Upnik utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica.
Ugotavljanje lastništva predmetov v fazi dovolitve izvršbe bi bilo preuranjeno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da podani ugovor ni bil takšne narave, ki bi preprečeval izvršbo, saj se ni nanašal na dovolitev, temveč na opravljanje ter da je dolžan izvršitelj ugotoviti, ali ima dolžnica rubljive predmete ter upoštevati zakonske omejitve. Ugovor, da dolžnica ni lastnica premičnin, na katero sega upnik z izvršbo, ni ugovorni razlog, s katerim bi lahko izpodbijala sklep o izvršbi, saj izvršba ne posega v njene pravice.
Edina javna listina je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki skupaj s potrdilom o plačilu prijavljene terjatve prvotne upnice v stečaju zapuščine dokazujeta zgolj, da je novi upnik le-to plačal.
Upnik utemeljeno navaja, da je prejel poziv sodišča, da odgovori na ugovor dolžnika, da se je opredelil do stališča dolžnika, podal konkretne navedbe, da je sodišče opravilo vsebinsko presojo ugovora, da je ravno zato, ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo (med njima pa je očitno več odprtih zadev), moral odgovoriti, da se ne bi v drugi zadevi dolžnik skliceval na to, da je zaradi nevložitve odgovora in fikcije priznavanja dejstev sodišče v drugi zadevi štelo, da so poravnane vse terjatve. Upnik ne more vedeti na kakšne načine se bo dolžnik branil v večih medsebojnih zadevah.
Upnik utemeljeno navaja, da v veljavnih predpisih ni razlogov za izračun razdalje med sedežem Okrožnega sodišča v Celju ter naslovom dolžnice.