ZVEtL-1 člen 3, 42, 42/1, 44, 44/1, 44/2, 53. ZNP-1 člen 5, 42.
definicija pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva za sprejeto odločitev ugotavljalo mimo navedb predlagatelja v predlogu, to pa na podlagi dokazov, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, pri izvajanju katerih in o razpravljanju o katerih pa predlagatelju ni bila dana možnost se izjaviti. Zato se kot utemeljeni izkažejo pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.
ZVEtL-1 v 41. členu določa, da se postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča lahko začne, če je bila stavba, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, zgrajena pred 1. 1. 2003 in če lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču. Torej za začetek takšnega postopka zadošča in je potrebna le izpolnitev tovrstnih pogojev. Samo kasnejšo obravnavo pa usmerjajo trditve udeležencev in določbe ZVEtL-1. Od teh so bistvene določbe 42. in 44. člena ZVEtL-1.
Utemeljeno pa pritožnik izpostavlja tudi določbo 53. člena ZVEtL-1, ki predlagatelju omogoča sodno varstvo v tovrstnem postopku tudi v primeru, ko pogoji iz 42. člena ZVEtL-1 niso izpolnjeni in ki jo lastnik stavbe lahko uveljavi zgolj v tovrstnem postopku.
Res je, kar navaja pritožba, da v odškodninski pravdi velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, a le za enega izmed elementov škodnega delikta, za krivdo. Vse druge elemente pa mora dokazati tožnik.
povrnitev pravdnih stroškov - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - kršenje človekovih pravic - nesklepčen tožbeni zahtevek - nekonkretiziran tožbeni zahtevek - trditveno in dokazno breme - izvajanje dokazov - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - elementi odškodninske odgovornosti - pavšalne navedbe - mladoletnik - upravičenec za uveljavljanje pravic - zakoniti zastopnik
Ker v civilnem postopku izvedba dokaza ne more nadomestiti trditev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zaslišana, lahko sodišču izpovedala, kako je potekala izdelava izvedenskih mnenj.
Zmotno je pritožbeno materialnopravno naziranje, da je razmerje med tožnico, sodiščem in izvedencem pogodbeno razmerje. Četudi je res, da stranka, ki predlaga postavitev izvedenca, založi stroške zanj, pri tem ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za del sodnega postopka. Izvedenca postavi sodišče, ki tudi izbere osebo izvedenca.
Sodišče je drugega tožnika obravnavalo kot stranko postopka, kar pomeni, da je kljub mladoletnosti nosilec pravic in obveznosti, vključno z obveznostjo povrnitve stroškov. Tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kadar mladoletna oseba nastopa kot stranka, mora v primeru neuspeha v postopku nositi stroškovno breme.
ZPND člen 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZNP-1 člen 42.
nasilje v družini - pojem nasilja v družini - namen in cilj ukrepa - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi nasilnih dejanj - psihično nasilje - tehtanje pravic - predlog za zaslišanje priče - zavrnitev predloga stranke - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - protispisnost
V primeru, ko je nepristranskost sodišča postavljena pod vprašaj, je ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev sodnika. Pritožniki ga niso podali, zato s tovrstnimi očitki v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.
Kršitev (t. i. protispisnost), je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih odločbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sklepu napačno povzelo, kakšna je njena pravilna vsebina in zakaj je to odločilno dejstvo, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, ki je lahko tako fizično kot psihično in da prav vsako neprijetno, nevljudno ali nekulturno obnašanje še ne pomeni nasilja v smislu ZPND. S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, da so ukrepi po ZPND namenjeni varovanju pravic in zaščiti žrtev nasilja, pri čemer pa ti ukrepi praviloma posegajo v nekatere pravice storilca, zato je treba vselej opraviti tehtanje med tema dvema sklopoma pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora psihično nasilje, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND, dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.
Pritožbene navedbe, da je ZPND usmerjen v varovanje dostojanstva človeka in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti, držijo le delno. Prav vsak napad na dostojanstvo ali duševno celovitost (npr. občasna verbalna žalitev, posmeh ali pomanjkanje izkazovanja spoštovanja) sam po sebi še ne more biti podlaga za izrek ukrepov po ZPND, prav tako sama po sebi za izrek ukrepa ne zadošča kršitev nedotakljivosti stanovanja ali kršitev zasebnosti.
Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so ravnanja nasprotnega udeleženca za predlagatelje neprijetna, stresna in jim povzročajo stisko (kar se je izkazalo tudi ob zaslišanju druge predlagateljice, ki je na naroku jokala), pa v konkretnem primeru pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca objektivno gledano niso takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti za psihično nasilje v smislu ZPND.
Povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih.
Izoliran dogodek razbijanja po vratih, četudi bi se res zgodil, bi lahko pomenil nedostojno obnašanje, morda kršitev javnega reda in miru, ne pa tudi nasilja v smislu ZPND.
Četudi je nasprotni udeleženec res brez utemeljenega razloga odstranil kljuke in/ali vrata, je to morda kršitev pravil o upravljanju solastne stvari ali kakšne druge obligacijske pravice, ne pa nasilje (ne zatrjuje se, da bi pri teh menjavah kogarkoli napadel, da bi npr. odrival ali kakorkoli fizično ogrožal predlagatelje). Tudi prekinitev stikov z otrokoma že pojmovno ne more biti nasilje, četudi je najbrž res stresno za otroka.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057840
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 98, 98/5, 402, 402/3.
prekinitev dela - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - kazen zapora - objektivni razlogi - delo v tujini - COVID-19 - prepoved prehajanja meje ali ozemlja države - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Ob odsotnosti objektivnih razlogov, ki bi obsojencu onemogočali opravo dela v splošno korist, ki jih tudi sicer zagovornik konkretizirano niti ne zatrjuje, je namreč kakršnokoli podaljšanje roka (tudi upoštevaje številne sprejete "COVID-19" predpise, ki so zaradi epidemije omogočali takšno podaljšanje) neutemeljeno.
začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - skrb za otroka - starševska skrb - ukrepi za varstvo koristi otroka - stiki med očetom in otrokom - začasna ukinitev stikov
Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ogroženost kot pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je podana, če otrok utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).
Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.
Začasna odredba ne more biti izdana na „zalogo“ oziroma za vsak primer, če se oče ne bi več želel podrejati navodilom strokovnjakov.
ZZK-1 člen 243, 244, 244/3.. ZDen člen 88.. OZ člen 92.. ZPP člen 2, 184, 184/4, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-14. 353.
ničnost prodajne pogodbe - izbrisna tožba - posledice ničnosti - nedopustnost razpolaganja - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - prepoved razpolaganja z nepremičninami - dokaz z izvedencem - parcelacija
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač pa tožnik, ki je bil to, kot je že zgoraj obrazloženo, upravičen predlagati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu predlogu ugodilo, ni bilo brez utemeljene pravne podlage. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno navedbo, da se je izkazalo, da je tožnik predmetni postopek izkoristil za dosego nečesa, kar mu sicer ne bi bilo dovoljeno - parcelacijo tuje nepremičnine.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Obnova po 1. točki 394. člena ZPP se ne more zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
sklep o stroških - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - neopravičen izostanek z naroka
Kljub takšnim pravnim poukom pa obdolženec na narok 26. 10. 2022, kljub izkazanemu vabilu ni prišel, opravičilo pa je na pošto oddal šele tisti dan, ko bi se moral že zglasiti na sodišču. Pa tudi razlog, ki ga je obdolženec navajal kot opravičilo, ni opravičljiv saj, kot je to navedlo že prvostopno sodišče, ni šlo za nenadno, nepredvidljivo bolezensko stanje. Glede na navedeno in ostale razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov v točki 4 izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopno sodišče, in ko tudi pritožbi priložen karton medicinske rehabilitacije, iz katerega izhaja kontrolni pregled 7. 10. 2021 (in torej niti ne 26. 10. 2021, ko bi se obdolženec moral zglasiti na sodišču), ne izkazuje obdolženčeve upravičene odsotnosti, pritožba s prikazovanjem, da je sodišče obdolžencu neupravičeno naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, nikakor ne more biti uspešna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058889
KZ-1 člen 42, 228, 228/1. ZKP člen 92, 92/2, 96, 96/2, 105; 105/3, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4. ZOPOKD člen 25, 25/4, 25/4-3, 25/4-9.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - odgovornost pravne osebe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitveni namen - obstoj utemeljenega suma
Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057923
ZPP člen 288, 339, 339/2, 339/2-8. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
spor z mednarodnim elementom - procesne predpostavke - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - pravica do izjave - dogovor o pristojnosti - razlaga uredbe - pristojnost slovenskega sodišča - kraj škodnega dogodka - kraj nastanka škode - posebne okoliščine - pismo o nameri
Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani.
Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.
spor o stvarni pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - uveljavljanje več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago - seštevanje vrednosti zahtevkov - vrednost zahtevka - spor iz najemnega razmerja - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost
Tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na različnih podlagah. Zahtevka v višini 22.670 EUR in 1.320 EUR temeljita na pravilu o neupravičeni pridobitvi, medtem ko zahtevek v višini 10.000 EUR temelji na določbah o poslovni odškodninski odgovornosti. Stvarne pristojnosti tako ni moč določiti po seštevku njihove vrednosti, saj se za vsakega od njih ugotavlja posebej glede na njegovo vrednost (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za zahtevka v višini 1.320 EUR in 10.000 EUR je na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
Pri zahtevku zaradi plačila 22.670EUR gre za spor, ki je v tesni vezi z najemnim razmerjem. Iz njega izhaja, da je zanj ne glede na višino spornega predmeta po 3. točki drugega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
Ker je pritožnica umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
Za izrek denarne kazni zakonitemu zastopniku ali posameznemu družbeniku za protizakonito ravnanje zakonitega zastopnika toženk tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem postopku, saj je zakoniti zastopnik za svoja ravnanja odgovoren družbi, ki jo zastopa.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pretekla raba zemljišča - izpodbojna zakonska domneva - dopolnitev izvedenskega mnenja
Predlagateljica kot lastnica stavbe, ki jo je zgradila na tujem zemljišču, je trdila in v postopku na prvi stopnji tudi dokazala, da njena solastninska pravica na pripadajočem zemljišču ni pravilno vknjižena (vknjižena je le kot solastnica do 1/4, ne pa na ostalem pripadajočem zemljišču), to je poleg dejstva, da gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 edini pogoj za vodenje postopka po določilih ZVEtL-1.
ZVEtL-1 ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, ampak sodišču daje podlago, da najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo do uveljavitve SPZ pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču.
Na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje stavbe oziroma upravnih dovoljenj, ni mogoče določiti obsega zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Upravna dovoljenja ne obstajajo, prostorski akti pa ne vsebujejo sestavin, iz katerih bi bilo mogoče to ugotoviti. Zato je logičen zaključek, da se je sodišče v zvezi z obsegom zemljišča z normalno redno rabo stavbe prvenstveno oprlo na rabo in namen predlaganega zemljišča.
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe.
12. 10. 2021, ko je izvršitelj pri dolžniku opravil rubež, terjatev upnika še ni bila poravnana. Izvršitelj je zato tega dne utemeljeno opravil rubež, stroški, ki so bili povezani z opravo tega izvršilnega dejanja, prav tako pa tudi drugi stroški izvršitelja, ki so nastali v zvezi z vpisom zadeve v evidenco izvršitelja in v zvezi s pripravo na rubež, in ki jih je izvršitelj upniku obračunal z obračunom z dne 3. 1. 2022, pa so bili potrebni za izvršbo in jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno naložilo v plačilo dolžniku (šesti odstavek 38. člena ZIZ).
Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obdolženčevega (specialnega) povratništva utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri obdolžencu za osebo, ki ji izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način življenja in preživljanja, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.
Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Za prekinitev se bo odločilo, če je drugi postopek že v teku in če je pričakovati, da bo kmalu zaključen. Pri tem mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je torej v dispoziciji sodišča, ne stranke.
začasna odredba - prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine - čas trajanja zavarovanja
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ki ima vedno določen čas trajanja (prvi odstavek 277. člena ZIZ). S potekom časa sklep o zavarovanju preneha veljati, sodišče pa mora po uradni dolžnosti postopek zavarovanja ustaviti in razveljaviti dejanja zavarovanja (278. člen ZIZ).