odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - prodaja knjig - zastaranje
Tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni vrnila vseh knjig, ki jih je imela na zalogi, čeprav bi v skladu z internimi akti tožeče stranke to morala storiti. Njeno ravnanje je bilo hudo malomarno in v nasprotju z navodili delodajalca. Ob ugotovitvi, da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škoda) in da je tožena stranka odgovorna za nastanek škode, ki je dokazana tudi po višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo odškodninskemu zahtevku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne v I. izmeni med preventivnim vzdrževanjem na liniji, kljub opozorilom s strani nadrejenega, ni uporabljal prepisanih varnostnih očal, s čimer je kršil predpise o varstvu pri delu ter pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Tožnik v tretji prekat stroja ni nalil olja. Zato je prišlo do okvare stroja in zaustavitve proizvodnje. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik takse za pritožbo ni dolžan plačati, ker je tudi ni bil dolžan plačati za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe dne 24. 1. 2013 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožnik ni bil dolžan plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopke in dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik po uveljavitvi tega zakona vložil pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po taksni tarifi 2.3.2.1 tudi za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 90, 90/1, 90/3. ZDR-1 člen 91, 91/3. OZ 45, 45/1, 49, 86, 86/1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - mobbing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja in ne zato, da bi se s tem tožnici nadrejena delavka znebila tožnice. Tožena stranka je reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji in ukinila tožničino delovno mesto. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožničini očitki zoper njeno nadrejeno (da naj bi ji onemogočala delovne rezultate, ji krčila pristojnosti, stalno izražala dvom v njene odločitve...) bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1 ZZRZI člen 40. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - nezmožnost opravljati delo - mnenje komisije
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.
zavrženje pritožbe - upravni postopek - zavrženje tožbe
75. člen ZDSS-1 določa, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena, ali pa je bila vložena prepozno. V obravnavani zadevi je tožnik pritožbo vložil prepozno, torej po izteku 15 dnevnega roka po prejemu odločbe toženke. Zato je bila potrebno tožbo zavreči.
ZSVarPre člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-10, 26/1-11. ZDIU12 člen 4, 4/4. ZUJF člen 152, 152/4.
subvencije najemnine za neprofitno stanovanje - denarna socialna pomoč
Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.
ZSVarPre člen 12, 12/3, 49, 49/1. ZDoh-2 člen 23. ZPIZ-1 člen 143, 143/1.
varstveni dodatek - lastni dohodek - invalidnina za telesno okvaro
Invalidnina za telesno okvaro, do katere je upravičen zavarovanec, pri katerem nastane izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (1. odstavek 143. člena ZPIZ-1), se šteje med lastni dohodek, ki se ugotavlja pri odločanju o upravičenosti do varstvenega dodatka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
odškodnina za neizrabljen dopust - možnost izrabe dopusta
Za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica, ki ji je bil s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, do junija 2013, ko je s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ji je ta prenehala 13. 7. 2013, za koriščenje preostalih dni letnega dopusta ni zaprosila ne ustno ne pisno. Zato tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust.
Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – ne bis in idem – zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse pravnomočne postanejo le meritorne (vsebinske) odločitve. Samo v primeru le-teh je namreč odločeno o vsebini zahtevka (predloga). V kolikor pa sta bila tožba ali predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavržena, o vsebini zahtevka (predloga) ni bilo odločeno. Ker ne gre za meritorno odločitev, ta tudi ne more postati pravnomočna. Zato je v takem primeru sklicevanje na načelo ne bis in idem napačno.
Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).
Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, slednja dejansko ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.
Tožnica utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki njenemu primarnemu predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, ni sledil, napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).
URS člen 36, 36/1. KZ-1 člen 74. ZKP člen 216, 216/1, 219, 237, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 502.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - hišna prei-skava - izločitev dokazov - subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi - prepoznava kot del poizvedovalnega dejanja - prepoznava kot del procesnega dejanja - protispisnost - kršitev kazenskega zakona - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - odločba o kazenski sankciji - odvzem premoženjske koristi
Subjekt pravice do navzočnosti pri hišni preiskavi po prvem odstavku 216. člena ZKP in prvega odstavka 36. člena Ustave ni pravno formalni lastnik stanovanja, ampak njegov dejanski uporabnik.
Če sodišče zavrne predlog posameznega procesnega udeleženca, nobene izmed določb Zakona o kazenskem postopku ne uporabi nepravilno. Odločanje o predlogih je namreč eno izmed bistev sojenja, katerega pravilnost v najširšem pomenu besede je predmet presoje po vloženih pravnih sredstvih. Druga stvar je, ko o udeleženčevem predlogu sploh ne bi bilo odločeno.
ZPP člen 80, 208, 339, 339/2, 339/2-11. ZPIZ-2 člen 4, 4/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt zavarovanca - ustavitev postopka - absolutna bistvena kršitev postopka
Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po smrti tožnika, ki v sodnem postopku več ne more biti stranka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnega prava po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.