Dolžnik je imel možnost, da poda dodatne pripombe na odgovor, a tega ni storil. Na posplošeno zatrjevanje, da bi morala biti cenitev višja, sodišče druge stopnje ne more odgovoriti. Cenilka je pojasnila analizo trga podobnih poslovnih nepremičnin, iz katere je izhajala pri cenitvi. Dolžnik se sklicuje le na splošne kazalce trga nepremičnin v Sloveniji, ki za konkretne nepremičnine nujno ne odražajo ustrezne podlage ocenjevanja.
Čeprav je rok za odločitev o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, vloženi 3. 11. 2016, res potekel pred vložitvijo tožbe, to še ne pomeni, da so izpolnjene procese predpostavke iz 72. člena ZDSS-1. Tožnica je tožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2016 vložila, ne da bi pred tem pri tožencu po poteku roka za izdajo dokončne odločbe, torej odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, zahtevala izdajo dokončnega posamičnega upravnega akta. Zato v obravnavanem primeru pogoji za dopustnost tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, temveč je tožba preuranjena in je posledično z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
odpravnina - predsednik uprave - dolžnost izpolnitve obveznosti - odpoklic s funkcije - davki - prispevki - bruto znesek - prekoračitev tožbenega zahtevka - neutemeljen odpoklic poslovodje - denarna odškodnina
Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicuje stranka.
Šteje se, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave pri toženi stranki odpoklican brez utemeljenega razloga že zato, ker ta sklep ni bil formalno zakonit (ker niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta niso bili vsebinsko opredeljeni razlogi za odpoklic). Odpoklic tožnika brez utemeljenega razloga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1.
Tožniku glede na določbo drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v prisojeni višini, zato ni odločilnega pomena dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v vtoževani višini brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov. Takšna odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere je zaključiti, da tožniku pripada znesek v (bruto) višini, kot ga vtožuje in da je obračun in odvod predpisanih dajatev stvar davčno upravnih organov. Ker je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo, ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 130, 130/3.. ZDR člen 130.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2006) člen 80.
stroški prevoza na delo in z dela - sprememba prebivališča - kolektivna pogodba
ZDR je v 130. členu določal, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Kolektivna pogodba trgovine dejavnosti iz leta 2006 pa je povračilo stroškov urejala v 80. členu in sicer, da je delavec upravičen do povračila stroškov za dneve prisotnosti na delu od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela (prvi odstavek); če pa delavec tekom trajanja delovnega razmerja spremeni prebivališče, s katerega prihaja na delo, mu delodajalec ni dolžan povrniti stroškov za prevoz na delo in z dela, če so ti višji, kot sta jih dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, razen če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače (drugi odstavek). Navedena določba pomeni, da sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico povišanje stroškov prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.
Dejstvo, da sedaj veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine iz leta 2014 nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je potrebno v zvezi s tem vprašanjem uporabiti tretji odstavek 130. člena ZDR-1, ki izrecno določa, da v primeru, če so zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina
Glede na to, da je vsebina vprašanj terjala proučitev enake oziroma iste dokumentacije, nagrada za študij dokumentacije oziroma spisa pa je že bila priznana, izvedenki ni mogoče priznati nagrade za študij spisa še enkrat.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00016961
ZIZ člen 272, 272/1.. ZDSS-1 člen 43.. ZDR-1 člen 113.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - delavski predstavnik
Tožnik temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni zatrjeval, ker je zmotno menil, da kot delavski predstavnik uveljavlja varstvo po 113. členu ZDR-1 in mu pri tem ni potrebno izkazati pogojev po ZIZ. Takšno stališče tožnika je materialno pravno zgrešeno. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev določa 272. člen, ZDSS-1 pa v 43. členu. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo, če je to potrebno, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ter upoštevaje primarni pogoj po ZIZ, ki pa mora biti za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan. Ta pogoj je verjetnost obstoja terjatve, ki jo vtožuje, oziroma verjetnost, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri utemeljevanju predloga za izdajo začasne odredbe bi se tožnik kot delavski predstavnik moral osredotočiti na dokazovanje okoliščin, ki utemeljujejo verjeten obstoj njegove terjatve, to je ugotavljanje nezakonitosti odpovedi. Tožnik se je osredotočil le na drugi pogoj, to je na dokazovanje nenadomestljive škode, ki bi nastala zaradi nezmožnosti izvajanja sindikalne dejavnosti. Ker tožnik ni zatrjeval temeljnega pogoja začasne odredbe - verjetnosti obstoja terjatve, je že iz tega razloga predlagana začasna odredba neutemeljena.
Upoštevaje ugotovljeno neodvisno naravo bančne garancije, višje sodišče poudarja, da tožeča stranka ni bila niti upravičena niti dolžna opravljati presoje, ali je bila unovčena pravilna garancija: navedena presoja bi neizogibno pomenila, da tožeča stranka preverja, katere napake so bile dejansko storjene oz. odpravljene, kar je garantova obveza izključno v primeru odvisnih garancij.
Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je besedilo garancije v celoti pripravila tožeča stranka, zaradi česar je morebitne nejasne določbe potrebno razlagati v korist tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, da določbe drugega odstavka garancije ni mogoče razumeti kot nejasnega. Četudi bi besedilo določbe bilo nejasno oziroma sporno, in bi ga bilo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ razlagati glede na skupen namen pogodbenih strank, višje sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj je tožena stranka v prošnji za izdajo garancije izrecno napisala, da želi izdajo neodvisne nepogojne garancije na prvi poziv in brez ugovora.
Plačilna obveznost tožeče stranke je nastala z dnem izdaje garancije, v plačilo pa je zapadla z dnem njenega unovčenja.
ZPSPP člen 12. OZ člen 58, 140, 190, 191, 193. ZPP člen 7, 7/1, 358, 358-5.
najemnina za poslovne prostore - ustna najemna pogodba - delna realizacija pogodbe - neveljavna pogodba - neupravičena obogatitev - neupravičena pridobitev - uporabnina za poslovne prostore - trditveno in dokazno breme - medsebojna kompenzacija - privolitev v lastno prikrajšanje - poštenost pridobitelja
Najemna pogodba za najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da pisna najemna pogodba za najem dela poslovnih prostorov tožeče stranke ni bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil s kompenzacijo poravnan le del najemnine po prvem računu, ki je zajemal obdobje od januarja do marca 2013. Zatrjevana ustno dogovorjena najemna pogodba torej tudi ni bila v pretežnem delu realizirana. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila veljavno sklenjena ustna najemna pogodba (58. člen OZ).
V kolikor bi držalo, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba, tožeča stranka ne bi imela terjatve do tožene stranke, kar pomeni, da ne bi bilo treba ničesar pobotati, temveč bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo dobavljenega blaga.
Glede na to, da se pričakovanja o uspešnem poslovnem sodelovanju niso uresničila, se tudi ni uresničilo pričakovanje o kompenzaciji medsebojnih terjatev. Tožena stranka ima torej do tožeče stranke obveznost, ki je po svoji naravi denarna obveznost, te obveznosti pa ob zapadlosti terjatve ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno (pričakovano). Tako tožeča stranka pravilno uveljavlja zoper toženo stranko zahtevek za plačilo denarne odmene za uporabo dela njenih poslovnih prostorov.
pregled spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - zaslišanje oškodovanca
Prošnja pooblaščenke oškodovanke za pregled spisa se zavrne, dokler oškodovanka ne bo zaslišana kot priča oziroma ne bo ugotovljeno, da njeno zaslišanje ni potrebno.
odškodninska odgovornost delodajalca - nova škoda - pravnomočna sodba - udar strele - nepremoženjska škoda - izvedensko mnenje
Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina, pa v času sojenja ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila, pri čemer mora biti dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic.
ZDR-1 člen 75, 111, 111/1.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Pri razlagi določil 75. člena ZDR-1 je potrebno upoštevati Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaj članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti v zvezi z njeno uporabo. Bistveni kriterij prenosa je ohranitev identitete podjetja, prav tako pa so pomembne druge okoliščine. V posameznem primeru je treba ugotavljati, ali je šlo za morebiten prenos gospodarske enote oziroma ohranitev identitete, ali so bile prenesene nepremičine, premične stvari in pravice, ali je nov delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, opravljanje dejavnosti na isti lokaciji in podobno. Tako za prenos tudi ni bistveno, da obstaja pisna pogodba o prevzemu delavcev.
Čeprav je mnenje izvedenca, da je bil tožnik od 1. 7. do 5. 8. 2016, pa tudi od 6. 8. 2016 dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo, je materialno pravno zmotno zaključilo, da je bil tožnik od 1. 7. do 5. 8. 2016 začasno nezmožen za delo za poln delovni čas. Zavzelo je zmotno stališče, da je bil tožnik zaradi trajne potrebe po določenih stvarnih razbremenitvah začasno nezmožen za delo za 8 ur.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - prisilni ukrep - nujnost in sorazmernost ukrepa - poseg v ustavne pravice posameznika - dopustnost posega v ustavno pravico
V 39. členu ZDZdr so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
Udeleženka ogroža svoje zdravje in življenje, saj pred sprejemom zaradi bolezenskega doživljanja bolezni že deset dni ni spala, takšno dolgo obdobje brez spanja pa udeleženko ob obliki preganjavice, kot jo ima, neposredno življenjsko ogroža. Udeleženka lahko huje ogroža tudi zdravje drugih, saj obstaja zelo velika verjetnost ponovitve heteroagresije, zlasti v domačem okolju do očeta, zato je zdravljenje udeleženke pod posebnim nadzorom brez njene privolitve nujno potrebno.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da nova izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.
Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00016939
ZDZdr člen 39, 53.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - starostna demenca - duševna motnja - zmanjšanje premoženja - dvig gotovine - namenska raba denarja - dolžnost ravnanja z razumno skrbnostjo
Ne drži pritožbena trditev, da udeleženčeva eksistenca s premoženjskega vidika ni v ničemer ogrožena, saj si je že do sedaj povzročil hudo premoženjsko škodo, njegova presoja realnosti pa je po oceni izvedenke tako hudo motena, da bi v kratkem lahko ostal tudi brez vsega premoženja. Glede na navedeno so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenina - zelo zahtevno mnenje
V prvem odstavku 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih so za vrednotenje pisnega izvedenskega mnenja določeni štirje razponi, in sicer za manj zahtevna, zahtevna, zelo zahtevna in izjemno zahtevna dela. Pri sami razvrstitvi nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki itd. Takšnim kriterijem pa obravnavano mnenje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadosti. Izvedenec je odgovarjal na najbolj osnovna vprašanja svoje stroke, ni potreboval dodatne literature, samo mnenje pa tudi po obsegu ne odstopa od podobnih mnenj in tudi ne vsebuje poglobljenih zaključkov.