zavrženje tožbe - izguba pravnega interesa med pravdo - odločanje o stroških postopka - načelo končnega uspeha
Glede na navedeno ne drži, da se obravnavana zadeva ne prilega nobenemu kriteriju za odločitev o stroških postopka. Prilega se (že) osnovnemu iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Kot je že bilo omenjeno, je pri uporabi tega kriterija odločilen končni uspeh v postopku, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Aplicirano na obravnavano zadevo: čeprav je tožnica ob vložitvi tožbe imela pravni interes zanjo, ga je kasneje zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, „izgubila“, „izguba“ pravnega interesa pa ima za posledico zavrženje tožbe in dolžnost tožeče stranke, da nasprotni stranki povrne stroške postopka.
8. Čeprav se bo (morda) zdela tožnici spremenjena odločitev krivična (bremenijo jo stroški nasprotne stranke, njen neuspeh v postopku pa ni posledica njenega ravnanja oziroma bolje: krivde), sodišče v takšnih primerih, ko uspeh ni niti delen, da bi se dalo upoštevati „vse okoliščine primera“, enostavno nima zakonske podlage, odločiti drugače. Na vse to in na enotno stališče sodne prakse v tej smeri, pritožba utemeljeno opozarja. V obravnavani zadevi je tako uporabljiva tudi odločba VSL I Cp 289/2009 z dne 8. 4. 2009, saj je tožeča stranka tista, ki nosi riziko izgube pravnega interesa.
ZFPPIPP člen 389, 389/1, 389/3, 400, 400/4. ZIZ člen 102, 102/1, 102/1-1.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor dolžnika - preizkusna doba - zdravstvene težave - dolžnost preživljanja mladoletnega otroka
Dolžnikova preživninska obveznosti do otrok se upošteva v okviru omejitve zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja.
Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 6. ZFPPIPP člen 60, 60/7, 70, 103, 103/4, 103/4-2.
seznam preizkušenih terjatev - nadomestilo upravitelja za preizkus terjatev - prijava terjatve - število preizkušenih terjatev - več prijavljenih terjatev istega upnika
Jezikovna razlaga ZFPPIPP pokaže, da števila prijavljenih terjatev ne gre enačiti s številom vlog, v katerih upnik terjatve prijavlja, niti s skupnim zneskom (seštevkom) prijavljenih terjatev, ki bi ga bilo obravnavati kot eno terjatev, če imajo prijavljene terjatve različno pravno in dejansko podlago.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dve terjatvi sicer istega upnika na različni pravni podlagi, ki ju je upravitelj moral preizkusiti.
napotitev upnika na pravdo - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic
Ker upravitelj ni bil seznanjen s tem, ali upnikova terjatev še obstaja, je tako terjatev kot ločitveno pravico prerekal. Glede na njegovo obvestilo upniku, naj v primeru obstoja terjatve in ločitvene pravice le-to prijavi in nepravočasen upnikov odziv nanj s prijavo terjatve šele 4. 6. 2019, torej že po izdaji izpodbijanega sklepa, je upravitelj utemeljeno sklepal na prenehanje terjatve.
Ker upnik terjatve in ločitvene pravice po obvestilu upravitelja ni prijavil in ker upravitelj ni razpolagal z dejstvi in dokazi o obstoju terjatve, je upoštevaje upraviteljevo prerekanje terjatve in ločitvene pravice po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče imelo podlago za napotitev pritožnika na pravdo v prvem in drugem odstavku 305. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku se namreč ne odloča o obstoju upnikove prerekane terjatve (in ločitvene pravice), ker je za to izrecno predviden drug postopek.
prodaja premoženja - posebna pravila - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše
Če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v katerih stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju (drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP). Navedeni rok ni podaljšljiv. Zato predlogu dolžnika za njegovo podaljšanje ni mogoče ugoditi. Navedbe v zvezi s slabim zdravstvenim stanjem pa bo dolžnik lahko uveljavljal ob zahtevi upravitelja za izpraznitev stanovanjske hiše.
Tožnica je zatrjevala, da je bila sklenjena posojilna zastavna pogodba nična iz razloga navideznosti. Ta dejanska podlaga ne predstavlja temelja za paulijansko tožbo, saj gre za položaj, ko pogodba sploh ne obstaja, in ne za položaj, ko dolžnik z določenim (veljavnim) pravnim dejanjem oškoduje upnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je podan pravni interes tožnice, saj ima na nepremičnini v (so)lasti prvega toženca vknjiženo hipoteko, ki je v vrstnem redu za hipoteko drugega toženca. Ker ima interes, da je njena hipoteka v vrstnem redu na prvem mestu, je podan njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti vknjižbe na podlagi pogodbe.
Dejanska volja za sklenitev posojilne pogodbe se izrazi prek karakterističnih izpolnitev, kar je na strani posojilodajalca zgolj izročitev posojila. Ker je sodišče ugotovilo, da posojilo nikdar ni bilo izročeno, čeprav je drugi toženec izročitev zatrjeval, je posledično utemeljeno sklepalo na neobstoj volje drugega toženca za sklenitev posojilne pogodbe.
varstvo lastninske pravice - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - lastninska pravica na nepremičnini - odstranitveni zahtevek - nepremičnina - premičnina - sestavina nepremičnine - načelo superficies solo cedit
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine in ne premična stvar v smislu drugega odstavka 18. člena SPZ. Dejanskim ugotovitvam o naravi objekta pritožnika ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Ker je tako, je sporni leseni objekt sestavina nepremičnine, kar pomeni, da je tožnik z domikom pridobil lastninsko pravico na nepremičnini skupaj z vsemi njenimi sestavinami, vključno s spornim lesenim objektom.
sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe - način prodaje - pogoji prodaje - obseg preizkusa izpodbijanega sklepa
Morebitno nestrinjanje z načinom prodaje in izklicno ceno, vse določeno v sklepu o dodatni prodaji z dne 2. 10. 2018, bi torej upnik lahko uveljavljal s pravnim sredstvom zoper ta sklep. Neupoštevno je zato v tej fazi postopka pritožbeno stališče, da pri prodaji nepremičnega premoženja niso bile upoštevane tržne razmere v Sloveniji, ker se je v drugi polovici leta 2018 bistveno povečalo povpraševanje za nakup nepremičnin.
ZFPPIPP člen 235, 235/2, 235/3. ZPP člen 133, 133/1.
začetek stečajnega postopka - domneva o insolventnosti - vročitev dolžniku - vročitev na poslovnem naslovu
Povratnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar izhaja iz njene vsebine. Pritožnik vsebine povratnice niti ne izpodbija. Trdi le, da je bil njegov edini zakoniti zastopnik v tujini do 6. 4. 2019 ter da mu je bil predlog za začetek stečajnega postopka vročen na podlagi fikcije vročitve. Ne trdi pa, da na poslovnem naslovu dolžnika v času vročitve ni bilo nikogar, ki bi lahko prevzel pisanje.
Ker dolžnik v roku 15 dni po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, s pritožbo ne more izpodbiti domneve o insolventnosti, ki je nastopila na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - postavitev sodnega izvedenca - potrebno strokovno znanje - izvedensko mnenje - urbanistično mnenje - izvedenec geodetske stroke - namembnost zemljišča - dejanska uporaba zemljišča - redna raba stavbe - pravna podlaga - pravica uporabe na nepremičnini - imetnik pravice uporabe - transformacija lastninske pravice - ZLNDL - lastniki stanovanj
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na določila 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj je treba pripadajoče zemljišče k določenim stavbam določati na v ZVEtL in ZVEtL-1 predpisan način. Nesporno je, da je bila stavba na naslovu v Ljubljani zgrajena 1979 leta in da so bila potem stanovanja prodana posameznim kupcem.
Pravica uporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo večstanovanjske stavbe, zgrajene pred uveljavitvijo SPZ, je s prodajo stanovanj prešla na kupce stanovanj.
V nasprotju s sedanjo ureditvijo, ko velja načelo superficies solo cedit, so v sistemu družbene lastnine pravice na zemljišču sledile pravici na objektu. Ker se je pravica uporabe na zemljiščih po samem zakonu prenašala skupaj s pravico na stavbi, za prenos pravice uporabe na zemljiščih pogodbena podlaga ni bila potrebna. S spremembo družbene ureditve se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico na podlagi več zakonov, ki so urejali (tudi) lastninjenje. Na zemljiščih v mestih se je po uveljavitvi ZLNDL julija 1997 ex lege vpisala lastninska pravica na dotlej vpisanega imetnika pravice uporabe. Zaradi neurejenosti zemljiške knjige v času družbene lastnine, ko vpisi v zemljiško knjigo niso imeli konstitutivnega značaja, zemljiškoknjižni vpisi pogosto niso odražali resničnega stanja. Zato zgolj vpis pravice uporabe ne zadostuje, treba je ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na določenem zemljišču. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem. To pa so bili lastniki stanovanj, saj za redno rabo stanovanj potrebujejo dostop, prostor za smetnjake in drugo komunalno ureditev, za vzdrževanje stavbe, počitek, ipd. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Kdo je bil prodajalec posameznega stanovanja, za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi ni relevantno.
Kriterije, po katerih se določa obseg pripadajočega zemljišča, torej določa zakon, da se ugotovi dejstva, ki so potrebna za določitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je treba angažirati izvedenca. Na podlagi ZVEtL tako sodišče s pomočjo strokovnjakov urbanistične in geodetske stroke ugotovi, kdo je v sistemu družbene lastnine bil resnični imetnik pravice uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico. Skladno s 43. členom ZVEtL-1 se pri določitvi pripadajočega zemljišča upošteva namembnost in dejanska uporaba zemljišča in pretekla redna raba. Strokovno podlago za ugotovitev teh dejstev je sodišču pojasnilo za izvedenca postavljeno podjetje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00025617
OZ člen 619. ZPP člen 212, 258, 287, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - opustitev izvedbe dokaza - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - zavrnitev dokaznega predloga - dopustni razlogi - pravilo o obojestranskem zaslišanju - procesno ravnotežje med strankama
Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Lahko sicer predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi in takrat, kadar sodišče razlogov za svojo odločitev ne pojasni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00026121
ZPP člen 11, 214, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22. ZVZD-1 člen 37, 37/1. ZZVZZ člen 87, 91. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 4.
odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - nesporna dejstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - pisna navodila - obveznost delodajalca - izvajanje ukrepov za varnost in zdravje delavcev - obveščanje delavcev - nepotrebnost - načelo ekonomičnosti - sklicevanje na druge postopke - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - višina tožbenega zahtevka - enako varstvo pravic - organizacija, vodenje in nadzor delovnega procesa - zadostna trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora po določbi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih delodajalec delovna mesta urediti tako, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih, in da to pomeni, da bi tožena stranka morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika, ter poskrbeti, da bi bilo možno učinkovito očistiti in preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad (varno delovno stojišče) delavcev pri opravljanju tega procesa dela tako, da delavci ne bi mogli pasti in se poškodovati. Ker način, ki ga je navajala tožena stranka, ni bil učinkovit (o čemer so izpovedale že zaslišane priče) in je tožena stranka dopuščala, da so delavci za potrebe čiščenja desne in zadnje strani vsipnika uporabljali nezaščiten lesen ploh, s katerega je padel delavec R., zavarovanec tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje brez pomoči izvedenca za varstvo pri delu tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo tega procesa dela.
Ukrep, za katerega tožena stranka meni, da je z njim ustrezno poskrbela za varnost delavcev in izvedbo katerega je zaslišana priča sicer potrdila (torej, da je odredila, da se ploh odstrani), je sodišče prve stopnje ocenilo kot nezadosten. Na njegovi podlagi je namreč sklepalo, da je tožena stranka za nepravilno prakso v bistvu vedela (tj. da delavci desno stran vsipnika čistijo na način, da na višini dveh metrov sestopijo na nezavarovan lesen ploh, ki je na drugi strani naslonjen na elektromotor, pri čemer pa je bilo potrebno za nemoten transport peska po traku ves čas skrbeti, da je vsipnik očiščen oziroma odmašen), da pa je ni ustrezno obvladovala niti preprečila. Zaslišani delavci so skladno izpovedali, da se je desna stran vsipnika že vrsto let čistila na ta način, da so delavci uporabili lesen ploh, na katerega so sestopili s podesta z zaščitno ograjo, sam varnostni inženir pa (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), da je bil ploh brez njegove vednosti nameščen nazaj. Z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da nadzor tožene stranke glede odprave kršitve (torej odstranitve spornega ploha), če je bil dejansko izveden, ni bil zadosten, se je zato mogoče strinjati. Tožena stranka je sicer odredila odstranitev, ni pa poskrbela za ustrezen nadzor nad ukrepom (o tem nenazadnje priča nesreča delavca R.). Ker je tožena stranka vedela, da delavci za čiščenje vsipnika na višini uporabljajo ploh, bi se (kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče) od nje pričakovalo, da poostri nadzor - opravlja obhode in spremlja ter kontrolirala delo na konkretnem vsipniku tako, da bi njena prisotnost pri delavcih ustvarila zavest, da čiščenje na ta način ni dopustno in da tudi ne bo tolerirano, in sicer najmanj do tedaj, dokler ne bi z gotovostjo ugotovila, da do kršitev ne prihaja več. Predvsem pa bi tožena stranka morala zagotoviti varno čiščenje in preverjanje čistoče s tal oziroma iz varnega stojišča ter dati jasna navodila, kako naj se vsipnik čisti.
Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je storilec kljub invalidski upokojitvi fizično zmožen opravljati določena fizična dela, saj nenazadnje mora tudi skrbeti sam zase. Vendar pa gre pri tem za vsakodnevna dela, ki jih storilec večinoma opravlja sam, običajno brez direktnih navodil in brez stalnega nadzora, torej za dela, ki ne potekajo v smislu organiziranega in vodenega delovnega procesa, kot je običajen v delovnih organizacijah. Družbeno koristno delo pa se opravlja v smislu organiziranega delovnega procesa, po navodilih nadrejenih in pod njihovim neposrednim ali posrednim nadzorom, pri čemer je potrebno upoštevati tudi sposobnost normalne komunikacije in sledenja navodilom, ki pa pri storilcu očitno ni podana.
ZFPPIPP člen 356. Pravilnik o spremembah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2009) člen 5.
predračun stroškov
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so stroški pisarniškega poslovanja samo izdatki za poštne in telefonske storitve, za obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin in dokumentacije ter podobni izdatki, ter da ostali stroški, ki jih upravitelj specificira kot amortizacijo pisarniške opreme izvirajo iz poslovanja upravitelja, ki opravlja pridobitno dejavnost in zanjo izdaja račune. Gre za stroške, ki jih upravitelj pokriva iz prejetih plačil za opravljene storitve. Ker ti stroški niso v neposredni povezavi s tem stečajnim postopkom, ne predstavljajo stroškov, do povračila katerih je upravitelj upravičen.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
preprečevanje nasilja v družini - stroški nepravdnega postopka - prosti preudarek - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - končni uspeh v postopku - mladoletna oseba
Predlagatelji v postopku na prvi stopnji niso uspeli z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je nasprotni udeleženec ustvaril situacijo, ki bi opravičevala predlagane ukrepe v smislu določil ZPND. Zato ne bi bilo pravično, da bi moral nasprotni udeleženec, ki je v postopku uspel, nositi svoje stroške postopka sam. Prav tako ne bi bilo pravično, da bi sodišče s plačilom stroškov bremenilo mladoletna predlagatelja.
Tožnica želi s to tožbo doseči, da bi se kreditno razmerje, v katerem nastopa kot kreditojemalka, toženka pa kot kreditodajalka, spoznalo za navidezno. Doseči želi ugotovitev, da kreditno razmerje ne učinkuje nanjo (temveč na prikrito kreditojemalko, družbo T.). Da bi v pravdni uspela, bi tako morala dokazati, da je šlo pri sklenitvi spornih kreditnih pogodb z dodatki za simulacijo pogodbenih strank - tj. da so se vse tri stranke (ona, toženka in prikrita pogodbenica T.) dogovorile, da sklenjena pogodba učinkuje na prikrito pogodbenico in ne na tožnico. Šele v takšnem primeru bi sama v resnici ostala izven kreditnega razmerja, ki je predmet tega spora.
pozneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - domneva lastninske pravice - zemljiška knjiga - nevknjižena nepremičnina
Zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika.