne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024809
ZVEtL-1 člen 7, 23, 23/2, 43, 44, 44/1, 48, 48/5, 57, 57/1. ZVEtL člen 26, 26/3. ZPP člen 286b. ZNP člen 37. SZ člen 12, 12/3, 12/4. SZ-1 člen 18.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - varovanje javnega interesa v postopku - družbena lastnina - lastninjenje - dejanska etažna lastnina - redna raba stavbe - pomožni objekti
V času družbene lastnine je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče). Vse od uvedbe etažne lastnine v pravni red so imeli lastniki posameznih delov stavbe tudi skupno trajno pravico uporabe, skupno lastnino ali solastnino na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo.
Listina predstavlja zgolj poravnalno ponudbo tožene stranke tožeči stranki in za takšne listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, določa 309.a člen ZPP, da jih ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Zato e-korespondrenca ne more dokazovati namena izsiljevanja, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki v pritožbi. Z vsakim premoženjem je mogoče razpolagati, ga ″investirati″, tudi slabo, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar zgolj teoretična možnost razpolaganja ne zadošča glede na materialno pravo.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača zapadle najemnine in stroške, svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik je namreč po materialnem pravu upravičen zahtevati plačilo najemnine, če je s pogodbo med strankama tako dogovorjeno.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška tarifa - sprememba predpisa
Pravica do povračila stroškov je odvisna od uspeha v postopku in torej od odločitve o glavni stvari. Z vidika odmere stroškov pa je bistven čas odločanja sodišča o stroških postopka. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti uporabiti novo Odvetniško tarifo, in s tem tudi vrednost točke 0,60 EUR, saj s sklepom z dne 14. 1. 2019 o stroških postopka ni bilo odločeno. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo še staro vrednost točke, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.
disciplinska odgovornost - denarna kazen - odklonitev dela
Tožnik je v sodnem postopku izpovedal, da je bilo dejansko stanje v disciplinskem postopku pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik spornega dne odklonil delo in ni prevzel službe po veljavnem razporedu dela za za sporni mesec in se tudi ni vpisal v evidenco razporeda in ugotavljanja sposobnosti za delo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji drugega odstavka 5. člena in 8. alineji prvega odstavka 6. člena pravilnika tožene stranke, mu je ta utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo.
prekinitev postopka in napotitev na pravdo - prikrajšanje nujnega deleža - sklenitev darilne pogodbe - darilo - vračanje daril v zapuščino - obračunska vrednost zapuščine - sporna dejstva o obsegu zapuščine - oseba, katere pravica je manj verjetna
Sporno med dedičema je, ali darilo sploh obstaja. Ker se v skladu z 28. členom ZD pri obračunski vrednosti zapuščine, od katere se izračunajo zakoniti in nujni dedni deleži, upoštevajo tudi darila, ki jih je zapustnik v času življenja dal zakonitim dedičem, obračunske vrednosti zapuščine ni mogoče ugotavljati, dokler ni razčiščeno, ali je zakoniti dedič F. F. prejel sporno premoženje kot darilo ali ne. Ker je zapuščinsko sodišče dolžno skladno s prvim odstavkom 210. člena ZD prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, je bila glede darilne pogodbe z dne 2. 4. 1994 (oziroma premoženja zapustnika, ki je bilo predmet te pogodbe), za katero je pritožnik trdil, da je bila odplačna, potrebna napotitev na pravdo.
ZGD-1 člen 254, 254/2, 256, 265, 265/3, 266, 266/2, 295, 295/2, 295/3, 390, 390-1, 392, 392-1. ZSDU člen 8, 79, 79/1, 79, 79/6, 79/7. ZSReg člen 33, 33/1.
prekinitev postopka - sestava nadzornega sveta - sklic skupščine - pooblastilo za sklic skupščine - uveljavitev ničnosti sklepa skupščine - ničnost volitev članov nadzornega sveta - imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet - predstavniki delavcev - posledice pasivnosti - predhodno vprašanje
V ZGD-1 je izrecno določeno, da o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino in ne soglasno. Tudi stališče pravne teorije je, da je navedena določba o navadni večini kogentna in je s Statutom družbe ni dopustno določiti drugače. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na statutarne določbe o soglasnem odločanju uprave. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni sprejemljivo pritožbeno vztrajanje, da bi sam sklic skupščine moral podpisati poleg predsednika uprave tudi preostali član dvočlanske uprave, ker predsednik uprave po Statutu družbe ni pooblaščen za samostojen sklic skupščine. Če za odločitev o sklicu skupščine že po zakonu zadostuje navadna večina glasov celotne uprave, ni logična zahteva, da mora sam sklic skupščine kot izvedbeni akt take odločitve podpisati celotna uprava, torej tudi tisti člani uprave v manjšini, ki s sklicem skupščine ne soglašajo.
Ni sporno, da pri subjektu vpisa delavski svet, ki je po zakonu pooblaščen za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet, sploh ni konstituiran, to pa pomeni, da niso bili vzpostavljeni pogoji za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet in da glede na tako stanje v subjektu vpisa tudi ni mogoče sklepati o kakršnemkoli interesu delavcev za njihovo sodelovanje pri upravljanju družbe. Po prvem odstavku 8. člena ZSDU imajo delavci pravico izvoliti svet delavcev v skladu s tem zakonom. Če te pravice ne izkoristijo, jih k temu ni mogoče prisiliti. Nesprejemljivo je zato v pritožbi ponovno izpostavljeno stališče pritožnice, da je bila delavcem onemogočena pravica do imenovanja svojih predstavnikov v nadzorni svet I. d. d., kjer so jim delničarji z zapolnitvijo vseh mest v nadzornem svetu že vnaprej onemogočili imenovanje delavskih predstavnikov v nadzornem svetu. Upoštevaje normativno ureditev imenovanja predstavnikov delavcev v nadzorni svet se izkaže, da je postopek imenovanja predstavnikov delavcev neodvisen od postopka imenovanja oziroma izvolitve članov nadzornega sveta kot predstavnikov delničarjev na skupščini. Šele v primeru, da bi v družbi že bili imenovani predstavniki delavcev, pa bi to dejstvo skupščina delničarjev z izvolitvijo petčlanskega nadzornega sveta ignorirala, bi bilo mogoče pritrditi pritožnici, da so delničarji predstavnikom delavcev onemogočili udeležbo v petčlanskem nadzornem svetu. Do navedenega hipotetičnega primer pa nesporno ni prišlo, ker predstavnikov delavcev delavski svet družbe I. d. d. ni imenoval.
V obravnavani situaciji, ko so bili delavci subjekta vpisa pri upravljanju družbe v smislu določb ZSDU nesporno pasivni (saj ni bil konstituiran niti delavski svet kot pogoj za imenovanje njihovih predstavnikov v nadzorni svet, pritožnica pa ni navajala nobenih aktivnosti delavcev v tej smeri), bi vsakršno vztrajanje pri nezakonitosti sestave nadzornega sveta, ker v njem ni predstavnikov delavcev, predstavljalo dejansko blokado nadzornega sveta.
ZGD-1 člen 405, 412, 412-5, 415, 418, 418/2. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 30, 30/2. ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-4.
prenehanje družbe - redna likvidacija delodajalca - likvidacijski postopek - pritožba zoper sklep o izbrisu - likvidacijski upravitelj - naloge upravitelja - poročilo - poplačilo terjatev upnikom - razdelitev premoženja v likvidaciji
Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije. Ključni podatek, ki mora biti vsebovan v poročilu je med drugimi tudi ali je imel subjekt vpisa upnike in, če jih je imel, da so vse terjatve upnikov poplačane (4. alineja 412. člena v zvezi s 415. členom ZGD-1). Ker v poročilu tega podatka ni, bi bilo registrsko sodišče dolžno v okviru materialno pravnega preizkusa predloga in predloženih listin (odpravljiva nesklepčnost), pozvati upravitelja, da se izjasni o morebitnih terjatvah upnikov.
obnova postopka - obnovitveni razlog - procesna kršitev - načelo kavzalnosti - neuspeh v postopku - isti razlog - enaka dejanska in pravna podlaga - odločanje v mejah zahtevka - predmet tožbenega zahtevka - izpodbijanje veljavnosti oporoke - ugotovitev dedne nevrednosti
Obnovitveni razlog po 4. točki 394. člena ZPP, katerega je primarno uveljavljala toženka, sodi v skupino najhujših procesnih kršitev, za katere, če so podane, ni treba ugotavljati kavzalnosti (ali bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočne sodne odločbe). Vendar se iz tega razloga ne more več zahtevati obnove postopka, če je bil brez uspeha uveljavljen že v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Po 10. točki 394. člena ZPP pa se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Podana mora biti torej kavzalnost. Vendar se predlog za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na taka dejstva in dokaze, če bi slednji pripeljali do popolnoma druge dejanske podlage za sojenje.
V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek meril le na razveljavitev oporok. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Predmet tožbenega zahtevka ni bila veljavnost oporoke z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitev dedne nevrednosti. Navedbe toženke v tej smeri so bile zavrnjene kot pravno nerelevantne v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno in vrhovno sodišče v pritožbenem in revizijskem postopku. Ker ni bilo tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti, slednja pa na veljavnost izpodbijanih oporok nima vpliva, tudi obnova postopka zaradi ugotavljanja teh dejstev ne pride v poštev.
pogodba o sofinanciranju - financiranje investicij - izpolnitev pogodbe - vračilo sredstev - rok za izpolnitev obveznosti - fiksen rok - pravočasna izpolnitev pogodbe - rok kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe - odstopno upravičenje - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev
Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.
V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - kršitev zakonskih dolžnosti - sporočanje podatkov - neresnični oziroma nepravilni podatki - prispevki za socialno varnost - ustavitev postopka odpusta obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je upnica zadostila zakonskim znakom (sicer izpodbojne) domneve iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Predmet dokaznega postopka za obrambo dolžnika, da je ravnal vestno in pošteno, se nanaša na okoliščine na strani dolžnika, ne pa na pravno naravo plačila prispevkov in izpada koristi od tega za dolžnika. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni razlagi sodišča prve stopnje, da je bil dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da mu kljub ugotovljeni opustitvi zakonskih dolžnosti obračunavanja prispevkov in obveščanja davčnega organa, ki jih je imel v sistemu obveznega zavarovanja, zaradi drugih okoliščin na njegovi strani, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel.
pritožba - pritožba zoper obrazložitev - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Udeleženci postopka imajo pravico do pritožbe samo zoper odločitev sodišča, vsebovano v izreku odločbe, ne pa tudi zoper obrazložitev, ki ne postane pravnomočna in ni zavezujoča, temveč zgolj pojasnjuje in utemeljuje v izreku vsebovano odločitev sodišča ter omogoča preizkus njene pravilnosti.
nedopustnost izvršbe - ugovor tretjega - skupno premoženje bivših zakoncev - zaključek izvršilnega postopka - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s prodajo v izvršilnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku
V postopku izvršbe se lastninska pravica na nepremičnini pridobi originarno ter kupec postane lastnik na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak nekdo tretji. Tako lahko tretji v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo predmeta še ni bila končana oziroma če je bila odložena. Ko pa je predmet izvršbe že prodan in je lastninska pravica prešla na kupca, tretji v postopku izvršbe ne more več doseči cilja, ki ga je zasledoval s svojim ugovorom. Tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ima na razpolago ugovor tretjega, z zavrnitvijo katerega lahko prične tožbo na nedopustnost izvršbe, nasprotno izvršbo, predlaga pa lahko tudi odlog izvršbe, vendar le do zaključka izvršilnega postopka. Glede na zakonska določila in po stališčih ustaljene sodne prakse zato po zaključku izvršilnega postopka, ko je nepremičnina domaknjena in izročena kupcu ter kupec na njej pridobi originarno lastninsko pravico, tretji v takšno njegovo pravico ne more več posegati.
Skladno z obstoječo zakonodajo in ustaljeno sodno prakso tretji v izvršilni postopek, ki je bil zaključen, ne more več poseči.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da mora biti dogovor o pogodbeni kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule sklenjen v pisni obliki kot dvostranski pravni posel ter da enostransko urejanje konkurenčne klavzule v internem aktu delodajalca ni dopustno.
Skladno z ustaljeno sodno prakso je za konkretizacijo izgubljenega dobička treba opredeliti podatke o preteklem poslovanju, pričakovane prihodke in pričakovane odhodke, trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode zaradi toženkine kršitve konkurenčne klavzule pa je pomanjkljiva in presplošna.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tekom združevanja obsojencu izrečenih posameznih zapornih kazni oziroma sprememb kazni izrečenih obsojencu s pravnomočnimi sodbami vštelo tako pridržanje kot pripor in že prestane kazni obsojenca.
predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - pravice obdolženca - privilegij zoper samoobtožbo
Privilegij zoper samoobtožbo se razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo (npr. odločba Ustavnega sodišča z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08) je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.