O terjatvi iz sporne posojilne pogodbe je bil sklenjen sporazum na podlagi 251. a čl. in nasl. prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). Zapisnik o takem sporazumu je po izrecni določbi 2. odst. 251. c ZIP izenačen s sodno poravnavo. Čim pa je tako, takšen sporazum, enako kot sodna poravnava, preprečuje ponovno meritorno odločanje o predmetu, o katerem je bil sklenjen (308. čl. ZPP).
Zamudne obresti od nepremoženjske škode tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Od izvedenine tečejo zamudne obresti enako kot od pravdnih stroškov, to je od izdaje sodbe.
ZOR člen 63, 210, 459, 459/1, 63, 210, 459, 459/1.
nesporazum - prodajna pogodba - odškodnina
Dejanske trditve tožeče stranke kažejo na posodbeno pogodbo, saj naj bi tožnik tožencu izročil nepotrošno stvar v neodplačno uporabo (pravilo 971. paragrafa ODZ), tožene stranke pa na darilno pogodbo, s katero naj bi tožnik tožencu stvar neodplačno prepustil (pravilo 938. paragrafa ODZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče utemeljeno zaključilo, da je med njima obstajal nesporazum o naravi pogodbe, kar ima po 63. čl. ZOR za posledico, da pogodba ne nastane. Če pogodbe ni, pa je dolžna vsaka stranka vrniti tisto, kar je brez podlage dala drugi stranki, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (210. čl. ZOR). Razmerja med strankama v letu 1997, ko se je tožnik oglasil pri tožencu in od njega zahteval 4.000,00 DEM, kolikor mu je toženec tudi izročil, ni mogoče šteti za sklenitev prodajne pogodbe. Če je bila stvar, za katero gre pri pogodbi ob njeni sklenitvi že uničena, namreč prodajna pogodba nima pravnega učinka (1. odst. 459. čl. ZOR). Sporazum med strankama v letu 1997 je mogoče obravnavati kot dogovor o vrnitvi dosežene koristi oziroma dogovor o poravnavi škode.
Glede na to, da se je toženec "ukvarjal" z varjenjem proti plačilu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je utemeljen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec dolžan ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke (2. odstavek 18. člena ZOR).
odločanje po prostem preudarku - lastninska pravica
Določilo 223. člena ZPP/77 določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, kadar ima stranka pravico do odškodnine, denarnega zneska ali nadomestnih stvari. Če se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev lastninske pravice, sklicevanje na prosti preudarek pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni utemeljeno.
Na vračunavanje na podlagi določbe 313. člena ZOR ne vpliva izjava dolžnika, s katero pove, kaj plačuje, še zlasti, če ne gre za izjavo ob samem plačilu, pač pa, kakor v tej zadevi, za izjavo v pravdnem postopku.
ustavitev izvršbe - predujem za izvršilne stroške - predlog za podaljšanje roka
O upnikovem predlogu za podaljšanje roka za plačilo predujma sodišče prve stopnje ni odločilo, saj dopis ni odločba s katero sodšče odloči o takšnem predlogu. Zato pogoji za ustavitev izvršbe niso bili podani.
Nastop pravnih posledic dedovanja je vezan na trenutek uvedbe dedovanja. Oseba, ki na ta dan ni več živa, zato ne more biti dedič (1. odst. 125. člena ZD). To velja tako za dedovanje na podlagi ZD, ki trenutek delacije veže na razpustnikovo smrt, kot za dedovanje v skladu s posebnimi določbami ZDen, ki ta tretnutek veže na nastop pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.
Dejstvo, da je oškodovanka stopila na železniški tir 3 do 4 metre pred na postajo prihajajočim vlakom, predstavlja tako ravnanje, ki izključuje odgovornost železnice.
Krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe je tudi v primeru, da je upnik med postopkom predlagal drugo sredstvo izvršbe, tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo predlaganem sredstvu.
Prodajalec za skrite napake, ki se pokažejo potem ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, ne odgovarja, tako da kupčeva obveznost plačila kupnine, ki je še ni izpolnil, še vedno obstaja.
Vsebina pooblastila je pomembna v dveh pogledih. Prvič, v meničnopravnem: brez pooblastila za izpolnitev manjkajočih bistevnih sestavin sporne menice (1. čl. Zakona o menici in nasl.) bi bilo namreč treba šteti, da je bila toženi stranki izročena nepopolna menica, ki bi jo ta lahko izpolnila le po poprejšnjem dovoljenju (pooblastilu) tožeče stranke. In drugič, ker gre za razmerje med izdajateljem menice in remitentom, je pomembno tudi, za zavarovanje plačila katere obveznosti je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano. Obveznost iz menice med njima ni abstraktna (prim. 2. odst. 256. čl. ZOR). Zato izdajatelj lahko proti zahtevku iz menice uveljavlja ugovor prenehanja terjatve iz osnovnega razmerja in na tej podlagi zahteva tudi vračilo menice.
Pravilno opravljena fiktivna vročitev tožbe s pozivom na odgovor ne izključuje možnosti dokazovanja, da toženec zaradi daljše odsotnosti pošiljke dejansko ni prejel.