CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00015449
URS člen 14, 22, 23, 24, 25, 127. ZPP člen 11, 11/2, 11/4, 333, 343, 343/1, 363, 363/2, 365, 365/2, 366, 366/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do sodnega varstva - pravica dostopa do sodišča - pravica do pravnega sredstva - pritožba zoper sklep - pritožbeni rok - dovoljenost pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - načelo prepovedi zlorabe procesnih pravic - javnost sojenja
Pritožba zoper sklep višjega sodišča v resnici ni dopustna, kot je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 366. in prvi odstavek 333. člena ZPP).
25. člen Ustave RS daje le pravico do pravnega sredstva proti odločbi sodišča. Ustavno je zagotovljeno dvostopenjsko sojenje, in ne tristopenjsko. 127. člen Ustave opredeljuje le pravni položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ne pa tudi, da mora obstajati tristopenjsko sojenje. 22. člen Ustave določa le to, da je varstvo pravic v postopkih pred sodiščem enako za vsakogar.
23. člen Ustave daje pravico dostopa do sodišča. Ta pravica tožeči stranki ni bila kršena, saj je zahtevala in tudi dobila dostop do sodišča s svojo zahtevo. Ta pravica pa ni neomejena, saj so podrobnosti lahko določene z zakonom.
24. člen Ustave ne zavezuje sodišč, da bi bilo vsako sodno postopanje javno. Že sam 24. člen Ustave jasno določa, da lahko izjeme od načela javnosti določa zakon. Izpodbijani sklep je bil izdan brez javne obravnave, kar je povsem v skladu z ZPP (prvi odstavek 343. in prvi odstavek 366. člena ZPP).
ZPP člen 199, 199/1, 199/3, 204, 204/1. OZ člen 405, 405/2. ZOZP člen 27.
obvestitev drugega o pravdi - stranska intervencija - predlog za dopustitev stranske intervencije - intervencijski interes - regresni zahtevek - solidarna odgovornost - trditvena podlaga
Regresni zahtevek enega dolžnika do drugega ni samoumevna posledica solidarne odgovornosti, je posledica konkretnega pravnega razmerja med dolžnikoma. Kadar pa tega razmerja ni oziroma je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika (drugi odstavek 405. člena OZ), je ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika (kar seveda pomeni tudi, da v primeru, ko sam plača celoten znesek, tega ne more zahtevati od drugega dolžnika). Predlagatelj stranske intervencije, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni podal trditev, ki bi utemeljile regresni zahtevek tožene stranke.
pritožba - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - zavezanec za plačilo sodne takse - več zavezancev za plačilo sodne takse - taksna obveznost dveh ali več oseb - nerazdelna taksna obveznost - solidarna taksna obveznost - solidarni dolžnik - poziv sodišča za plačilo sodne takse - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso (3. člen ZST-1), je njihova obveznost nerazdelna. Sodišče lahko pozove k plačilu sodne takse katerokoli od njih, vendar mora v primeru, če stranka, ki je bila pozvana k plačilu sodne takse, te ne plača, pozvati k plačilu tudi drugo stranko. Škodljive posledice neplačila sodne takse s strani enega solidarnega dolžnika ne smejo prizadeti drugega solidarnega dolžnika, ki k plačilu sodne takse ni bil pozvan.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSM00015389
ZVEtL-1 člen 52, 52/1. ZNPDND člen 9, 9/2.
določanje pripadajočega zemljišča k stavbi - pravice denacionalizacijskih upravičencev
Če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (prvi odstavek 52. člena ZVEtL-1). Sodišče nato v skladu s citirano določbo udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine.
Sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja (drugi odstavek 9. člena ZNP).
plačilni nalog za plačilo sodne takse - pravno sredstvo zoper plačilni nalog - razveljavitev plačilnega naloga - izvršljivost plačilnega naloga - potrdilo o izvršljivosti plačilnega naloga - sklep o razveljavitvi plačilnega naloga po uradni dolžnosti - sodna taksa - odmera sodne takse - vrednost spornih predmetov - seštevek vrednosti spornih predmetov - skupna vrednost spornega predmeta
Sodišče lahko plačilni nalog zaradi napak (po uradni dolžnosti) razveljavi vse do potrditve izvršljivosti in ne le v postopku odločanja o pravnih sredstvih iz prvega in četrtega odstavka 34a. člena ZST-1.
V skladu z 20. členom ZST-1 se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov zaradi odmere sodne takse seštejejo (razen če zakon ne določa drugače). Tožniki so vložili eno tožbo in eno pritožbo (v istem postopku). V takem primeru se vrednosti več spornih predmetov seštejejo in je sodišče prve stopnje prvotno sodno takso s plačilnim nalogom z dne 29. 3. 2018 pravilno odmerilo glede na skupno vrednost spornih predmetov.
dokaz z izvedencem - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - imenovanje novega izvedenca - razlogi za postavitev novega izvedenca - ustno zaslišanje izvedenca - pripombe na izvedensko mnenje - prepričljivost izvedenskega mnenja - pritožbena obravnava
ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/3.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2005) člen 41, 41/5.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 67.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vsebina odpovedi - dodatek za nadurno delo
Niti v opominu toženi stranki in tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tožnik navedel razloga oziroma očitka toženi stranki, zaradi katerega namerava odpovedati oziroma je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ampak je zapisal le, da so izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker tožnik v opominu ni navedel, katero kršitev mora delodajalec odpraviti oziroma katere obveznosti mora izpolniti v roku treh dni, je njegova izredna odpoved neutemeljena, saj ni navedel razloga. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da je dovolj, če delavec navede le zakonsko določilo. Razlog mora biti opredeljen tudi v opominu, da se delodajalec z njim seznani in ga ima možnost odpraviti, prav tako pa mora biti dejanski razlog opredeljen tudi v izredni odpovedi delavca, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, in iz tega razloga tožnik ni upravičen do plačila odškodnine in odpravnine iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1.
Dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru plačilo izvršeno 5. 12. 2017, do umika tožbe pa je prišlo 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med seznanitvijo z izpolnitvijo in umikom tožbe je res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPP člen 253, 357a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - izvedensko mnenje
ZPP v 253. členu določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj jo poda pisno pred obravnavo, pri čemer mora izvedenec vselej obrazložiti svoje mnenje. Če je mogoče, sodišče vroči strankam pisni izvod in mnenje pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Prav tako 254. člen ZPP določa, da če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln, ali če je sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, je potrebno ta dvom odpraviti z zaslišanjem izvedenca ali po potrebi zaslišanjem novih izvedencev. Tožnik je v pripravljalni vlogi natančno pojasnil svoje ugovore, pri čemer vsi sicer niso pravno relevantni. Podal pa je tudi pravno relevantne ugovore, ki jih sodišče ni razčistilo z izvedencem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00015565
ZPP člen 80, 105a, 339, 339/2, 339/2-8. ZNP člen 44. ZZZDR člen 181.
postavitev skrbnika za poseben primer - pravdna in procesna sposobnost - poslovna sposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke - dokazni postopek - izvedensko mnenje - izvedenec medicinske stroke - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - odobritev opravljenih pravdnih dejanj
Dokazni postopek za ugotovitev procesne sposobnosti stranke, ki ga uvede in izvede sodišče po uradni dolžnosti, mora biti izveden upoštevaje vse procesne kavtele, enako kot dokazni postopek, ki ga sodišče izvaja v okviru trditvene in dokazne podlage strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015980
URS člen 22, 23, 26, 33. ZIZ člen 32, 64, 65, 65/2, 65/3, 168, 181, 181/2, 192, 193. ZPP člen 319.
izvršba na nepremičnini - pravnomočnost sklepa o izvršbi - ugovor tretjega
Izvršilno sodišče mora ves čas postopka paziti, ali je nepremičnina, na katero je bila dovoljena izvršba, (še) v zemljiškoknjižni lasti dolžnika po sklepu o izvršbi. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker je bil že pred vložitvijo izvršilnega predloga kot njen lastnik vpisan tretji.
Tudi pravnomočnost sklepa o izvršbi ne more biti zadosten argument za to, da bi bila izguba lastninske pravice tretjega, ki sploh ni v pravnem razmerju z upnikom, dopustna. Pravnomočnost v izvršilnem postopku nima povsem enakega pomena kot v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je nepravdni postopek, sklep o izvršbi pa tudi ni sodba, s katero sodišče meritorno zaključi ne samo nek spor, tudi konča določen postopek. Sklep o izvršbi je izdan v začetni fazi postopka, zato ni izključeno, da sodišče kasneje izvršbo ustavi, če ugotovi, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Eden od bistvenih pogojev pa je tudi ta, da sodišče ne sme prodati nepremičnine, ki je evidentno v lasti nekoga drugega.
ZPP člen 19.. ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 66, 72, 72/2, 105, 105/2, 108, 108/1, 180.
stvarna pristojnost - nepopolna tožba - tožba
V predmetni zadevi sodišče prve stopnje kljub formalni pomanjkljivosti tožbe oziroma vloge z njo ni postopalo po 108. členu ZPP v zvezi s 66. členom ZDSS-1.
Tožbeni zahtevek, ki mora biti jasen, popoln in razumljiv, ni bil postavljen. Pomeni, da vloga ni bila niti popolna niti razumljiva, še manj gre za sklepčno tožbo. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in se je posledično preuranjeno izreklo za stvarno nepristojno.
ZDR-1 člen 148, 149.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. ZDR člen 147, 147/7.. MESL člen 4.
nadure - plača - vojak - referenčno obdobje - višek ur - kompenzacija
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.
invalidnost - vzrok invalidnosti - zavrženje tožbe - nadomestilo za invalidnost - odmera nadomestila
Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2.
O vzroku nastanka invalidnosti je bilo že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00015491
ZKP člen 19, 352, 352/1-1, 354, 354/2, 357, 357-4. KZ-1 člen 29, 116, 210, 224.
objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kvalifikatorna okoliščina - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - kaznivo dejanje odvzem motornega vozila - upravičeni tožilec - načelo akuzatornosti - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - zasebna tožba - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon
Objektivna identiteta ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so pravno relevantne, saj je od njih odvisna pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, temveč le v drugačno, pri tem je zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov. V nadaljevanju konkretnega opisa je sodišče le še podrobneje nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Te okoliščine pomenijo le dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo obravnavano v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bilo presenečenje. Tudi test že razsojene stvari pokaže, da je objektivna identiteta podana, saj ni mogoče trditi, da bi bil lahko obtoženec, če bi bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja umora pod točko I obtožbe, lahko zatem obtožen za zanj milejše kaznivo dejanje uboja, kot je opisano v izreku sodbe pod točko I.
Tožilstvo obtožencu ni očitalo, da bi kaznivo dejanje pod točko I storil zaradi mržnje, ali vsaj velikega, hudega sovraštva, temveč navaja nizkotne nagibe, „predvsem sovraštvo“, pri čemer iz opisa ni razvidno, kateri drug nizkoten nagib bi bilo obtožencu še lahko očitati.
Ne prenese kritične presoje stališče tožilstva, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja. Način, ki ne dosega mržnje, kaže sicer na direktni naklep obtoženca vzeti življenje očimu in je tudi v povezavi z dejavniki, pomembnimi za bistveno zmanjšano prištevnost, kot so impulzivnost, stresni dejavniki ter sovraštvo. Upravičeno sodišče prve stopnje pri mržnji potegne vzporednico z brezobzirnim maščevanjem. Tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje. Tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo.
Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila iz 210. člena KZ-1 se praviloma preganja po uradni dolžnosti, v 224. členu KZ-1 so določene izjeme, ko se preganja na zasebno tožbo. Odtujeni avto je bil last obtoženčevega očima. V času odvzema avta je bil očim že pokojen in skladno s 132. členom ZD je pokojnikova zapuščina prešla po samem zakonu na njegove dediče. Kdo so dediči ni bilo raziskano. Če bi bila zasebna tožilka lahko le mati, bi bilo potrebno obtožbo glede tega kaznivega dejanja zavrniti po 4. točki 357. člena ZKP, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. A ker je ostalo nerazjasnjeno ali morebiti obstaja še kakšen upravičeni zasebni tožilec, je sodišče v tem delu zavrglo obtožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, saj gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.
Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.
Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.
zavrženje pritožbe - stvarna pristojnost - osebna vročitev - posebna pritožba - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba
V primeru, če ni možna osebna vročitev sodne odločbe oziroma stranka niti po obvestilu o prispeli poštni pošiljki pisanja v predpisanem roku ne prevzame, ZPP v 142. členu uzakonja t. i. fikcijo vročitve, ki se kot poseben pravni inštitut uporablja tudi za določitev trenutka teka roka za vložitev pritožbe. Pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti pisanje dvigne, po poteku tega roka pa ji vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Po sodni praksi fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči že šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00016738
ZGD-1 člen 475. OZ člen 319, 319/1. ZPP člen 154.
stvarni vložek - odpust dolga - stroški postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.
Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
ZPP v tretjem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena med drugim tudi v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Ker v predmetni zadevi pravni interes ni izkazan, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.