V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.
V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.
Upnik je na podlagi sklepa o zavarovanju s prisilno zastavno pravico in hkrati vpisano zaznambo izvršljivosti terjatve pridobil pravico, da se lahko za zavarovano terjatev opravi izvršba tudi zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine, torej lastnika, ki je pridobil lastninsko pravico pozneje.
Upnik je z zaznambo izvršbe na predmetnih nepremičninah pridobil položaj zastavnega upnika s prvim vrstnim redom za poplačilo tako, da bi upniku, ki je hkrati edini upnik, po sklepu o poplačilu, pripadal celoten znesek kupnine za prodane nepremičnine. Sodišče je zato upnika, poleg varščine, pravilno oprostilo tudi plačila celotne kupnine, razen zneska ki odpade na promet nepremičnin, ob upoštevanju prednostne terjatve.
Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.
Pri vročanju konkretnega pozivnega sklepa, ki veže za seboj hude posledice za dolžnika, če mu ne sledi, je potrebna večja previdnost, torej osebna vročitev. Pri pozivnem sklepu za dopolnitev ugovora s podpisom gre namreč za pisanje, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku odredilo rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda tega roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, v konkretnem primeru do zavrženja ugovora in posledično pridobitve izvršilnega naslova za upnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine brez kontradiktornega postopka v primeru obrazloženosti ugovora. Glede na take pravne posledice pozivnega sklepa neosebna vročitev pozivnega sklepa za dopolnitev ugovora ni primerna, posledično pa predpostavka za zavrženje ugovora kot nepopolnega ni izpolnjena.
Ne glede na začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom se izvršilni postopek, ki teče za izterjavo terjatev zakonite preživnine, ki so v posledici subrogacije na podlagi 28. člena ZJSRS (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) prešle na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS, in izvršilnih stroškov, ki v tem postopku nastanejo v zvezi z izterjavo teh terjatev, tudi po začetku postopka osebnega stečaja lahko nadaljuje.
Za pritožbo zoper sklep o ugovoru dolžnika zoper spremembo upnika taksa ni posebej določena, pritožba pa takse tudi ni prosta. Za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste, zakon določa plačilo takse v znesku 33,00 EUR.
Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.
Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.
V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita.
Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna.
Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.
Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
Dolžnica bi morala sodišču posredovati obrazloženo mnenje pristojnega Centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnice in njenih treh mladoletnih otrok, česar pa ni storila. Glede na to, da je na njej trditveno in dokazno breme, sodišče ni dolžno pridobivati mnenja drugega državnega organa. Pri presoji (ne)sorazmernosti prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ni mogoče izolirano upoštevati le posamezne izvršilne zadeve, temveč je treba upoštevati tudi povezane izvršilne zadeve (vodilno in pristopne). Prav tako je po naravi stvari jasno, da se v posamezni izvršilni zadevi ne izterjuje le glavnica, temveč tudi pripadki, t.j. obresti in stroški izvršilnega postopka. Tudi ob upoštevanju seštevka terjatev upnikov v vodilni in pristopnih zadevah, ni mogoče govoriti o nesorazmernosti med terjatvami upnikov in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.