ugovor zoper začasno odredbo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovorne navedbe, da gre pri lastninski pravici za najmočnejšo pravico in da v takšnem primeru, ko sploh ne gre za dolžnika, saj je šele vložena tožba, sodišče nikakor ne bi smelo posegati v lastninsko pravico z začasno odredbo, in sicer z obrazložitvijo, da je toženka dolžnik nedenarne terjatve, ki je predmet tega spora, torej terjatve na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, na podlagi drugega odstavka 259. člena Obligacijskega zakonika kot tretji, v korist katere je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (odstop dednega deleža).
Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom I Ks 50673/2018 z dne 16. 3. 2022 postopek zoper obdolženega A. A. izločilo ravno iz razloga, ker kaznivo dejanje, ki se očita obdolženemu A. A. ni ne časovno, ne vsebinsko povezano s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, ki se očita B. B. Ob upoštevanju navedenega se zato odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, za katero je sicer predpisana kazen do treh let zapora, pristojno okrajno sodišče, pokaže kot pravilna, izpodbijani sklep pa zakonit.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pretekla raba zemljišča - izpodbojna zakonska domneva - dopolnitev izvedenskega mnenja
Predlagateljica kot lastnica stavbe, ki jo je zgradila na tujem zemljišču, je trdila in v postopku na prvi stopnji tudi dokazala, da njena solastninska pravica na pripadajočem zemljišču ni pravilno vknjižena (vknjižena je le kot solastnica do 1/4, ne pa na ostalem pripadajočem zemljišču), to je poleg dejstva, da gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 edini pogoj za vodenje postopka po določilih ZVEtL-1.
ZVEtL-1 ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, ampak sodišču daje podlago, da najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo do uveljavitve SPZ pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču.
Na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje stavbe oziroma upravnih dovoljenj, ni mogoče določiti obsega zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Upravna dovoljenja ne obstajajo, prostorski akti pa ne vsebujejo sestavin, iz katerih bi bilo mogoče to ugotoviti. Zato je logičen zaključek, da se je sodišče v zvezi z obsegom zemljišča z normalno redno rabo stavbe prvenstveno oprlo na rabo in namen predlaganega zemljišča.
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe.
začasna odredba v družinskih sporih - ogroženost otroka - skrb za otroka - starševska skrb - ukrepi za varstvo koristi otroka - stiki med očetom in otrokom - začasna ukinitev stikov
Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ogroženost kot pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je podana, če otrok utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).
Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.
Začasna odredba ne more biti izdana na „zalogo“ oziroma za vsak primer, če se oče ne bi več želel podrejati navodilom strokovnjakov.
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju ugovora oprlo na stališče, da je bil ta vložen preuranjeno, v času, ko dolžnik ni imel pravice do vložitve ugovora, saj je dolžnik ugovor vložil potem, ko se je s sklepom sodišča seznanil na drug način in ne z veljavno vročitvijo. Takšno stališče je napačno in temelji na zmotni uporabi določbe četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, na podlagi katere ugovor ni dovoljen, če ga je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Obstoj pravice hipotekarnega dolžnika do vložitve ugovora zoper sklep o spremembi upnika ni odvisen od tega, ali mu je bil izpodbijani sklep pred vložitvijo ugovora vročen na predpisan način, ampak od tega, ali je podana njegova procesna legitimacija za vložitev ugovora. Ta pa izhaja neposredno iz določbe drugega odstavka 56.a člena ZIZ. Hipotekarni dolžnik je za vložitev ugovora zoper sklep o spremembi upnika tako procesno legitimiran že vse od njegove izdaje. Vprašanje, ali in kdaj je bil sklep hipotekarnemu dolžniku pravilno vročen, je zato lahko relevantno zgolj za presojo pravočasnosti ugovora, ne pa tudi za presojo obstoja njegove pravice do ugovora.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - manj verjetna pravica - izpodbijanje oporoke - prepoved reformatio in peius
Načeloma vedno velja, da je pravica tistega dediča, ki ni zapisana, manj verjetna od pravice, ki je zapisana v ustrezni listini, na primer v oporoki.
Iz navedb dediča ni mogoče razbrati nobenega zakonitega razloga, iz katerega je mogoče oporoko izpodbijati, zato podlage za napotitev (kogarkoli) na pravdo pravzaprav ni bilo. Vendar glede na 359. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 sodišče druge stopnje v tozadevno odločitev prvostopenjskega sodišča ni moglo poseči.
Ker je pritožnica umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
izvršba na nepremičnino v solastnini - nepremičnina, ki je dom dolžnika - neutemeljen ugovor zoper sklep o izvršbi - predlog dolžnika za odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine
Izvršba je res dovoljena na solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja njen dom, vendar to dejstvo samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo in na podlagi katerega bi dolžnica lahko dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe na nepremičnino in izbris hipoteke ter zaznambe izvršbe pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi. Dolžnikov položaj v primeru izvršbe na njegov dom ni varovan z institutom ugovora zoper sklep o izvršbi, pač pa v okviru določb 169. člena ZIZ in v okviru določb 71. in 74. člena ZIZ, ki določajo možnosti odloga izvršbe. Iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje do pravnomočne odločitve o ugovoru (prvi odstavek 74. člena ZIZ), prodaja nepremičnine pa je v izvršbi dopustna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino (drugi odstavek 181. člena ZIZ) in torej šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino. Že pojmovno torej dolžnica v obdobju, za katerega bi bilo mogoče dovoliti odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ (tj. do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep z dne 31. 1. 2022), ne bi mogla utrpeti škode, na katero se je sklicevala (izgube doma), saj pred pravnomočnostjo sklepa o ugovoru prodaje nepremičnine sploh ne bi bilo mogoče realizirati.
spor o stvarni pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - uveljavljanje več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago - seštevanje vrednosti zahtevkov - vrednost zahtevka - spor iz najemnega razmerja - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost
Tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na različnih podlagah. Zahtevka v višini 22.670 EUR in 1.320 EUR temeljita na pravilu o neupravičeni pridobitvi, medtem ko zahtevek v višini 10.000 EUR temelji na določbah o poslovni odškodninski odgovornosti. Stvarne pristojnosti tako ni moč določiti po seštevku njihove vrednosti, saj se za vsakega od njih ugotavlja posebej glede na njegovo vrednost (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za zahtevka v višini 1.320 EUR in 10.000 EUR je na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
Pri zahtevku zaradi plačila 22.670EUR gre za spor, ki je v tesni vezi z najemnim razmerjem. Iz njega izhaja, da je zanj ne glede na višino spornega predmeta po 3. točki drugega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
ZPND člen 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZNP-1 člen 42.
nasilje v družini - pojem nasilja v družini - namen in cilj ukrepa - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi nasilnih dejanj - psihično nasilje - tehtanje pravic - predlog za zaslišanje priče - zavrnitev predloga stranke - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - protispisnost
V primeru, ko je nepristranskost sodišča postavljena pod vprašaj, je ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev sodnika. Pritožniki ga niso podali, zato s tovrstnimi očitki v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.
Kršitev (t. i. protispisnost), je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih odločbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sklepu napačno povzelo, kakšna je njena pravilna vsebina in zakaj je to odločilno dejstvo, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, ki je lahko tako fizično kot psihično in da prav vsako neprijetno, nevljudno ali nekulturno obnašanje še ne pomeni nasilja v smislu ZPND. S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, da so ukrepi po ZPND namenjeni varovanju pravic in zaščiti žrtev nasilja, pri čemer pa ti ukrepi praviloma posegajo v nekatere pravice storilca, zato je treba vselej opraviti tehtanje med tema dvema sklopoma pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora psihično nasilje, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND, dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.
Pritožbene navedbe, da je ZPND usmerjen v varovanje dostojanstva človeka in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti, držijo le delno. Prav vsak napad na dostojanstvo ali duševno celovitost (npr. občasna verbalna žalitev, posmeh ali pomanjkanje izkazovanja spoštovanja) sam po sebi še ne more biti podlaga za izrek ukrepov po ZPND, prav tako sama po sebi za izrek ukrepa ne zadošča kršitev nedotakljivosti stanovanja ali kršitev zasebnosti.
Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so ravnanja nasprotnega udeleženca za predlagatelje neprijetna, stresna in jim povzročajo stisko (kar se je izkazalo tudi ob zaslišanju druge predlagateljice, ki je na naroku jokala), pa v konkretnem primeru pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca objektivno gledano niso takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti za psihično nasilje v smislu ZPND.
Povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih.
Izoliran dogodek razbijanja po vratih, četudi bi se res zgodil, bi lahko pomenil nedostojno obnašanje, morda kršitev javnega reda in miru, ne pa tudi nasilja v smislu ZPND.
Četudi je nasprotni udeleženec res brez utemeljenega razloga odstranil kljuke in/ali vrata, je to morda kršitev pravil o upravljanju solastne stvari ali kakšne druge obligacijske pravice, ne pa nasilje (ne zatrjuje se, da bi pri teh menjavah kogarkoli napadel, da bi npr. odrival ali kakorkoli fizično ogrožal predlagatelje). Tudi prekinitev stikov z otrokoma že pojmovno ne more biti nasilje, četudi je najbrž res stresno za otroka.
stroški postopka - načelo uspeha v postopku - načelo de minimis non curat praetor
Predmet socialnih sporov je priznanje pravic iz socialne varnosti in ne specificirano opredeljeni zneski, ki bi zahtevali zgolj tehnični preračun in določitev procentualnega uspeha stranke. Nenazadnje zaradi posebne narave socialnih pravic ZDSS-1 v 68. členu določa poseben režim glede stroškov postopka, ki predstavlja izjemo od določb ZPP o kritju stroškov postopka. Ne gre za tipični pravdni postopek, kjer bi lahko glede na predmet spora uporabili čisto načelo uspeha postopka, kot skuša prikazati pritožnik.
12. 10. 2021, ko je izvršitelj pri dolžniku opravil rubež, terjatev upnika še ni bila poravnana. Izvršitelj je zato tega dne utemeljeno opravil rubež, stroški, ki so bili povezani z opravo tega izvršilnega dejanja, prav tako pa tudi drugi stroški izvršitelja, ki so nastali v zvezi z vpisom zadeve v evidenco izvršitelja in v zvezi s pripravo na rubež, in ki jih je izvršitelj upniku obračunal z obračunom z dne 3. 1. 2022, pa so bili potrebni za izvršbo in jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno naložilo v plačilo dolžniku (šesti odstavek 38. člena ZIZ).
Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obdolženčevega (specialnega) povratništva utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri obdolžencu za osebo, ki ji izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način življenja in preživljanja, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.
Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Za prekinitev se bo odločilo, če je drugi postopek že v teku in če je pričakovati, da bo kmalu zaključen. Pri tem mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je torej v dispoziciji sodišča, ne stranke.
Za izrek denarne kazni zakonitemu zastopniku ali posameznemu družbeniku za protizakonito ravnanje zakonitega zastopnika toženk tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem postopku, saj je zakoniti zastopnik za svoja ravnanja odgovoren družbi, ki jo zastopa.
povrnitev pravdnih stroškov - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - kršenje človekovih pravic - nesklepčen tožbeni zahtevek - nekonkretiziran tožbeni zahtevek - trditveno in dokazno breme - izvajanje dokazov - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - elementi odškodninske odgovornosti - pavšalne navedbe - mladoletnik - upravičenec za uveljavljanje pravic - zakoniti zastopnik
Ker v civilnem postopku izvedba dokaza ne more nadomestiti trditev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnica, če bi bila zaslišana, lahko sodišču izpovedala, kako je potekala izdelava izvedenskih mnenj.
Zmotno je pritožbeno materialnopravno naziranje, da je razmerje med tožnico, sodiščem in izvedencem pogodbeno razmerje. Četudi je res, da stranka, ki predlaga postavitev izvedenca, založi stroške zanj, pri tem ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za del sodnega postopka. Izvedenca postavi sodišče, ki tudi izbere osebo izvedenca.
Sodišče je drugega tožnika obravnavalo kot stranko postopka, kar pomeni, da je kljub mladoletnosti nosilec pravic in obveznosti, vključno z obveznostjo povrnitve stroškov. Tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kadar mladoletna oseba nastopa kot stranka, mora v primeru neuspeha v postopku nositi stroškovno breme.
V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.
ZPP-77 člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 156/1, 158, 158/1.
izpolnitev obveznosti s strani tretjega - plačilo s strani tretje osebe - pravni interes za tožbo - izguba pravnega interesa med pravdo - zavrženje tožbe - pravdni stroški po uspehu - stroški postopka po načelu krivde - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - solidarna obveznost - umik tožbe takoj po plačilu terjatve - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve
Glede na dejanske okoliščine je prvo spoznanje, da je tožnica odločala o poteku (usodi) pravdnega postopka, potem ko je prejela plačilo od B. B. kot tretje osebe. Imela je več možnosti. Prva možnost je bila, da zavrne plačilo, kar bi pomenilo, da bi se pravda nadaljevala do dokončne meritorne odločitve, druga možnost je bila, da bi od tožencev pridobila soglasje za sprejem plačila zatrjevanega dolga v smislu pripoznave terjatve oziroma zahtevka, kot ga je uveljavljala v pravdi, in tretja možnost, ki jo je udejanjila, pa je bila, da sprejme plačilo od tretje osebe, s tem, da je bila pravna posledica takega ravnanja, da je izgubila pravni interes za tožbo oziroma nadaljevanje postopka zoper toženca. Zavrženje tožbe je torej izključna posledica ravnanja (odločitve) tožnice, ki je sprejela plačilo terjatve od tretje osebe, zato mora povrniti tožencema pravdne stroške.
Določbe 158. člena ZPP v konkretnem primeru ni moč uporabiti, ker ni bil izdan sklep o umiku tožbe, marveč sklep o zavrženju tožbe, ob tem, da toženca nista plačala terjatve, terjatve tudi nista pripoznala, sodišče prve stopnje pa je pravilno razlogovalo, ko je v postopku ugotovilo, da sta toženca nasprotovala umiku tožbe, s tem, da sta toženca po vložitvi predloga za umik tožbe tudi vseskozi zahtevala, da jima tožnica povrne pravdne stroške.
ukrepi po zpnd - nasilje v družini - psihično nasilje - ekonomsko nasilje - delitev skupnega premoženja - premoženjska razmerja med bivšima zakoncema - izvrševanje lastninske pravice - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške
V postopkih po ZPND se odloča s stopnjo verjetnosti. Izvedeni dokazi so z visoko stopnjo verjetnosti potrdili, da je srž spora med pravdnima strankama delitev skupnega premoženja (hiša in avtomobil), zato (oba) udeleženca aktivno izvajata različna dejanja, s katerimi bi pridobila ugodnejše položaje, ko bo do delitve dejansko prišlo, kar povzroča konflikte v njunih medsebojnih odnosih. Nobenega fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja, kot ga opredeljuje ZPND, ni v tem njunem sicer konfliktnem odnosu.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo, da tudi nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji (v zvezi s skupnim premoženjem) generira konfliktna medsebojna razmerja med udeležencema, moral pa bi, enako pa velja za predlagateljico, rešitve udejanjiti s sporazumom ali z začasno ureditvijo razmerij v okviru nepravdnega postopka do dokončne delitve skupnega premoženja.