Vročitev odločbe o brezplačni pravni pomoči po izteku rokov za opravo pravnega dejanja, za katerega je brezplačna pravna pomoč odobrena, lahko predstavlja vzrok, zaradi katerega je lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.
V obravnavani zadevi je torej odločilno, da je upnikova pravna prednica (B. d. d.) vstopila v vsa pravna razmerja pripojene družbe (prvotna upnica - A. d. d.), s čimer je prevzela terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka proti dolžnici. Ostale pritožbene navedbe (o nezakonitem delovanju prvotne upnice, o nedokazani utemeljenosti in višini terjatve) niso relevantne in ne predstavljajo pravno relevantnih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (55. člen ZIZ),
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
Predlog za predložitev informativnega seznama ne predstavlja obrazložene vloge, vendar pa je zato takšno vlogo potrebno šteti kot neobrazloženo vlogo, za katero v 9. točki tarifne številke 31 OT predpisuje vrednost odvetniških storitev v višini 50 točk za druge vloge v izvršilnem postopku.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, ker v njem dolžnik ne navaja nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da terjatev ni prešla na novega upnika, dolžnik pa bi (glede na citirano ureditev) lahko uveljavljal le tak ugovorni razlog.
Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da je dolžnikova obveznost plačila tabora mld. druge upnice nastala šele s pravnomočnostjo preživninske sodbe in ne z njeno izdajo. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da je obveznost staršev preživljati svoje otroke do polnoletnosti določena v prvem odstavku 183. člena DZ in da je dolžnikova obveznost plačila preživnine v določenem znesku (in s tem tudi spornega stroška tabora) nastala že pred pravnomočnostjo preživninske sodbe, z dnem izdaje preživninske sodbe. Kasnejša pravnomočnost (in izvršljivost) preživninske sodbe torej ne vpliva na nastanek dolžnikove obveznosti plačila preživninske obveznosti, med katere spada tudi plačilo polovičnega zneska taborov.
Dolžnica zgolj z dokazno nepodprtimi navedbami, da plačilnega naloga ni prevzela, ker je ni bilo doma, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi pošiljke je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovorne navedbe dolžnikov o dogovoru z upnikom o odlogu plačila (kar se šteje kot ugovorni razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ) z navedbo, da je sledilo upniku, ki je kategorično zanikal sklenitev takšnega dogovora, zaradi česar je zavrnilo tudi dokazni predlog dolžnikov o zaslišanju strank, saj to ne bi privedlo do drugačnega zaključka sodišča prve stopnje, saj dolžnika kakšnega drugega dokaza v potrditev svojih navedb nista predložila oziroma predlagala. Posledično je zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljen. S tem je sodišče prve stopnje sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno.
Zavrnitev s strani dolžnikov predlaganih dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve zadeve, v danem primeru predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
Dolžnik s pritožbo ugodnejše odločitve ni mogel doseči. Sklep je namreč izdan na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki v primeru vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine določa le eno možnost odločitve izvršilnemu sodišču, to je, da sodišče razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če je za to pristojno, če pa za postopek ni več pristojno, pa se v istem sklepu izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Sicer pa sestavo sodišča določa ZIZ kot specialni predpis za izvršilni postopek, ki med drugim določa, da sodniški pomočniki lahko po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V konkretnem spisu je taka odredba podana.
Niso utemeljene pritožbene navedbe o celotnem poplačilu upnikove terjatve (na podlagi sporne kreditne pogodbe, po kateri se je dolžnik zavezal kot solidarni porok) v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da so imele v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom vse zavarovane upnikove terjatve od preizkusa terjatev dalje enoten status, celoten znesek upnikovih terjatev (1.756,611,55 EUR) torej predstavlja terjatve istega reda. Obrazložilo je tudi, da iz listin ne izhaja, da bi bila terjatev po sporni kreditni pogodbi privilegirana na način, da bi morala biti prednostno poplačana. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz izjave stečajne upraviteljice ne izhaja, da je bila terjatev po sporni kreditni pogodbi v celoti poplačana, ampak da je bila v razdelitvi (le) upoštevana. Glede na navedeno dolžnik nima prav, da bi se morala v stečajnem postopku najprej poplačati upnikova terjatev na podlagi sporne kreditne pogodbe, njegovo sklicevanje na drugi odstavek 287. člena OZ v zvezi s tem pa je neutemeljeno.