Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
postavitev začasnega zastopnika - sklep o postavitvi začasnega zastopnika - pritožba zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika - dovoljenost pritožbe - sklepi procesnega vodstva - pravnomočnost sklepa - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - obvestilo stranki - vročitev sklepa - seznanitev s sklepom - pomanjkanje pravdne sposobnosti - zakoniti zastopnik otroka - nasprotje interesov - navzkrižje koristi staršev in otrok - opravljanje procesnih dejanj - odvzem pravice - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - pravica do povračila stroškov
Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena.
Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika.
To, da otrok ne more zastopati tožnik, še ne pomeni, da jima je treba postaviti začasnega zastopnika, saj v našem pravnem redu nimamo tako imenovanega skupnega zastopanja staršev. Če je s sodno odločbo otrok zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev, je utemeljen sklep, da je ta upravičen zastopati otroka v sodnih postopkih. Le kadar si koristi tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, je treba poseči v to upravičenje.
Drugačen procesni položaj ni navzkrižje interesov.
Sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem postopku staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokovih koristi. To lahko stori le, če te naloge ne morejo opravljati oz. ne opravljajo dobro.
Pritožbeno stališče, da ni podlage za priznanje stroškov začasne zastopnice, je napačno.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.
Tožena stranka je dne 3. 4. 2018 vložila zelo obširno pripravljalno vlogo na 21. straneh, v kateri je pojasnjevala dejansko stanje, in prikazala tudi plačane oziroma neplačane ure ter višek oziroma manjko ur. Tako je tožnik šele po prejemu te obsežne pripravljalne vloge, dne 6. 6. 2018 in po njeni preučitvi, lahko umaknil tožbo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je umaknil pravočasno glede na določila 154. člena ZPP oziroma 158. člena ZPP.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - družinski pomočnik
Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00015285
ZPP člen 325, 339, 339/2, 339/2-14.
kršitev avtorskih pravic - avtorski honorar - odgovornost za kršitev - zavrnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o delu tožbenega zahtevka - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka v višini 8.227,16 EUR sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje bi lahko sicer štelo navedeno pritožbeno navedbo tožeče stranke kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker ni odločilo o delu zahtevka (325. člen ZPP). Za to pa niso bile podane zakonske predpostavke.
Brez vsakršnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Podana je torej uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
ZPP v tretjem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena med drugim tudi v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Ker v predmetni zadevi pravni interes ni izkazan, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
izplačilo razlike plače - določitev količnika - imenovanje v naziv - javni uslužbenec - inšpekcijski pregled
Ne ZJU ne drug veljaven predpis za postopek pred Komisijo za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma odločbe o imenovanju v naziv (74. do 77a. člen ZJU) ne predpisuje procesne predpostavke predhodnega inšpekcijskega pregleda ali kakega drugega predhodnega postopka. Noben predpis tudi ne določa, da lahko državni organ oziroma organ lokalne skupnosti preverja izobrazbo svojih zaposlenih le na podlagi izdane inšpekcijske odločbe. Tožena stranka kot delodajalec skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU javnemu uslužbencu namreč ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva, za zagotovitev upoštevanja te določbe pa lahko skladno z ZJU samoiniciativno ukrepa tudi po določbah 74. do 77a. člena.
Zasebni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00016738
ZGD-1 člen 475. OZ člen 319, 319/1. ZPP člen 154.
stvarni vložek - odpust dolga - stroški postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.
Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00015795
OZ člen 104, 105, 434. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - prodajna pogodba za nepremičnino - neizpolnitev pogodbe - neplačilo kupnine - prevzem izpolnitve - dogovor o načinu plačila - obveznost prevzemnika - prenehanje obveznosti - bistvene sestavine pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - dodatni rok za izpolnitev - neizpolnitev v dodatnem roku - razveza pogodbe po samem zakonu - pravni interes - pravni interes kot procesna predpostavka
Prevzemnik mora za izpolnitev svoje obveznosti iz pogodbe o prevzemu izpolnitve pravočasno in pravilno izpolniti dolžnikovo obveznost iz pravnega razmerja z upnikom.
Iz prodajne pogodbe izhaja, da pravdni stranki kot bistvene sestavine pogodbe nista določili izpolnitve obveznosti v določenem roku. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 105. člen OZ, iz katerega izhaja, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Ker je upnik dolžniku s pozivom z dne 17. 2. 2015 pustil primeren dodatni rok za izpolnitev in dolžnik obveznosti v dodatnem roku ni izpolnil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo da je pogodba skladno z določbo 104. člena OZ razvezana po samem zakonu.
Pravni interes je procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka, in je podan takrat, ko odločitev v pravdni zadevi lahko vpliva na civilnopravni ali javnopravni položaj pravnega subjekta. V konkretni zadevi, kjer tožeča stranka želi doseči razveljavitev vpisa v zemljiško knjigo zaradi neizpolnjene prodajne pogodbe oz. neplačila kupnine, je pravni interes tožeče stranke več kot očitno podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00015491
ZKP člen 19, 352, 352/1-1, 354, 354/2, 357, 357-4. KZ-1 člen 29, 116, 210, 224.
objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kvalifikatorna okoliščina - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - kaznivo dejanje odvzem motornega vozila - upravičeni tožilec - načelo akuzatornosti - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - zasebna tožba - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon
Objektivna identiteta ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so pravno relevantne, saj je od njih odvisna pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, temveč le v drugačno, pri tem je zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov. V nadaljevanju konkretnega opisa je sodišče le še podrobneje nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Te okoliščine pomenijo le dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo obravnavano v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bilo presenečenje. Tudi test že razsojene stvari pokaže, da je objektivna identiteta podana, saj ni mogoče trditi, da bi bil lahko obtoženec, če bi bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja umora pod točko I obtožbe, lahko zatem obtožen za zanj milejše kaznivo dejanje uboja, kot je opisano v izreku sodbe pod točko I.
Tožilstvo obtožencu ni očitalo, da bi kaznivo dejanje pod točko I storil zaradi mržnje, ali vsaj velikega, hudega sovraštva, temveč navaja nizkotne nagibe, „predvsem sovraštvo“, pri čemer iz opisa ni razvidno, kateri drug nizkoten nagib bi bilo obtožencu še lahko očitati.
Ne prenese kritične presoje stališče tožilstva, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja. Način, ki ne dosega mržnje, kaže sicer na direktni naklep obtoženca vzeti življenje očimu in je tudi v povezavi z dejavniki, pomembnimi za bistveno zmanjšano prištevnost, kot so impulzivnost, stresni dejavniki ter sovraštvo. Upravičeno sodišče prve stopnje pri mržnji potegne vzporednico z brezobzirnim maščevanjem. Tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje. Tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo.
Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila iz 210. člena KZ-1 se praviloma preganja po uradni dolžnosti, v 224. členu KZ-1 so določene izjeme, ko se preganja na zasebno tožbo. Odtujeni avto je bil last obtoženčevega očima. V času odvzema avta je bil očim že pokojen in skladno s 132. členom ZD je pokojnikova zapuščina prešla po samem zakonu na njegove dediče. Kdo so dediči ni bilo raziskano. Če bi bila zasebna tožilka lahko le mati, bi bilo potrebno obtožbo glede tega kaznivega dejanja zavrniti po 4. točki 357. člena ZKP, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. A ker je ostalo nerazjasnjeno ali morebiti obstaja še kakšen upravičeni zasebni tožilec, je sodišče v tem delu zavrglo obtožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, saj gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KOMUNALNA DEJAVNOST - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00017618
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (2008) člen 1, 1/1, 1/2, 3, 11, 11/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 341. ZVO-1 člen 19, 19/2, 20, 20/5.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - obveznost plačila prevoza - zbirni center - ravnanje s komunalnimi odpadki - izvajalec gospodarske javne službe - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
V Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Ur. l. RS, št. 78/08; v nadaljevanju: Uredba) vprašanje stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki ni izrecno urejeno. Vendar si nadaljnje obdelave odpadnih nagrobnih sveč v skladu z Uredbo ni mogoče predstavljati brez prevoza teh sveč do zbirnega centra ravnanja s komunalnimi odpadki. Kljub temu pa te faze ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami ni dopustno zamenjevati s fazo prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe, ki jo opravi zbiralec, to je oseba, ki opravlja dejavnost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč, pri čemer je zbiranje po Uredbi opredeljeno kot prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo (10. alineja 3. člena Uredbe).
Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.
Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019246
ZPP člen 366a, 435, 435/1, 435/2. ZIZ člen 61, 61/2.
plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - obrazložen ugovor - obrazloženost ugovora - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - mandatna pogodba - odvetniške storitve - račun za opravljene storitve
V ugovoru zoper sklep o plačilnem nalogu so (tako kot v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična (drugi odstavek 435. člena ZPP in drugi odstavek 61. člena ZIZ). Za odločitev v obravnavanem primeru so odločilna dejstva, da sta toženca tožniku podelila mandat za opravo odvetniških storitev ter da je tožnik vsa dela v izstavljenih računih opravil oziroma, da je poverjeno delo opravil pošteno, kar pomeni, da je tožnik tožencema utemeljeno izdal vtoževane račune oziroma posledično, da to dejstvo ne more imeti za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka (ampak celo nasprotno).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 162, 162/3.. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
letni dopust - izraba letnega dopusta - odredba delodajalca - odsotnost z dela - razlogi na strani delodajalca
Toženka je tožniku v nasprotju s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 in brez ustrezne obrazložitve omejila izrabo preostanka neizrabljenega dopusta, saj je imel tožnik pravico ta dopust izrabiti do 30. 6. 2016. Delodajalec ima delavcu pravico odreči izrabo dopusta v željenem terminu le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa, nima pa pravice, da delavcu enostransko odredi koriščenje dopusta. Zmotno pa je stališče, da takšna enostranska odredba ne vpliva na dejansko izrabo dopusta. Tožnik je res spoštoval sklep svojega delodajalca in v odrejenem obdobju ostal doma. Vendar je to moral storiti, saj je bil dolžan spoštovati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). To pa ne pomeni, da je v odrejenem terminu izrabil dopust, saj je Komisija sama odločila, da je bila odredba (sklep) delodajalca nezakonita. Posledično tožnikove sporne odsotnosti z dela ni dopustno evidentirati in šteti za odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, ampak kot odsotnost z dela iz razlogov na strani delodajalca.
nov predlog za izvršbo - ustavitev izvršbe na nepremičnino - nezmožnost prodaje stvari na drugi dražbi
Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka z novim ali istim izvršilnim sredstvom.
Sodišče ne more prekvalificirati predloga za izvršbo v predlog za nadaljevanje izvršbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00015356
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 17, 17/1, 258. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/3, 28.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - gospodarska družba - finančno poslovanje - plačilna sposobnost - obveznost poslovodstva - temeljne obveznosti poslovodstva - insolventnost - direktni naklep - preslepitveni namen - odločanje o dokaznem predlogu - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - dokazna prekluzija - načelo materialne resnice - relevantnost predlaganih dokazov - izvedenstvo - razlogi za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Obveznost prizadevanja članov poslovodstva, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna po 28. členu ZFPPIPP, velja v notranjem razmerju do interesov družbe oziroma družbenikov, ne pa do poslovnih partnerjev, s katerimi družba sodeluje, zato za presojo obtoženčevega preslepitvenega namena sklicevanje na 28. člen ZFPPIPP ni utemeljeno.
Tudi če bi bilo res, da bi policisti za obdolžencem pred njegovo hišo pripeljali 5 oziroma 10 minut zatem, ko je pripeljal sam, bi imel obdolženec kljub temu še vedno status voznika v cestnem prometu, saj le tega ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, saj bi v nasprotnem primeru policisti ne mogli izvajati svojih pooblastil, na primer v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov v cestnem prometu, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja na primer prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozila ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila "pravočasno" izstopili.
Na podlagi obdolženčevega zagovora je nedvomno, da mu je bila odredba o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom dana in da jo je razumel, vendar se je kljub temu zaradi prej navedenih razlogov odločil, da po njej ne bo ravnal ter je odšel v hišo, kar s konkludentnim dejanjem pomeni odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti oziroma neravnanje po navedeni odredbi policistov. V teh dejanskih okoliščinah je povem irelevantno, ali bi policista obdolženca pred njegovim odhodom v hišo uspela poučiti o vseh posledicah takšnega njegovega nezakonitega ravnanja, saj je jasno, da odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom narekuje in zahteva obdolženčevo prisotnost pri takšnem preizkusu, v kolikor pa se je obdolženec samovoljno odločil drugače in s tem storil prekršek, v teh okoliščinah ne more uspešno uveljavljati, da ni bil seznanjen s takšnim ali drugačnim pravnim poukom o posledicah svojega ravnanja, če je bil prav on tista oseba, ki je zapustila mesto odredbe in nameravanega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 56, 118, 134, 200, 200/3.. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - predhodno varstvo pri delodajalcu - zakonske zamudne obresti
Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu je pogoj za sodno varstvo tudi v primeru zahtevka za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le v primeru, če delavec varstvo zahteva med trajanjem delovnega razmerja za določen čas, ne pa tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Med obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi je v 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 navedeno, da mora biti v pogodbi določen tudi čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta določba je bila, če jo primerjamo z vsebinsko podobno določbo 29. člena prej veljavnega ZDR, dopolnjena prav z določbo o razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot obvezni sestavini pogodbe o zaposlitvi (ki je 29. člen ZDR iz l. 2002 ni vseboval). Pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri ta razlog ni naveden, je že zaradi te bistvene pomanjkljivosti nezakonita.
Nadomestila plače, ki jih delavec zahteva v okviru reparacijskega zahtevka (za čas nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo), enako kot mesečna plača (za javne uslužbence), dospejo v plačilo 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, za delavce pa velja določba drugega odstavka 134. člena ZDR‑1 (plača se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja).
ZD člen 61, 61/1. ZPP člen 254, 254/3, 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 52.
oporoka - veljavnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - zahtevek na razveljavitev oporoke - razveljavitev oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - starostna demenca
Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivostih vsakega od mnenj. Sodišče je po pridobitvi pisnega mnenja prvo izvedenko zaslišalo o vseh pomislekih, ki jih je izrazila prva toženka. Ker je po ustni dopolnitvi mnenja vztrajala pri pomislekih o pravilnosti mnenja – opozorila je predvsem na vprašljivost postavljene diagnoze (psihoorganski sindrom) in ovrednotenja testa spoznavnih sposobnosti (glede na to, da izvedenka ob znatno slabšem rezultatu testa v drugi zadevi ni podvomila o obstoju oporočne sposobnosti) – je sodišče postavilo novega izvedenca. Odločitev temelji na pravilni razlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP, po katerem sodišče postavi novega izvedenca, če kljub dopolnitvi prvega mnenja ni mogoče odpraviti dvoma o njegovi pravilnosti. Pri presoji, ali je bil podan dvom o pravilnosti prvega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je izvedensko mnenje ključno za izid pravde in da v podanem mnenju ni imelo dovolj opore za prepričljiv odgovor na toženkine dvome.