ZDavP-2 člen 41/4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna osnova - stroški prevoza na delo - kilometrina
Po presoji sodišča je napačna razlaga materialnega prava, kot jo podaja tožnik v tožbi in sicer, da bi bilo potrebno njegove stroške, nastale v zvezi z opravljanjem funkcije člana nadzornega sveta, šteti kot stroške službenega potovanja in jih obračunati v skladu s 5. členom Uredbe.
V konkretni zadevi je bilo tudi po presoji sodišča na podlagi tožnikovih navedb v postopku in v skladu z namenom opravljenih poti (stroški prihoda do kraja, kjer tožnik opravlja funkcijo člana nadzornega sveta) pravilno ugotovljeno, da so obravnavani tožnikovi dejanski stroški, nastali v zvezi s prihodom do kraja, kjer se opravljajo običajne naloge oz. kjer se izvajajo običajne funkcije člana nadzornega sveta navedenih družb. Iz listin upravnega spisa pa tudi ne izhajajo navedbe tožnika in dokazila, zaradi katerih bi bilo potrebno obravnavane stroške tožnika pri izvajanju funkcije člana nadzornega sveta navedenih družb šteti kot izjemne napotitve s strani naročnika oz. izplačevalca obravnavanega dohodka torej, kot napotitev tožnika na službeno pot v smislu 5. člena Uredbe.
Zatrjevana neenotna uporaba KN pred sprejemom Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/2246 z dne 30. 11. 2017 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo med strankama ni sporna. Tožnik jo dokazuje s tujimi ZTI in dokumenti evropskih uvoznikov, ki jih je prvič predložil že v carinskem postopku. Kolikor tožnik z njimi dokazuje nepravilnost izpodbijane uvrstitve blaga, sodišče poudarja, da gre za odločitve, v katerih so bili zavezanci obravnavani na podlagi vloženih zahtevkov in pravnih sredstev, kakršnih tožnik v tu obravnavani zadevi ni vložil. Ker tožnik ni imetnik ZTI, s sklicevanjem na tuje ZTI ne more biti uspešen.
ZUP člen 43, 260, 260/1, 260/1-9, 267, 281. ZGO-1 člen 62 62/2. SPZ člen 212. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. OZ člen 9, 9/1.
gradbeno dovoljenje - stranski udeleženec - pravni interes za sodelovanje v postopku - finančni leasing - obnova postopka
Toženka pri svojem stališču ni upoštevala, da gre za finančni leasing, na podlagi katerega ima leasingojemalec lastninskopravno upravičenje, da ob izpolnjevanju pogodbe in ob uresničenju odkupne opcije, postane lastnik nepremičnine. Po 212. členu SPZ je stvarnopravno varstvo služnosti res pridržano zgolj lastniku gospodujoče nepremičnine, taka pa je tudi sodna praksa1. Vendar OZ določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena). Obstaja torej pravno varovana terjatev leasingojemalca do leasingodajalca, da mu ob izpolnitvi Leasing pogodbe izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, tj. da postane lastnik nepremičnine. Po presoji sodišča gre v primeru takšne pogodbe in zahtevka, ki iz nje izvira, seveda ob pogoju, da v času odločanja zahtevek (še) obstaja, za t.i. upravičeno pričakovanje.
V postopku obnove lahko pride do odprave prejšnje odločbe, ki je bila predmet obnove. Po prvem odstavku 281. člena ZUP to pomeni tudi odpravo njenih pravnih posledic, ki so iz nje že nastale. V primeru razveljavitve se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje posledice
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - verjetni izgled za uspeh
Tožnik v tožbi obširno pojasnjuje, da se izvršba zoper njega vodi za poplačilo terjatve, ki je nastala brez njegove vednosti. Gre za trditve, ki se nanašajo na samo terjatev ter njen nastanek in o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, zato o tem v tem postopku več ni mogoče odločati. V kolikor je bil tožnik mnenja, da nima nobenih obveznosti do upnika, bi moral to pravočasno uveljavljati, in sicer v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o čemer je bil tožnik poučen. Kasnejše navedbe so prepozne. Redna pravna sredstva v danem izvršilnem postopku so bila izčrpana, o vseh razlogih, ki jih tožnik navaja v prošnji za dodelitev BPP in ponavlja v tožbi, pa se je že izreklo prvostopenjsko izvršilno sodišče, odločitev pa potrdilo tudi sodišče druge stopnje.
davek od dohodkov pravnih oseb - transferne cene - povezane osebe - rezident - rezident druge države
V skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 je potrebno v predmetni zadevi ustrezno ugotoviti dejansko stanje. Davčni organ je napačno štel, da so lastniki ekonomske koristi iz naslova nižjih cen, kot so bile primerljive tržne cene pridobili posredno preko lastnišva povezane družbe, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni ne izhaja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava davčni organ v tej zvezi dejanskega stanja ni ugotavljal. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bo potrebno ugotoviti ali so fizične osebe, kvalificirani lastniki (CC., D.D. in E.E.,) imeli dejanske ekonomske koristi oz., ali so bili dejansko deležni ugodnosti, nastali iz tožnikovega poslovanja s povezano družbo A. po cenah, ki so bile nižje od primerljivih tržnih cen.
ZDDV-1 člen 46, 82, 82-12. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - dobava blaga - dobava blaga v drugo državo članico - prevoz blaga - dokazno breme - izstopni DDV - prevozna listina - mednarodni tovorni list (CMR) - oprostitev plačila DDV - računi - sestavine računa - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Prvostopenjski davčni organ ni vzpostavil formalnega dokaznega pravila, temveč je na podlagi materialnega formalnega pravila iz prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 opravil presojo predloženih dokumentov, in sicer, da predloženi CMR kot vrsta prevoznih dokumentov niso dovolj verodostojni, da bi bila oprostitev utemeljeno osnovana na njih, prav tako pa ostale predložene listine ne dokazujejo, da bi bilo blago odpeljano v drugo državo članico, in torej v smislu prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 niso dokumenti, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se nanašajo na prevoz blaga iz tožnikovih računov.
Za substanciranost dokaznega predloga ne zadostuje posplošeno navajanje, da bodo vozniki lahko potrdili, da so bili prevozi dejansko opravljeni in blago dejansko dostavljeno tožnikovim kupcem v Italijo ter druge navedbe iz izjave, še posebej ne ob tem, da ni specifikacij oz. dokazil o tem, da bi dotični vozniki vozili konkretne kamione po spornih dobavah, ni jasno, za koga so delali, prevoznikov naj bi bilo skupaj osem, voznikov, ki so dali izjavo pa je le pet. Prvostopenjski organ ob tem ni dokazoval negativnega dejstva (da blago ni bilo prepeljano), temveč je na podlagi v postopku zbranih dokazov ugotovil, da ne drži, da bi bile dobave opravljene tako, kot je to za uveljavljanje svoje oprostitve prikazoval tožnik.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - vedenje o davčni goljufiji - missing trader - utaja davka - subjektivni element - odvzem identifikacijske številke
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske Unije, se v skladu s 46. členom ZDDV-1 oprostitev DDV iz naslova dobave blaga znotraj Skupnosti uporabi le, če so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik, prenesena na pridobitelja, 2. da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in 3. da je po tej odpravi ali prevozu blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To so osnovni trije pogoji - materialnopravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se dobavitelju prizna oprostitev za dobavo znotraj Skupnosti. V konkretnem primeru ne gre za to, da ti trije pogoje ne bi bili izpolnjeni oz. da dobave sploh ne bi bile opravljene, temveč so bili tožnikovi kupci missing trader družbe in je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti pri kakšnih poslih sodeluje.
ZUreP-1 člen 105. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 28.
razlastitev - nagrada in stroški odvetnika - veljavna odvetniška tarifa - neocenljiva vrednost
Organ je pravilno ugotovil, da gre za neocenljivo zadevo, saj vrednost spornega predmeta (tj. razlaščenih zemljišč) iz odločbe o razlastitvi ne izhaja, kar pa tudi je predmet postopka. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju (zato tudi po oceni sodišča ni moč enačiti tega postopka s klasičnim civilnim odškodninskim postopkom), temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. V posledici pa je zmotno tudi tožbeno razlogovanje, da bi moral organ določiti vrednost predmeta (po 4. členu OT - op. sod.) glede na ponujeno odškodnino, predloženo cenitev oziroma vrednost po podatkih GURS (portal Prostor), saj se v tem postopku ni odločalo o odškodnini za razlaščena zemljišča, zato tudi ni mogoče reči, da se je odločalo že o vrednosti (kot taki) razlastitve.
prispevki za socialno varnost - vračilo prispevkov za socialno varnost - zaposlovanje - brezposelnost
V obravnavani zadevi je bilo dokazno breme na tožniku kot delodajalcu, ki je uveljavljal povračilo prispevkov, glede na relevantno določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 in 5. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje. Za uspešno uveljavljanje zaprošene spodbude bi moral tožnik izkazati, da gre za zaposlitev nezaposlenega delavca iz problemskega območja in da delavec delo dejansko opravlja v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Tudi po presoji sodišča se z zaposlitvijo A.A., ki prebiva v Ljubljani (ki ni problemsko območje z visoko brezposelnostjo), ni zmanjšala nezaposlenost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo (v Kočevju). Nosilni razlog za zavrnitev tožnikove zahteve, ki ga je pravilno navajal drugostopenjski organ je, da se z zaposlitvijo A.A. ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo (v Kočevju).
gozd - obnova gozda - upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - stroški upravne izvršbe - tožbena novota
Ročni zapis naslovnika - tj. prvostopnega organa -, ki ga je opravil sam dobavitelj, ne pušča dvoma, da je prejemnik tega spričevala prvostopni organ in da se to nanaša na opravo te izvršbe. Dejstvo, da tožniku pred izdajo sodbe, to spričevalo ni bilo posredovano, da bi se ta s tem seznanil, tega dvoma po oceni sodišča ne potrjuje, kot to navaja tožnik, saj do odprave v prejšnjem postopku izdanega sklepa ni prišlo ''zgolj' zaradi ne-seznanitve tožnika s to listino, temveč - kot že navedeno zgoraj - z vsemi listinami v zvezi z višino stroškov in obsegom nastanka.
Dejstvo posaditve doba namesto gradena (pri obeh podvrstah gre za vrsto hrasta) ne predstavlja kršitve izvršilnega naslova, temveč gre za strokovno odločitev, ki jo je organ smel sprejeti, še zlasti, ker gre za isto oziroma podobno ceno obeh podvrst, kot navaja tudi sam tožnik, ki pri tem tudi ne podaja nobenih ugovorov v smeri morebitne drugačne kvalitete nabavljene podvrste, ki bi lahko vplivala na sadnjo in s tem na izvedbo izvršbe. Zaradi navedenega pa dejstvo, da s tem tožnik ni bil seznanjen, ne predstavlja takšnega posega v tožnikove pravice, ki bi terjala odpravo izpodbijanega akta.
ZBPP člen 14, 14/1, 14/2. ZUPJS člen 13, 13/1, 13/1-1. ZSVarPre člen 14.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - materialni položaj - sprememba premoženjskega stanja prosilca - upoštevanje dohodka - preživnina
Organ, ki pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice v preverjanem obdobju ni upošteval tudi izplačane preživnine pri ugotavljanju višine prejetega dohodka, čeprav je, kot izhaja iz upravnega spisa, imel izpis iz transakcijskega računa, je napačno uporabil materialno pravo in posledično nepravilno ugotovil dejansko stanje. Nerelevantno je, v zvezi z obveznostjo, da se preživnina upošteva kot zmanjšanje dohodka, da je bila tožnici trgana iz njenega računa v izvršilnem postopku.
Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava in protiustavnost izpodbijanega sklepa.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - instrumenti zavarovanja - nadomestni predmet zastave - stroški postopka - ustavitev postopka
Ugodno končanje postopka iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 pomeni ugoditev pravnemu sredstvu, neugodno končanje postopka pa pomenita zavrnitev ali zavrženje pravnega sredstva. Čeprav je vlagatelj ob vložitvi pravnega sredstva zanj imel pravni interes, pa ga zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, nima več, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, šteje se, da je vlagatelj v postopku popolnoma propadel. Tožnik svoj uspeh tolmači napačno, ko pravi, da se je zgodilo točno tisto, kar je tožnik zasledoval, tj. da se postopek zavarovanja ustavi. To bi pomenilo tožnikov uspeh, če bi se postopek zavarovanja ustavil vsled pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik. Temu pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, saj se je postopek zavarovanja na predmetno vozilo ustavil zato, ker je zavezanec za davek ponudil nadomestni instrument zavarovanja.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/2, 64/4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 34, 36, 43. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 18.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - novi dokazi in nova dejstva - zavrženje ponovne prošnje - umik prošnje - vsebinska obravnava vloge
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je zaradi predhodne razveze zakonske zveze s slovensko državljanko pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka prišlo do spremenjene okoliščine glede utemeljenega strahu pred preganjanjem. Postopek po prvotni prošnji je bil končan, ne da bi bili razlogi, ki jih je v njej navajal tožnik, vsebinsko obravnavani, toženka pa v izpodbijanem aktu ni upoštevala spremenjene okoliščine glede razveze zakonske zveze, ki ima vpliv na strah pred preganjanjem. Drugačna razlaga določb ZMZ-1 glede na okoliščine konkretnega primera, ko je zatrjevani strah pred preganjanjem z razvezo zakonske zveze ponovno oživel, bi pomenila nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka.
ZMZ-1 člen 49, 51. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - uredba Dublin III - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tožnik je zatrjeval, da so ga pretepli policisti na meji, vendar pa tega glede na to, da gre za dogodke na meji, ni šteti med sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema.
Tožnikovi opisi odnosa, ki naj bi ga imelo hrvaško prebivalstvo do prosilcev za mednarodno zaščito ne izkazujejo pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, zato v zvezi s tem Hrvaški ni moč očitati sistemskih pomanjkljivosti njihovega azilnega sistema.
ZMZ-1 člen 49, 51, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Dejstvo, da je tožnik moral zapustiti kamp na Hrvaškem, zaradi česar je zapustil Hrvaško, je pripisati zaključeni namestitvi tožnika na Hrvaškem zaradi tam pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Enako bi se mu zgodilo tudi v drugih državah članicah. Po Uredbi Dublin III in Procesni direktivi namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in pravna pomoč, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, kar pa tožnik takrat ni bil več. Zato navedeno ne predstavlja nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve
Sodišče sicer ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik ni navedel novih dejstev, se pa strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.
Sodišče drugače kot toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal nova dejstva, ki so sicer obstajala že v času prvotnega postopka, in sicer o tem, da so po njegovem razgovoru v postopku pred toženko nekajkrat grozili njegovi družini. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev v prvotnem postopku tožnik ne bi mogel brez svoje krivde takrat uveljavljati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - izpodbijanje očetovstva - rok
Tisti, ki velja za otrokovega očeta po zakoniku izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da otrok ni njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - verjetni izgled za uspeh - dokazna prekluzija
Razlog prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov ni očitni nerazumni razlog, da tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh. Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - osebna varnost - varstvo premoženja - načelo zaslišanja strank
Ker je toženka naslonila izpodbijani sklep celo na poročila z dne 11. 6., 24. 7., dopis policije z dne 25. 7. 2019 in dopis Urada vlade z istega dne, za katere iz upravnega spisa ni razvidno, da bi jih sploh vročila tožniku oziroma ga z njimi seznanila, prav tako pa v zvezi z navedenimi listinami in v zvezi s poročilom o delu z dne 25. 7. 2019, s katerim je sicer seznanila tožnika, ni omogočila tožniku, da bi pričam oz. sestavljalcem teh dopisov postavljal vprašanja, je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela pravice do izjave stranke in s tem načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).