ZDR člen 109, 109/1, 109/5. OZ člen 86, 92, 93. ZPP člen 181, 181/1, 181/2.
odpravnina - odpoved pravici - dogovor
Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, v delu, v katerem se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v določeni višini (to je razliki med pripadajočo odpravnino po 109. členu ZDR ter odpravnino, ki mu jo je tožena stranka priznala in izplačala), ničen, ker nasprotuje zakonu, ustavi in prisilnim predpisom oz. moralnim načelom (86. člen OZ).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dne 17. 4. 2014 je toženi stranki vročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je tožniku 22. 4. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožnik v času od 15. 1. 2014 do 17. 4. 2014 ni delal iz razlogov na strani delodajalca. V obdobju od 15. 1. 2014 dalje ni bil napoten na čakanje na delo na domu. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2014 in njeno razveljavitev, saj tožena stranka ni imela podlage, da odpove pogodbo, ki jo je tožnik pred tem že odpovedal in je njegova odpoved takrat že pričela učinkovati.
Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Prvi odstavek 16. člena ZJSRS določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke, zato ne more pridobiti pravic po ZJSRS. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca prenehalo 3. 8. 2012, zahtevo pa je tožnik na sklad vložil 18. 3. 2012, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 234, 234/1. ZUP člen 242, 242/1, 242/2.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Kljub temu, da je bilo priznanje novega bolniškega staleža skladno s prvim odstavkom 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za prvih 30 dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika, pa je le-ta predlog za podaljšanje bolniškega staleža posredoval imenovanemu zdravniku. Tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve Pravil, zaradi katerih bi bila odločitev tožene stranke nezakonita. Namesto izbranega osebnega zdravnika je namreč o začasni nezmožnosti stranske intervenientke za celotno obdobje (torej tudi za čas, ko je bolniški stalež že odobril izbrani osebni zdravnik) odločil imenovani zdravnik. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bile v postopku pri toženi stranki določene pomanjkljivosti oz. določbe Pravil niso bile v celoti upoštevane, vendar pa ni šlo za take kršitve, ki bi bistveno vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožeče stranke.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožena stranka o pritožbi tožeče stranke zoper del odločbe z dne 23. 5. 2013 še ni odločila. Ker s tem v zvezi ni bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke (iz izpodbijane dokončne odločbe namreč izhaja, da je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom zgolj odločba z dne 20. 6. 2013), v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve. Zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na presojo prvostopenjske odločbe z dne 23. 5. 2013, zavreči.
Sodišče prve stopnje je opravilo le en narok za glavno obravnavo, na katerem je sprejelo sklep, da se narok preloži za nedoločen čas, nato pa je na seji senata, na katero stranki nista bili vabljeni, sprejelo odločitev o zadevi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, ker tega ni opravilo, pa ji je odvzelo možnost, da bi pravočasno zahtevala povračilo (vseh) stroškov postopka (tretji odstavek 163. člena ZPP). S takim ravnanjem je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 291. člena ZPP. Ob smiselni uporabi te določbe, v skladu s katero predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba, bi namreč sodišče prve stopnje moralo s sklepom zaključiti glavno obravnavo, ker tega ni storilo, pa tožeča stranka ni mogla vedeti, da povračila stroškov ne bo imela več možnosti zahtevati, saj je bil narok predhodno preložen za nedoločen čas. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa, saj je odločitev o stroških postopka napačna, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi, čeprav so ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nastali dodatni stroški.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015409
OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to ne bi vplivalo na tožničin položaj. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
Ugovorni razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja enega izmed opozicijskih ugovornih razlogov, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre za materialnopravni ugovor proti sami terjatvi, da je izvršba začasno ovirana, ker je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki pa še ni potekel.
Sklenjenega dogovora, da upnik svoje dispozitivne pravice do začetka sodnega postopka prisilne izvršbe začasno ne bo uveljavil, nikakor ni mogoče razlagati tako široko, da bi imel posledice tudi na materialnem področju - glede same terjatve.
KPJS člen 43, 44, 45, 48. ZObr člen 97b, 97b/2, 97b/3. ZDSS-1 člen 6.
kolektivni delovni spor - kršenje pravic iz kolektivne pogodbe - dodatek za delo ponoči - dodatek za delo v nedeljo - dodatek za delo preko polnega delovnega časa- dežurstva - kolektivna pogodba
Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.
Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.
DELOVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0013801
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2 – 3, 354, 355, 355-6.
stečaj - povrnitev stroškov postopka – nastanek terjatve za povrnitev stroškov – zapadlost terjatve na povrnitev stroškov postopka – sklep o stroških
V obravnavanem primeru je stečajna upraviteljica priznala prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
Terjatev za povrnitev stroškov postopka je v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Iz tega razloga za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadani odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženka ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikov položaj ne bi vplivalo. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo odločila tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in mu razliko tudi izplačala. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek zavrniti.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - telesna okvara
Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
otroški dodatek - vračilo preveč izplačanih sredstev - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1, je tožbo zoper dokončni upravni akt potrebno vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni izpolnjena. Četudi bi zaradi sodnih počitnic rok za vložitev tožbe pričel teči šele 16. 8. 2014, je 30 dnevni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena pri sodišču, da bi jo bilo mogoče šteti za pravočasno, potekel 15. 9. 2014. Sodišče je tožbo prejelo dne 23. 10. 2014. Zato je tožba na temelju 274. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Zmotno je stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil.
ZPIZ člen 60, 60/2, 60/2-3, 67, 93, 93/7. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 5/2, 5/3.
invalidnost - invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - sporazum z Bosno - tujec
Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.
ZDR člen 4, 109. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti člen 18. Zakon o kolektivnih pogodbah člen 4.
Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.
V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1 ZZRZI člen 40. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - nezmožnost opravljati delo - mnenje komisije
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožniku kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, brez ponudbe nove pogodbe po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da mnenje komisije ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da tožniku dejansko ni mogla zagotoviti ustreznega drugega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe. Tožena stranka je s seznamom delodajalcev oziroma gospodarskih družb (iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika tudi pri drugih delodajalcih) dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, pri drugih delodajalcih in da je bil tožnik kar leto dni na čakanju na delo. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, potem ko je tožena stranka prejela mnenje komisije.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene
Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.