Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik sklep o izvršbi (delno, glede izterjave 70,00 EUR) obrazloženo izpodbijal samo v delu, v katerem je za izterjavo v sklepu o izvršbi navedene terjatve dovoljena izvršba, ne pa tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ravnalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ in sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot se zavzema pritožba, ampak je z ugovorom v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ pravilno postopalo kot v postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.
Treba je upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Dejansko je to lahko omejitev, ki je praktično izenačena z odvzemom možnosti sodelovanja v postopku, saj v določenih primerih že po naravi stvari začasni zastopnik ne bo mogel vedeti ničesar o zadevi in pravic stranke ne bo mogel učinkovito braniti. To je pomembno predvsem v situacijah, ko je bivališče stranke neznano in v primerih, ko je stranka v tujini, kar smiselno zatrjuje pritožnica. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, sprejeti po tehtanju med pravico upnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in med pravico dolžnika do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. V ta namen mora sodišče opraviti vsa dejanja, preko katerih bi bilo mogoče vročiti pisanje neposredno stranki in torej postavitev začasnega zastopnika pomeni skrajni ukrep (ultima ratio), pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča in za pravilno vročitev sodnih pisanj stranki (vključno s sklepom o postaviti začasnega zastopnika).