V uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju je navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) zavezuje plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita.
Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh pogodbenih obresti in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi, zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.
Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje postopalo zmotno, ko je obstoj pogojev za odlog izvršbe presojalo glede na stanje ob vložitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč te, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sklepa o odlogu izvršbe, presojati glede na stanje ob izdaji sklepa, s katerim je odločilo o odlogu. Takrat pa, kar med strankama ni sporno, sta bili, potem ko je Vrhovno sodišče RS izdalo sklepa o dopustitvi revizije (III DoR 48/2024 oziroma III DoR 49/2024) že vloženi reviziji obeh dolžnikov zoper sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Da sta dolžnika zoper izvršilni naslov po vložitvi predlogov za odlog izvršbe vložila revizijo, je sodišče prve stopnje nenazadnje upoštevalo že v sklepu z dne 14. 1. 2025, s katerim je o predlogih za odlog izvršbe odločilo v prvem postopku. Na vloženo revizijo pa sta se dolžnika v postopku tudi izrecno sklicevala, in sicer v odgovorih na pritožbo zoper sklep z dne 14. 1. 2025 (tema sta revizijo tudi priložila) in v teh vlogah v zvezi s tem tudi dopolnila utemeljitev svojih predlogov za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje, ki teh dejstev pri svojem odločanju ni upoštevalo, je pri odločanju o predlogih za odlog izvršbe zato zmotno zaključilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odlog izvršbe iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, tj. vložitev izrednega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni nepomemben obstoj verjetnosti, da bosta dolžnika z vloženim izrednim pravnim sredstvom uspela. Pritožnika v tej zvezi utemeljeno opozarjata, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v posebej utemeljenih primerih, tj. če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Vendar pa dejstvo, da vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije oceni, da gre za pomembno pravno vprašanje, katerega presoja presega pomen konkretnega postopka, in revizijo dopusti, še ne pomeni, da bo pozneje vloženi reviziji ugodeno in da bo posledično odpadla podlaga za izvršbo. Zgolj vložitev revizije zoper pravnomočno sodno odločbo zato sama po sebi še ne utemeljuje odloga izvršbe. To nenazadnje izhaja iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, v katerem je izrecno določeno, da mora biti tudi v primeru, ko dolžnik odlog izvršbe utemeljuje z vložitvijo izrednega pravnega sredstva, poleg tega izkazana tudi verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prav tako pa tudi iz 369. člena ZPP, ki določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Obstoj verjetnosti, da bo zaradi možnosti ugoditve reviziji odpadla podlaga za izvršbo, pa mora izvršilno sodišče upoštevati pri presoji subjektivnega pogoja za odlog izvršbe. V tem kontekstu mora kot pravno upoštevno škodo, ki pod pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ utemeljuje odlog izvršbe, zato upoštevati tudi tisto škodo, ki sicer običajno nastane kot neposredna posledica oprave izvršbe s posameznim sredstvom izvršbe, vendar njena (popolna) odprava v primeru, ko bi bil izvršilni naslov pozneje razveljavljen ali spremenjen in bi zato odpadla podlaga za izvršbo, glede na naravo škode in okoliščine konkretnega primera ne bi bila mogoča ali bi bila otežena, naknadno pravno varstvo, ki bi bilo v takem primeru sicer na voljo dolžniku, pa bi bilo zato nezadostno ali celo brez pomena. Stališče sodišča prve stopnje, da je škoda, ki nastane kot neposredna posledica izvršbe, v vsakem primeru pravno neupoštevna škoda, je zato v primeru, ko obstaja verjetnost, da bo pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, razveljavljena ali spremenjena in da bo zato odpadla podlaga za izvršbo, preozko in materialnopravno zmotno.
Sodišče nima dolžnosti, da bi samo raziskovalo, ali ima dolžnik morda odprt kakšen drug račun, ki ni razviden iz uradnih evidenc, v katere vpogleda.
RTR je centralizirana baza podatkov, ki jo upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve in ne sodišče, zato je slednje vezano na uradne podatke tega registra.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.
Pri priglasitvi terjatve ne gre več za vsebinsko obravnavanje konkretne izvršilne zadeve, temveč je priglasitev terjatve namenjena le še poplačilu iz pridobljene kupnine za nepremičnino in tudi vsebinsko predstavlja obračun. Ne gre torej več niti za izvršbo na nepremičnino kot tako, ki je s prodajo in izdajo sklepa o izročitvi v ožjem smislu končana, temveč le še za končno dejanje poplačila, za katerega je potreben obračun. Sodišče prve stopnje je o priglašenih stroških tako odločalo po pravilni postavki.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.
Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.
Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Če rok za izpolnitev obveznosti v sodni odločbi ni določen, to kljub navedeni določbi ne pomeni takšne pomanjkljivosti izvršilnega naslova, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe na podlagi takšnega izvršilnega naslova. Vendar pa mora navedeno pomanjkljivost v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ odpraviti izvršilno sodišče, ki mora v sklepu o izvršbi določiti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, izvršbo pa dovoliti šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo izpolnitvenega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti, šele v primeru neizpolnitve pa je terjatev prisilno izterjana. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tega ni upoštevalo, ampak je s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo, ne da bi dolžnicama predhodno določilo rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedeno kršitev je po izdaji sklepa o izvršbi (v primeru vložitve pravočasnega ugovora) mogoče sanirati le z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in ponovno odločitvijo o predlogu za izvršbo v novem sklepu o izvršbi, izdanem ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZIZ.
V točki II izreka sodbe P 12/2021 dolžnicama ni bilo naloženo nerazdelno plačilo zneska 86.400,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021, ampak je bila dolžnicama v plačilo naložena deljiva obveznost (tako tudi sodba VSRS II Ips 61/2025 z dne 4. 2. 2026, točka 25 obrazložitve). V izvršilnem naslovu (tudi pred njegovo spremembo s sodbo VSRS) zato ni bilo podlage, da se izvršba zoper obe dolžnici dovoli za izterjavo celotnega zneska 86.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 dalje, ampak za dovolitev izvršbe zoper posamezno dolžnico zgolj za izterjavo polovice tega zneska (tj. 43.200,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Izvršitelj je pravilno ugotovil, da dolžnika ni bilo doma, zato je pravilno priglasil stroške za neizveden rubež.
Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri prepisovanju prejšnjega sklepa storilo očitno pisno napako, je pravilno izdalo sklep o popravi.