Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo člen 37, 38, 38-4.
odpravnina - osnova za odpravnino
Če je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini 24 povprečnih plač, ki jih je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, ni mogoče v osnovo šteti tudi prejemke, ki jih je delavec v tem obdobju prejel iz naslova delitve dobička po 37. členu SKPG-90.
Upniku je bil (preko njegovega pooblaščenca) vročen sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo predujma za stroške za opravo izvršbe. Vendar upnik, kljub opozorilu na posledice, v postavljenem roku predujma ni založil. Zato je sodišča prve stopnje postopek na premičnine ustavilo.
Kadar sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili arbitražno reševanje spora, se po 1. odst. 473. čl. ZPP sodišče izreče za nepristojno in zavrže tožbo, vendar le na toženčev ugovor. Tega pa mora podati toženec najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavni, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 473. čl. ZPP). Toženec pa je ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča v predmetnem sporu zaradi dogovorjenega arbitražnega reševanja spora prvič podal šele v pritožbi. Ker je glede na 2. odst. 473. čl. ZPP glede uveljavljanja takega ugovora prekludiran, njegovih pritožbenih ugovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ni smelo več upoštevati. Načelo enakosti vseh upnikov, katerih terjatve so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (tako tistih, ki so se postopka prisilne poravnave udeležili, kot tudi tistih, ki v postopku prisilne poravnave svoje terjatve niso uveljavljali), narekuje tudi poplačilo upnikov skladno s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. To pa pomeni, da je dolžnik dolžan upnikom poplačati v zmanjšanem znesku glede na zgoraj citirani določili 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL le terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne terjatve, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (z zamudnimi obrestmi do poplačila).
Taksni zavezanec bi bil dolžan plačati le še takso za zaznambo neposredne izvršljivosti v znesku 1.500,00 SIT, vendar pa ZST v 31. členu določa, da se določbe poglavja o prisilni izterjavi ne uporabljajo, če neplačana taksa ne presega 150 točk, kar ob vrednosti 15,00 SIT znaša 2.250,00 SIT. Zato za prisilno izterjavo takse za zaznambo neposredne izvršljivosti v višini 1.500,00 SIT ni podlage v zakonu.
V obravnavani zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi določbe 259. člena ZIZ, torej predlog za zavarovanje še ne zapadalih občasnih dajatev s predhodno odredbo. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom o zavarovanju opr. št. Z 2000/00040-3, z dne 22.5.2000, kot pravilno opozarja dolžnik, izdalo sklep, kot pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini. S takšnim sklepom sodišče prve stopnje o predlogu upnice ni odločilo; za izdani sklep pa upnica predloga ni vložila. Sodišče prve stopnje je torej prekoračilo upničin predlog, dolžnik pa se v ugovoru sklicuje prav na to kršitev, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 357. členom in 3. točko 365. člena ZPP ugovoru ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep.
Po 1. odst. 496.a člena ZPP v postopkih v gospodarskih sporih pritožnik lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Iz podatkov spisa izhaja resničnost navedb pritožnice o njenem opravičilu izostanka z naroka in predloženem zdravniškem potrdilu (priloga B1). Pritožnica je z njim verjetno izkazala, da pritožbi priloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Pritožbi priložene fotokopije položnic (priloge B 2 do B6), je pritožbeno sodišče zato presojalo kot dopustne pritožbene novote, ki bi lahko pripeljale do drugačneag izida postopka, v kolikor bi prvostopno sodišče z njimi razpolagalo.
Skupna odškodnina - 850.000,00 SIT. Telesne bolečine - 300.000,00 SIT. Strah - 100.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi ZŽA - 450.000,00 SIT; 1/4 ZŽA je posledica bolezenskih sprememb.
Če do vložitve predloga za obnovo postopka preteče več kot pet let od dneva pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana v prejšnjem postopku, predlog pa tudi ni podan iz razloga po drugi ali četrti točki 394. člena ZPP, se predlog za obnovo postopka zavrže.
ZPP člen 8, 354, 354/2, 354/2-13, 8, 354, 354/2, 354/2-13.
dokaz - absolutna bistvena kršitev
Tožena stranka je trdila, da je vtoževana računa poravnala z gotovinskimi plačili in kompenzacijami. Zlasti za račun št. 01400011 je priložila fotokopijo sporočila o obremenitvi kot dokazilo o gotovinskem plačilu navedenega računa (priloga B2), zaradi česar ni sprejemljiv pavšalni zaključek prvostopnega sodišča, da kompenzacija ni bila izvedena. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar je zatrjevala in dokazovala tožena stranka o poravnavi dolga po računu št. 01400011 in razlogi izpodbijane sodbe za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (ker naj bi kompenzacija ne bila izvedena).
Tožena stranka kljub pozivu prvostopnega sodišča vse do zaključka postopka na prvi stopnji ni predložila dokazila o zatrjevanem plačilu vtoževanega zneska dne 19.6.1996. Iz priloženega sporočila o obremenitvi, ker ga ni potrdila APP, namreč ni bilo moč sklepati o izvršenem plačilu. Šele pritožbi je kot dokazilo priložila izpisek APP. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj tega dokaza ni predložila že v postopku na prvi stopnji.
ZPP (1977) člen 382, 382/2, 382, 382/2. ZPP člen 498, 498/1, 498, 498/1.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V primeru, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopke pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Torej je treba tudi pri odločitvi o dovoljenosti revizije uporabiti določbe ZPP iz leta 1977, to je 2. odstavek 382. člena.
ZPP člen 108, 108/1, 169, 169/2, 108, 108/1, 169, 169/2.
oprostitev plačila sodne takse
Če predlogu za oprostitev plačila sodnih taks niso priložene listine, predložitev katerih zahteva ZPP, je takšna vloga nepopolna in je potrebno vložnika pozvati, da jo v določenem roku dopolni s predložitvijo zahtevanih listin.
Glede na določbo 1. odst. 40. člena ZIZ mora upnik že v predlogu za izvršbo navesti sredstvo in predmet izvršbe, ter druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Tako bi upnik moral podatke o dolžnikovem dolžniku (delodajalcu) navesti že v predlogu za izvršbo, saj drugače izvršbe na dolžnikovo plačo ne bi bilo moč opraviti. Ker je to storil naknadno, stroškov, ki so mu pri tem nastali, ni dolžan nositi dolžnik. Ta je glede na odločitev v sklepu o izvršbi upniku že dolžan povrniti stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. V vlogi z dne 14.03.2000 priglašeni stroški tako niso bili potrebni, saj bi se jim upnik lahko izognil z vložitvijo popolnega predloga za izvršbo.
ZTLR člen 15, 15/2, 15/4, 15/6, 15, 15/2, 15/4, 15/6.
lastninska pravica
Kadar je sporno, ali so bila gradbena dela na solastni stavbi, ki jih je opravil le eden od solastnikov, nujna ali pa le redno vzdrževalna, mora mnenje o značaju del podati izvedenec.
začasna odredba - vrnitev akceptnih nalogov - umik predloga za začasno odredbo
Sporni akceptni nalogi so bili res dani v zavarovanje plačila pogodbeno dogovorjene cene, a pritožnik prezre, da priznava, da tožena stranka ni izvedla vseh pogodbeno dogovorjenih del. Zato tožeča stranka očita toženi stranki (med drugim), da zlorablja dano pooblastilo glede predložitve akceptnih nalogov v izplačilo, ki temelji na predpostavki, da bodo pogodbena dela opravljena v skladu s pogodbo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je D.J., zavarovanec tožene stranke, ustavil svoje vozilo pred ožino, D.T., voznik avtomobila tožeče stranke, pa naj bi "oplazil" z vozilom pri hiši št. 324 Baščanska Draga. Takšna dejanska podlaga pa ne omogoča preizkusa, ali je za obravnavani odškodninski primer uporaba 1. odst. 178. čl. ZOR pravilna. V povzetih dejanskih ugotovitvah namreč ni odgovora na vprašanje, katero dolžnost varne vožnje je sploh prekršil zavarovanec tožene stranke. Zato povzete dejanske ugotovitve seveda tudi ne omogočajo presoje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke.