Ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče presoja le dopustnost in obrazloženost dolžnikovega ugovora, ne pa tudi utemeljenosti uveljavljenih ugovornih razlogov oziroma dopustnosti in utemeljenosti upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo (drugi in peti odstavek 62. člena ZIZ). Če sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika obrazložen in dopusten (pravočasen, popoln in dovoljen), sprejme odločitev z vsebino, kot jo določa drugi odstavek 62. člena ZIZ.
V kontekstu izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembno, da upnik v predlogu določno označi eno izmed listin, ki jih ZIZ v 23. členu taksativno opredeljuje kot verodostojne, in da navede datum njene zapadlosti.
Iz citirane zakonske dikcije nedvoumno jasno izhaja, da se izvršba odloži le na podlagi predloga dolžnika in ne po uradni dolžnosti, kot je to sicer mogoče v situacijah iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Navedeno pomeni, da je dolžnik tisti, ki mora v predlogu za odlog izvršbe navesti vsa dejstva, na katera opira predlog in predlagati tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dolžnik je odgovoren, da priskrbi ustrezno trditveno podlago in sodišče lahko praviloma opre svojo odločbo samo na dejstva, ki jih je navedel dolžnik.