Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti in sodišču svoje odločitve ni bilo treba opirati na odgovor upnika na ugovor, saj gre za ustaljeno razumevanje, kot je podano v sodni praksi. Gre za nosilne odločilne razloge, tudi če je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da se je o tem opredelil tudi upnik v odgovoru na ugovor.

Upnik je v odgovoru na ugovor nasprotoval tudi v ugovoru zatrjevanemu nasprotju med predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi, kar niso pravna pravila, če bi te navedbe dolžnika zaradi upnikovega neodgovora obveljale za resnične, pa bi bilo dolžnikovemu ugovoru treba ugoditi. Upnik je z odgovorom na ugovor torej objektivno zavaroval svoje pravice v postopku ter so bili stroški njegovega odgovora na ugovor objektivno potrebni za izvršbo in upniku pravilno priznani.

Za dosego odloga izvršbe kot izjemnega zastoja v izvršbi mora predvsem dolžnik izkazati tako objektivni kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe, tj. zadostiti mora zakonskim zahtevam za odlog izvršbe. Ker dolžnik tem zahtevam ni zadostil, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na njegov predlog za odlog izvršbe.

Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Izvršbo predstavljajo izvršilna dejanja, med katera pa sodijo tudi dejanja izvršitelja. To pomeni, da je izvršitelj pravilno že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi začel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Tega ne prepreči niti vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj pritožba in ugovor ne zadržita postopka (torej oprave izvršilnih dejanj), če ni v zakonu drugače določeno.

O dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi še ni bilo odločeno, posledično pa tudi še ni pravnomočno odločeno o utemeljenosti predloga za izvršbo in s tem o dovoljenosti izvršbe. Zato sodišče pred tem trenutkom še ne more presoditi, ali je dolžnik tisti, ki mora plačati izvršilne stroške.

Izvršilni postopek je že v celoti pravnomočno končan in sodišče v ustavljenem postopku nima več pravne podlage za opravo izvršilnih dejanj. Nastop pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka pomeni, da so sodišče in stranke nanj vezani. Sodišče ne more na podlagi okoliščin, ki nastanejo po končanju izvršilnega postopka (bodisi, da gre za poplačilo terjatve po končanem izvršilnem postopku ali za morebitne druge dogovore med strankami), več posegati v pravnomočno razsojeno stvar in ponovno odločati v okviru istega izvršilnega postopka. V pravnomočno zaključenem izvršilnem postopku stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati nobenih procesnih dejanj, izvršilno sodišče pa tudi ne sprejemati odločitev, ki nimajo podlage v ZIZ. Upnica lahko izbris zaznambe izvršbe (in posledično izbris hipoteke, ki je bila vknjižena v zvezi z zaznambo izvršbe) uveljavlja in doseže le v drugem sodnem (zemljiškoknjižnem) postopku. Pritrditi gre, da je bil z novelo črtano določilo, v katerem je bilo izrecno zapisano, da je izbris zaznambe izvršbe in hipoteke mogoč tudi na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila upnika, v čigar korist je vknjižena ta hipoteka. Vendar pa vsaka hipoteka (prisilna ali prostovoljna) vsebuje upravičenje njenega imetnika z njo razpolagati tako, da se ji odpove. Razpolagalni pravni posel, ki je pravni temelj prenehanja hipoteke, je notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke. Ker pa je izbris hipoteke neločljivo povezan z izbrisom zaznambe izvršbe, ta pa predstavlja eno izmed izvršilnih dejanj izvršilnega sodišča v postopku nepremičninske izvršbe, zaznambe izvršbe ni mogoče izbrisati na podlagi zasebne listine, ki je podlaga za izbris hipoteke. Glede na v zemljiškoknjižnih postopkih veljavno načelo formalnosti, je zato za predlagani izbris zaznambe izvršbe in hipoteke potrebno le-tej priložiti tudi odločbo izvršilnega sodišča, ki dokazuje ustavitev izvršbe oziroma končanje izvršilnega postopka, v zvezi s katerim je bila zaznamba izvršbe vpisana.

Obveznost kaj dati, storiti in opustiti, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti v izvršilnem naslovu določena ali vsaj določljiva. Predmet obveznosti je določljiv, kadar je pravica vsaj opisno opredeljena in je določen čas trajanja ter s tem možnost njenega izračuna. Predloženi izvršilni naslov vse te pogoje izpolnjuje. Na to tudi ne vpliva s strani dolžnika izpostavljeno dejstvo, da v sodbi ni naveden bruto znesek upnikove plače, od katerega mora dolžnik plačati prispevke. V delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, se je odločalo le o (nedenarni) obveznosti dolžnika, da mora upnika prijaviti v ustrezno dodatno zavarovanje in na račun tega zavarovanja odvesti prispevke v odmerni stopnji od bruto plače, ki je bila očitno upniku odmerjena in izplačana, saj obstoj delovnega razmerja in višina plače v postopku pred delovnim sodiščem nista bila sporna. Višina bruto plače upnika je zato strankam poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad nedvomno določljiva in so dolžniku poznani vsi parametri, ki mu omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.

Upnik lahko po sedmem odstavku 74. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe le enkrat, nato pa lahko predlaga le podaljšanje dovoljenega odloga, kar pa mora predlagati pred iztekom roka in odlog skupaj ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga izvršbe. To pomeni, da ko je izvršba enkrat že odložena, pa upnik ponovno predlaga odlog izvršbe po poteku odloga, kot v obravnavani zadevi, tak upnikov predlog ni dovoljen, saj se v skladu s 74. členom ZIZ odlog lahko predlaga le enkrat.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.

Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj morata biti oba pogoja za odlog izvršbe na predlog tretjega izpolnjena kumulativno.

Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.