Podjemna pogodba ima tudi elemente shranjevalne pogodbe, kadar naročnik stvar, ki jo je treba popraviti, zaradi popravila izroči podjemniku, podjemnik pa ima položaj shranjevalca in je za presojo njegovih obveznosti glede hrambe (in varovanja) stvari, ki mu jo je naročnik izročil zaradi popravila, treba uporabiti pravila o obveznosti shranjevalca.
Solidarna odgovornost temelji na pristni ali nepristni solidarnosti, pri čemer gre za slednjo, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge in oblika nepristne solidarnosti je vzpostavljena tedaj, ko nasproti oškodovancu konkurira odškodninska odgovornost iz poslovne in neposlovne odškodninske obveznosti. Navedeno pomeni, da se lahko zahteva polna odškodnina tako iz naslova poslovne kot neposlovne obveznosti, čeprav je za isto obveznost odgovorna stranka iz ene ali druge obveznosti.
Z delovanjem storilca kaznivega dejanja ni pretrgana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, saj je po četrtem odstavku 186.člena OZ uveljavljena tako imenovana alternativna vzročnost, pri kateri ni treba, da bi bila dokazana vzročna zveza med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in nastalo škodo, pač pa zadošča, da je dokazano, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Na ta način je zakonodajalec omilil dokazno breme oškodovanca, ki bi sicer moral po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti dokazati, protipravnost ravnanja vsakega potencialnega povzročitelja, vzročno zvezo med ravnanjem in škodo ter nastanek škode, oškodovančev položaj je omilil prav s tem, da mu ni treba dokazovati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja in škodo.
Tožena stranka v danih okoliščinah ni dosegla dolžnega standarda ravnanja, ko bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Protipravnost njenega ravnanja je tako izkazana z neskrbnim ravnanjem kot lastnice servisne delavnice in prevzemnice stvari v popravilo, ki ni poskrbela za ustrezno varovanje prevzete stvari, s čimer je omogočila, da so do nje prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-10, 458, 458/1, 458/2.
spor majhne vrednosti – dokazno breme – materialno dokazno breme – pravica do izjave – izdaja sodbe brez izvedbe naroka
Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Toženec je (bil) tisti, ki je bil dolžan dokazati svoje ugovorne navedbe, tj., da so bile premije plačane tožeči stranki.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-3, 40, 40/5, 44, 44/2. ZJSRS člen 21d, 21d/5, 28, 28/1, 28/3.
izterjava preživninske obveznosti - izvršilni naslov - preživninki sklad - prehod terjatve - sprememba višine preživnine
Izvršilni naslov za izterjavo upnikove terjatve iz naslova izplačanih nadomestil preživnine sestavljajo sodna odločba o določitvi preživninske obveznosti dolžnika, odločba o priznanju pravice do nadomestila preživnine in obvestilo o prehodu terjatev otroka do preživninskega zavezanca na Sklad, za zneske kasnejših uskladitev preživnine pa tudi obvestilo Sklada o uskladitvi nadomestila preživnine in novem znesku nadomestila preživnine.
Sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost. V kolikor bi sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila. Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trdivene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati.
PRAVO EVROPSKE UNIJE – SODSTVO – USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066653
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5. ZS člen 113a, 113a/1. KZ-1 člen 196, 249. KZ člen 205. ZKP člen 378.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU – obvestilo o seji pritožbenega senata – evropski nalog za prijetje in predajo – preslepitev – goljufija – poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – dvojna kaznivost – davčna zatajitev – velika premoženjska korist – razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe – zastaranje kazenskega pregona – predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) – enako varstvo pravic
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno).
Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev.
Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dvojne kaznivosti ni ugotavljalo in zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav iz opisa dejanja ne izhaja neposredni očitek, da so bili oškodovani (57) delavci, pač pa „socialna blagajna“, država odreditve pa je v Evropskem nalogu za predajo to kaznivo dejanje označila tudi kot kataloško kaznivo dejanje – poslovna goljufija, so prepričljivi zaključki sklepa, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da naj bi iz opisa dejanja izhajali tudi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Nima pa prav pritožba, da za to (oziroma za ta) kazniva dejanja niso izpolnjeni pogoji za izročitev. Razlogovanje pritožbe, da je za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji kazenski pregon že zastaral, je pravno zmotno.
Sicer pa je po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon zastaral, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon. V konkretnem primeru pa sodišče v Republiki Sloveniji ne bi bilo pristojno za kazenski pregon za ta kazniva dejanja, ki so bila storjena v tujini, zahtevana oseba pa je tuj državljan.
Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornika zahtevane osebe za prekinitev postopka odločanja o ENP zaradi postavitve predhodnih vprašanj sodišču EU, vendar ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi tega sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da opis dejanja v Evropskem nalogu za predajo vsebuje zakonske znake goljufije, se je opredelilo tudi do predloga zagovornikov, saj je ocenilo, da njihovi pomisleki niso utemeljeni. Sicer pa ZS v prvem odstavku 113.a člena določa, da sodišče lahko prekine postopek in postavi vprašanje sodišču EU, ni pa tega dolžno storiti, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi sodišče moralo v sklepu obrazložiti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodilo.
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/1, 221.m, 221.m/5, 221.m/6.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – zavrnitev predloga za izvršbo – nedovoljenost izvršbe ali zavarovanja – vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja – posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja – prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo prvi odstavek 131. člena v zvezi s petim odstavkom 221.m člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe petega odstavka 221.m člena ZFPPIPP, ki v primeru postopka prisilne poravnave, omejene na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev, določa izjemo od nedopustnosti izvršbe po začetku postopka zaradi insolventnosti, pri čemer je dopustnost izvršbe vezana na sklep sodišča, ki je izdan v postopku prisilne poravnave.
pravdni stroški – umik tožbe – dogovor o pravdnih stroških – trditveno in dokazno breme
Ni ovire, da se stranki v primeru umika tožbe glede pravdnih stroškov dogovorita drugače, kot predpisuje določilo 158. člena ZPP. Če bi tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo, pojasnila, kako sta se pravdni stranki dogovorili o pravnih stroških, bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ta dogovor moralo upoštevati.
vročitev sklepa - nastop fikcije vročitve - prestajanje zaporne kazni - sporočilo o prispelem pismu - vročanje preko uprave zavoda
Ker je storilec od 26.2.2015 dalje prestajal zaporno kazen, 15-dnevni rok za prevzem poštne pošiljke pa se je iztekel 7.3.2015, zgolj dejstvo, da je sporočilo o prispelem pismu bilo puščeno v storilčevem hišnem predalčniku 20.2.2015 (ko še ni bil na prestajanju zaporne kazni), ne zadošča za nastop posledic fikcije vročitve. Sodišče bi moralo po tem, ko je bilo seznanjeno, da storilec prestaja zaporno kazen, storilcu ponovno vročati sklep preko uprave zavoda za prestajanje kazni zapora.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC0004236
ZP-1 člen 67, 67/2. ZUP člen 87, 87/4, 93.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - storitev hujšega prekrška po poteku preizkusne dobe
Storilec je prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk, storil po poteku preizkusne dobe, vendar še v času, ko prvostopno sodišče še ni pravnomočno in dokončno odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato mu je moralo na podlagi zakonske določbe zaradi prekrška, storjenega 11.1.2015, prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati. Pritožbeno zatrjevane okoliščine prekrška in obžalovanje njegove storitve so za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko se ugotavljajo le pogoji za preklic odložitve, neupoštevne.
Storilcu je istega dne, ko je bil odpuščen iz bolnišničnega zdravljenja (11. 2. 2015), vročena tudi sodna pošiljka - sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prvostopnega sodišča.
Storilec je z vročitvijo citiranega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil nedvomno seznanjen s tem, da lahko v 15-ih dneh po pravnomočnosti sklepa vloži tudi predlog za odložitev izvršitve le-tega in da mora takemu predlogu priložiti tudi ustrezno zdravniško potrdilo, saj je namreč storilec že 16. 2. 2015 vložil tak predlog (brez potrebnega zdravniškega potrdila!). V tem predlogu pa storilec sodišča ni seznanjal s svojo (ne)zmožnostjo pridobiti zdravniško potrdilo zaradi zdravstvenih težav, čeprav bi v tem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko predlagal celo podaljšanje roka za pridobitev takega zdravniškega potrdila zaradi okrevanja, pa tega ni storil. To je storil šele v pritožbenem postopku po prejemu izpodbijanega sklepa.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - zdravljenje odvisnosti - obveščanje sodišča - določenost obveznosti v izreku
Če pa je storilcu določena obveznost udeležbe v programu zdravljenja odvisnosti, mora sodišče v izreku sklepa določiti tudi roke, v katerih je izvajalec dolžan obvestiti sodišče o poteku in uspešnosti izvajanja programa.
Izrek sklepa prvostopnega sodišča opr. št. EPVD 32/2013 z dne 4. 12. 2013 pa je bil ohlapen, saj je z njima (med drugim) storilcu bilo naloženo, da se mora v času preizkusne dobe 24 mesecev udeležiti programa zdravljenja odvisnosti in da mora izvajalec programa sodišče v tej preizkusni dobi o poteku in uspešnosti zdravljenja obveščati. Naložena obveznost izvajalski organizaciji iz določbe osmega odstavka člena 202 d ZP-1 iz takega izreka ne izhaja.
neprilagojena hitrost - varnostna razdalja - opredelitev do zagovora - zapustitev kraja prometne nesreče - ogled kraja prometne nesreče
Glede razlogov obdolženčevega subjektivnega odnosa (krivde) do ravnanja pod točko I/1) pa še izhaja, da obdolženec naj ne bi prilagodil svoje vožnje svojim vozniškim sposobnostim, čeprav tega sodišče ni konkretiziralo. Zaradi odsotnosti razlogov v nakazani smeri (premajhna varnostna razdalja, jasni razlogi o obdolženčevi krivdi) tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu v zvezi s prekrškom pod točko I/1) niso jasni, temveč so pomanjkljivi.
V konkretnem primeru ogled sploh še ni pričel, saj med obdolžencem in oškodovanko ni bilo soglasja o tem, ali naj se pokliče policija ali ne. S tem, ko sta obdolženec in oškodovanka samo izstopila vsak iz svojega vozila, ogled še ni pričel, saj je policija prišla na kraj, ko obdolženca tam več ni bilo. Sodišče s takimi zaključki torej ni pojasnilo, katero ravnanje se je v konkretnem dogajanju sploh štelo za ogled in kdo naj bi bil sploh vodja ogleda, ki naj ne bi odločil, da obdolženec s kraja dogajanja lahko odide.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ- člen 257, 258. ZJU člen 5, 154.
izredna odpoved - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 12/1-4. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialno varstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 5, 5/2.
plačilo vrtca - lastni dohodek
Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe zakonodaje (ZUPJS in Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca...) pri izračunu dohodka tožničine družine neutemeljeno ni upoštevalo preživnine iz tekočega leta, ki jo je za mladoletnega sina dolžan plačevati njegov oče, zato ni pravilno izračunalo celotnega dohodka tožničine družine, niti povprečnega mesečnega dohodka na osebo po 20. členu ZUPJS. Zato ni bil pravilno uporabljen 24. člen ZUPJS o razvrstitvi v dohodkovni razred glede na povprečni mesečni dohodek na osebo, ne pravilno izračunan odstotkovni razpon mesečnega dohodka na osebo v primerjavi s povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS, niti delež oz. % cene programa vrtca, ki ga je za sporno obdobje dolžna plačati tožnica.
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - ekonomski rizik poslovanja - transformacija pogodbe o zaposlitvi - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnikovo delo v celotnem obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki po večih pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo začasne narave. Tožnik je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen iz razloga ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z vsakokratnim obsegom naročil poslovnih partnerjev in ne iz razloga začasno povečanega obsega dela. Ker ni bil podan v pogodbah o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
nadurno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog. Dejanski razlog za odpoved je bil nepodpis sklepa o nadurnem delu. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožničin položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 234, 234/1. ZUP člen 242, 242/1, 242/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne odločbe namreč izhaja, da je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom zgolj odločba z dne 20. 6. 2013), v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2013, zavreči.