sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti
Utemeljeno pritožba opozarja, da bi ob takšnem stališču sodišča prve stopnje, le-to zaradi razjasnitve svoje lastne dileme moralo razpisati narok in izvesti materialno procesno vodstvo, ki je dopustno tudi v sporih majhne vrednosti, da izid pravde ne bi bil presenečenje za stranki.
umik predloga za izvršbo - ugovor zoper sklep o izvršbi - zavrženje ugovora - potrebnost (stroškov) ugovora
Zaradi umika izvršilnega predloga, umik pa je nepreklicen, in posledične ustavitve izvršilnega postopka prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje ni imelo več podlage za meritorno odločanje o utemeljenosti kasneje vloženega ugovora dolžnika.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-3, 40, 40/5, 44, 44/2. ZJSRS člen 21d, 21d/5, 28, 28/1, 28/3.
izterjava preživninske obveznosti - izvršilni naslov - preživninki sklad - prehod terjatve - sprememba višine preživnine
Izvršilni naslov za izterjavo upnikove terjatve iz naslova izplačanih nadomestil preživnine sestavljajo sodna odločba o določitvi preživninske obveznosti dolžnika, odločba o priznanju pravice do nadomestila preživnine in obvestilo o prehodu terjatev otroka do preživninskega zavezanca na Sklad, za zneske kasnejših uskladitev preživnine pa tudi obvestilo Sklada o uskladitvi nadomestila preživnine in novem znesku nadomestila preživnine.
pravdni stroški – umik tožbe – dogovor o pravdnih stroških – trditveno in dokazno breme
Ni ovire, da se stranki v primeru umika tožbe glede pravdnih stroškov dogovorita drugače, kot predpisuje določilo 158. člena ZPP. Če bi tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo, pojasnila, kako sta se pravdni stranki dogovorili o pravnih stroških, bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ta dogovor moralo upoštevati.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - zdravljenje odvisnosti - obveščanje sodišča - določenost obveznosti v izreku
Če pa je storilcu določena obveznost udeležbe v programu zdravljenja odvisnosti, mora sodišče v izreku sklepa določiti tudi roke, v katerih je izvajalec dolžan obvestiti sodišče o poteku in uspešnosti izvajanja programa.
Izrek sklepa prvostopnega sodišča opr. št. EPVD 32/2013 z dne 4. 12. 2013 pa je bil ohlapen, saj je z njima (med drugim) storilcu bilo naloženo, da se mora v času preizkusne dobe 24 mesecev udeležiti programa zdravljenja odvisnosti in da mora izvajalec programa sodišče v tej preizkusni dobi o poteku in uspešnosti zdravljenja obveščati. Naložena obveznost izvajalski organizaciji iz določbe osmega odstavka člena 202 d ZP-1 iz takega izreka ne izhaja.
Storilcu je istega dne, ko je bil odpuščen iz bolnišničnega zdravljenja (11. 2. 2015), vročena tudi sodna pošiljka - sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prvostopnega sodišča.
Storilec je z vročitvijo citiranega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil nedvomno seznanjen s tem, da lahko v 15-ih dneh po pravnomočnosti sklepa vloži tudi predlog za odložitev izvršitve le-tega in da mora takemu predlogu priložiti tudi ustrezno zdravniško potrdilo, saj je namreč storilec že 16. 2. 2015 vložil tak predlog (brez potrebnega zdravniškega potrdila!). V tem predlogu pa storilec sodišča ni seznanjal s svojo (ne)zmožnostjo pridobiti zdravniško potrdilo zaradi zdravstvenih težav, čeprav bi v tem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko predlagal celo podaljšanje roka za pridobitev takega zdravniškega potrdila zaradi okrevanja, pa tega ni storil. To je storil šele v pritožbenem postopku po prejemu izpodbijanega sklepa.
PRAVO EVROPSKE UNIJE – SODSTVO – USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066653
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5. ZS člen 113a, 113a/1. KZ-1 člen 196, 249. KZ člen 205. ZKP člen 378.
Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU – obvestilo o seji pritožbenega senata – evropski nalog za prijetje in predajo – preslepitev – goljufija – poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev – dvojna kaznivost – davčna zatajitev – velika premoženjska korist – razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe – zastaranje kazenskega pregona – predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) – enako varstvo pravic
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno).
Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev.
Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dvojne kaznivosti ni ugotavljalo in zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav iz opisa dejanja ne izhaja neposredni očitek, da so bili oškodovani (57) delavci, pač pa „socialna blagajna“, država odreditve pa je v Evropskem nalogu za predajo to kaznivo dejanje označila tudi kot kataloško kaznivo dejanje – poslovna goljufija, so prepričljivi zaključki sklepa, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da naj bi iz opisa dejanja izhajali tudi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Nima pa prav pritožba, da za to (oziroma za ta) kazniva dejanja niso izpolnjeni pogoji za izročitev. Razlogovanje pritožbe, da je za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji kazenski pregon že zastaral, je pravno zmotno.
Sicer pa je po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon zastaral, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon. V konkretnem primeru pa sodišče v Republiki Sloveniji ne bi bilo pristojno za kazenski pregon za ta kazniva dejanja, ki so bila storjena v tujini, zahtevana oseba pa je tuj državljan.
Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga zagovornika zahtevane osebe za prekinitev postopka odločanja o ENP zaradi postavitve predhodnih vprašanj sodišču EU, vendar ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi tega sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da opis dejanja v Evropskem nalogu za predajo vsebuje zakonske znake goljufije, se je opredelilo tudi do predloga zagovornikov, saj je ocenilo, da njihovi pomisleki niso utemeljeni. Sicer pa ZS v prvem odstavku 113.a člena določa, da sodišče lahko prekine postopek in postavi vprašanje sodišču EU, ni pa tega dolžno storiti, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da bi sodišče moralo v sklepu obrazložiti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodilo.
neprilagojena hitrost - varnostna razdalja - opredelitev do zagovora - zapustitev kraja prometne nesreče - ogled kraja prometne nesreče
Glede razlogov obdolženčevega subjektivnega odnosa (krivde) do ravnanja pod točko I/1) pa še izhaja, da obdolženec naj ne bi prilagodil svoje vožnje svojim vozniškim sposobnostim, čeprav tega sodišče ni konkretiziralo. Zaradi odsotnosti razlogov v nakazani smeri (premajhna varnostna razdalja, jasni razlogi o obdolženčevi krivdi) tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu v zvezi s prekrškom pod točko I/1) niso jasni, temveč so pomanjkljivi.
V konkretnem primeru ogled sploh še ni pričel, saj med obdolžencem in oškodovanko ni bilo soglasja o tem, ali naj se pokliče policija ali ne. S tem, ko sta obdolženec in oškodovanka samo izstopila vsak iz svojega vozila, ogled še ni pričel, saj je policija prišla na kraj, ko obdolženca tam več ni bilo. Sodišče s takimi zaključki torej ni pojasnilo, katero ravnanje se je v konkretnem dogajanju sploh štelo za ogled in kdo naj bi bil sploh vodja ogleda, ki naj ne bi odločil, da obdolženec s kraja dogajanja lahko odide.
Sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost. V kolikor bi sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila. Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trdivene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC0004236
ZP-1 člen 67, 67/2. ZUP člen 87, 87/4, 93.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve - storitev hujšega prekrška po poteku preizkusne dobe
Storilec je prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk, storil po poteku preizkusne dobe, vendar še v času, ko prvostopno sodišče še ni pravnomočno in dokončno odločilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato mu je moralo na podlagi zakonske določbe zaradi prekrška, storjenega 11.1.2015, prvotno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati. Pritožbeno zatrjevane okoliščine prekrška in obžalovanje njegove storitve so za odločitev o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko se ugotavljajo le pogoji za preklic odložitve, neupoštevne.
vročitev sklepa - nastop fikcije vročitve - prestajanje zaporne kazni - sporočilo o prispelem pismu - vročanje preko uprave zavoda
Ker je storilec od 26.2.2015 dalje prestajal zaporno kazen, 15-dnevni rok za prevzem poštne pošiljke pa se je iztekel 7.3.2015, zgolj dejstvo, da je sporočilo o prispelem pismu bilo puščeno v storilčevem hišnem predalčniku 20.2.2015 (ko še ni bil na prestajanju zaporne kazni), ne zadošča za nastop posledic fikcije vročitve. Sodišče bi moralo po tem, ko je bilo seznanjeno, da storilec prestaja zaporno kazen, storilcu ponovno vročati sklep preko uprave zavoda za prestajanje kazni zapora.
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/1, 221.m, 221.m/5, 221.m/6.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – zavrnitev predloga za izvršbo – nedovoljenost izvršbe ali zavarovanja – vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja – posebna pravila o ukrepih finančnega prestrukturiranja – prisilna poravnava, omejena na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo prvi odstavek 131. člena v zvezi s petim odstavkom 221.m člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe petega odstavka 221.m člena ZFPPIPP, ki v primeru postopka prisilne poravnave, omejene na prestrukturiranje navadnih finančnih terjatev, določa izjemo od nedopustnosti izvršbe po začetku postopka zaradi insolventnosti, pri čemer je dopustnost izvršbe vezana na sklep sodišča, ki je izdan v postopku prisilne poravnave.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik takse za pritožbo ni dolžan plačati, ker je tudi ni bil dolžan plačati za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe dne 24. 1. 2013 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožnik ni bil dolžan plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopke in dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik po uveljavitvi tega zakona vložil pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po taksni tarifi 2.3.2.1 tudi za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
Tožnik je upravičen do povrnitve dela stroškov postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik tudi ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
dodatek k plači - dejansko opravljanje dela - vojak - dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev
Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.
Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.
Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015409
OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.