Upoštevaje ugotovljeno neodvisno naravo bančne garancije, višje sodišče poudarja, da tožeča stranka ni bila niti upravičena niti dolžna opravljati presoje, ali je bila unovčena pravilna garancija: navedena presoja bi neizogibno pomenila, da tožeča stranka preverja, katere napake so bile dejansko storjene oz. odpravljene, kar je garantova obveza izključno v primeru odvisnih garancij.
Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je besedilo garancije v celoti pripravila tožeča stranka, zaradi česar je morebitne nejasne določbe potrebno razlagati v korist tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, da določbe drugega odstavka garancije ni mogoče razumeti kot nejasnega. Četudi bi besedilo določbe bilo nejasno oziroma sporno, in bi ga bilo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ razlagati glede na skupen namen pogodbenih strank, višje sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj je tožena stranka v prošnji za izdajo garancije izrecno napisala, da želi izdajo neodvisne nepogojne garancije na prvi poziv in brez ugovora.
Plačilna obveznost tožeče stranke je nastala z dnem izdaje garancije, v plačilo pa je zapadla z dnem njenega unovčenja.
Dejstvo, da so pod izvedenskim mnenjem podpisani vsi člani, še ne pomeni, da je izvedensko mnenje rezultat dela vseh izvedencev. Predmetno dopolnilno izvedensko mnenje v celoti obravnava le psihično stanje tožnika in zato ne more biti rezultat dela vseh izvedencev, temveč le rezultat dela članice specialistke psihiatrije.
ZIKS člen 145a.. ZDen člen 44, 44/3, 44/6, 85, 85/1.. ZNP člen 37.. Navodilo o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (2000) člen 11, 13, 14, 15, 15/1.. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1992) člen 1, 2.
denacionalizacija - zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja - odškodnina v obliki obveznic - pravni status zemljišč ob podržavljenju - ocena vrednosti podržavljene nepremičnine
Temeljno načelo glede določanja višine odškodnine je, da se ta odmerja za zaplenjeno premoženje po stanju premoženja v času zaplembe in ob upoštevanju sedanje vrednosti (44. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Pri zemljiščih je torej pomemben njihov pravni status (kmetijsko, nezazidano ali zazidano stavbno) ob zaplembi. V uveljavljeni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je sprejeto stališče, da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le tista zemljišča, sicer podržavljena (zaplenjena) kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena
Predlagatelj bi status zaplenjenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazal le, če bi dokazal, da so bila v času zaplembe opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili le regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona
Zemljišča, za katera predlagatelj ni uspel dokazati, da so bila že v času zaplembe namenjena za gradnjo, je potrebno vrednotiti po njihovih katastrskih podatkih.
Dolžnik lahko v skladu z določbo 311. člena OZ pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta od njega zahteva (predpostavka vzajemnosti), če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari ste vrste in iste kakovosti (predpostavka istovrstnosti) in če sta obe terjatvi zapadli (predpostavka zapadlosti). Dolg se lahko pobota tudi z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ).
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina
Glede na to, da je vsebina vprašanj terjala proučitev enake oziroma iste dokumentacije, nagrada za študij dokumentacije oziroma spisa pa je že bila priznana, izvedenki ni mogoče priznati nagrade za študij spisa še enkrat.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za narok - nov postopek pred sodiščem prve stopnje
V konkretnem primeru ni sporno, da je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je odločilo, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje sicer zmotno tožniku ni priznalo še ene nagrade za narok skladno s tar. št. 3102. Vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati tudi zmotno tožniku priznalo tri nagrade za narok po tar. št. 3102, čeprav strankam pripada le ena nagrada za narok ne glede na to, koliko narokov je bilo v zadevi opravljenih. Strankam pa pripada več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje. V konkretnem primeru to pomeni, da tožniku pripada nagrada skladno s tar. št. 3102 za en narok v prvem postopku ter ena nagrada za narok v ponovljenem postopku, to je skupaj dve nagradi za narok.
Sodišče prve stopnje je naložilo toženi strani plačilo skupnega bruto zneska iz posameznega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer iz izreka sodbe izhajajo le datumi začetka teka obresti, ni pa razvidno, od katerih zneskov oziroma osnove obresti tečejo. Izrek sodbe zato ni razumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnica s pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala pravici do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer res odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati kar vsem nedoločno opredeljenim zahtevkom zoper delodajalca, saj gre za pravice delavca, ki jih med drugim izrecno varuje zakon zaradi posebnega varstva njegovega položaja kot šibkejše strani.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da dejstvo, da tožnica ni imela formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
denarna kazen - priča - izostanek z naroka - opravičilo
Ker se priča ni udeležila naroka, na katerega je bila pravilno vabljena in izostanka ni opravičila, je odločitev sodišča prve stopnje o denarni kazni pravilna.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00016939
ZDZdr člen 39, 53.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - starostna demenca - duševna motnja - zmanjšanje premoženja - dvig gotovine - namenska raba denarja - dolžnost ravnanja z razumno skrbnostjo
Ne drži pritožbena trditev, da udeleženčeva eksistenca s premoženjskega vidika ni v ničemer ogrožena, saj si je že do sedaj povzročil hudo premoženjsko škodo, njegova presoja realnosti pa je po oceni izvedenke tako hudo motena, da bi v kratkem lahko ostal tudi brez vsega premoženja. Glede na navedeno so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.
Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah ZUP-a, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00016312
SPZ člen 115. SZ-1 člen 37. ZPP člen 286.b, 286.b/1.
zaslišanje priče - nesporna dejstva - skupni deli stavbe v etažni lastnini - dokaz z zaslišanjem strank - pravica stranke do izjave - kršitev načela neposrednosti - nedopusten pritožbeni razlog - zbor etažnih lastnikov - posli rednega upravljanja - delitev obratovalnih stroškov - delitev stroškov med etažnimi lastniki
V redno upravljanje pa sodijo tudi dogovori o delitvi posameznih skupnih stroškov obratovanja, ki ne odstopajo od splošnega pravila 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je, da s stroški delijo v skladu s solastniškimi deleži.
ZSPJS člen 3, 3a, 15, 19.. ZJU člen 194, 194/1, 195, 195/4.. ZDDO člen 65, 65/1.. OZ člen 86, 86/1.. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (1994) člen 45a.
razvrstitev v plačni razred - izplačilo razlike plače - izjemno napredovanje - javni uslužbenec - ničnost - plača
Pri uvrstitvi v višji plačilni razred po 45.a členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni šlo za izjemno napredovanje, temveč zgolj za to, da se je delavcu zvišala plača, če je izpolnil pogoj, ki je bil identičen tistemu, ki je bil sicer določen za izjemno napredovanje.
Določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače. Zakonska ureditev je začela veljati po 1. 7. 2005, ki torej pomeni presečni dan za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači.
V obravnavani zadevi je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da poseganje za nazaj v pravnomočne odločbe, ni dopustno. Tožnica torej tudi s tega vidika ni upravičena do določitve drugačnega količnika, kot ga prejema sedaj, glede na to, da je bila prva določitev plače po presečnem datumu pravilna in zakonita, temeljila pa je na upoštevanju tožničinega delovnega mesta in pravnomočne prevedbe po ZJU.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017102
ZSSloV člen 2, 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 243, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 5.
Tožnik (vojak na misiji) je imel v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu toženka ni zagotovila. Tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
oprostilna sodba - drugostopenjska sprememba sodbe - napad na uradno osebo
Pritrditi je pritožbi, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka, ne pa tudi, da je z razlogi pritožbe v celoti izpodbita dokazna ocena sodišča prve stopnje ter da razlogi pritožbe narekujejo spremembo sodbe iz oprostilne v obsodilno, kar naj stori višje sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tistimi izvajanji pritožbe, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje premalo natančno in zato tudi neprepričljivo ocenilo zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze, kar vzbuja dvom o pravilnosti prvostopne odločitve.
dodatek za pomoč in postrežbo - najtežje prizadeti upravičenci
Sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela je jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.
ZPSPP člen 12. OZ člen 58, 140, 190, 191, 193. ZPP člen 7, 7/1, 358, 358-5.
najemnina za poslovne prostore - ustna najemna pogodba - delna realizacija pogodbe - neveljavna pogodba - neupravičena obogatitev - neupravičena pridobitev - uporabnina za poslovne prostore - trditveno in dokazno breme - medsebojna kompenzacija - privolitev v lastno prikrajšanje - poštenost pridobitelja
Najemna pogodba za najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da pisna najemna pogodba za najem dela poslovnih prostorov tožeče stranke ni bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil s kompenzacijo poravnan le del najemnine po prvem računu, ki je zajemal obdobje od januarja do marca 2013. Zatrjevana ustno dogovorjena najemna pogodba torej tudi ni bila v pretežnem delu realizirana. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila veljavno sklenjena ustna najemna pogodba (58. člen OZ).
V kolikor bi držalo, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba, tožeča stranka ne bi imela terjatve do tožene stranke, kar pomeni, da ne bi bilo treba ničesar pobotati, temveč bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo dobavljenega blaga.
Glede na to, da se pričakovanja o uspešnem poslovnem sodelovanju niso uresničila, se tudi ni uresničilo pričakovanje o kompenzaciji medsebojnih terjatev. Tožena stranka ima torej do tožeče stranke obveznost, ki je po svoji naravi denarna obveznost, te obveznosti pa ob zapadlosti terjatve ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno (pričakovano). Tako tožeča stranka pravilno uveljavlja zoper toženo stranko zahtevek za plačilo denarne odmene za uporabo dela njenih poslovnih prostorov.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
ZDR-1 člen 85, 85/2, 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - vročanje vabila na zagovor
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa zgolj možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. To pa ne pomeni, da je navedeno delodajalčeva dolžnost.
Sodišče prve stopnje je v prvem in ponovljenem sojenju sodilo po razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 s strani Ustavnega sodišča RS z odločbo U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, kar pomeni, da bi tožena stranka (v kolikor je izbrala kot način vročanja priporočeno po pošti) pisno seznanitev morala tožniku vročiti z upoštevanjem pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju. Način vročanja priporočeno s povratnico ne omogoča nujno naslovniku seznanitve z vsebino pošiljke, zato ni ustrezen. Ni namreč sporno, da je bila pošiljka vrnjena toženi stranki z oznako "ni dvignil". Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku zagovor ni bil omogočen.
Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji, in sicer skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje. Z omenjeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravila z izobraževanjem po programu "logistični tehnik". Zaključek poklicne rehabilitacije je bil določen na določen datum. Ker tožena stranka ni uspešno zaključila poklicne rehabilitacije, je posledično prišlo do razdrtja pogodbe. Tožeča stranka je upoštevaje pogodbo toženi stranki že plačala določene stroške šolnine, katerih vrnitev je tožeča stranka po razdrtju pogodbe neuspešno uveljavljala od tožene stranke. Nato je vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev že plačanih stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo. Skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, je v takem primeru tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale stroške iz II. člena pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00016301
SPZ člen 206, 209, 209/2. ZFPPIPP člen 46, 151, 231, 213/1, 213/1-1, 371.
prepoved vnovčenja - globalna fiduciarna cesija - vpliv postopka prisilne poravnave - ločitvena pravica - terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave - načelo enakega obravnavanja upnikov - razlaga jasnih pogodbenih določil
Za predmetni postopek je relevantno vprašanje vpliva prisilne poravnave nad fiduciantom na globalno fiduciarno cesijo in obstoj izvršilnega naslova za poplačilo terjatev do tožeče stranke.
Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja odstopnika v premoženje prevzemnika kot upnika.
Pri cesiji bodočih terjatev gre za vnaprej sklenjen sporazum o cesiji kot razpolagalnem poslu.
Upnik, ki takšno pravico uveljavlja, je ločitveni upnik. Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). V postopku zaradi insolventnosti je treba v skladu s 46. členom ZFPPIPP vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
Glavni namen stečajnega postopka je enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase.
Namen prisilne poravnave pa je izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikom, kot če bi bil začet stečajni postopek in nadaljevanje poslovanja dolžnika.