dedovanje naknadno najdenega premoženja - premoženje agrarne skupnosti - rok za izplačilo nujnega deleža - uporaba določb pravdnega postopka - upoštevanje okoliščin primera
Rok za izplačilo nujnega deleža po 8. členu ZPVAS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0022513
OZ člen 184. ZD člen 132, 138. ZPP člen 80, 158, 158/1, 343, 343/1, 343/4.
prehod terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče - smrt oškodovanca v teku postopka na prvi stopnji - plačilo pravdnih stroškov - vprašanje procesnopravnega nasledstva - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba - pritožba vložena po osebi, ki te pravice nima - pomanjkanje procesnih predpostavk
Univerzalno pravno nasledstvo le v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije. Oziroma povedano drugače, kjer ni možno dedovanje, tudi procesno nasledstvo ni mogoče.
odpust obveznosti – preizkusno obdobje – skrajšanje preizkusnega obdobja – upoštevanje pritožbenih novot
Skrajšanje preizkusnega obdobja utemeljuje dejstvo, da višina dolžnikovih obveznosti ni nesorazmerno visoka ter tudi okoliščine, ki jih dolžnik zatrjuje v pritožbi. Čeprav je dejstva v zvezi s partneričino hudo boleznijo dolžnik navajal prepozno, jih po mnenju višjega sodišča ni mogoče popolnoma zanemariti, še zlasti, ker je zaradi teh okoliščin pridobivanje dohodkov dolžniku oteženo.
Ker je sodišče v celoti vezano na podan predlog upnika in je dolžno izvršilni postopek ustaviti (zgolj) v obsegu, kot ga predlaga upnik, se pravni položaj dolžnika ne bi v ničemer izboljšal, tudi če bi se pokazalo, da je dolžnikova pritožba utemeljena.
zavrženje pritožbe – pravni interes za pritožbo – pravnomočno razsojena stvar – ne bis in idem
Rezultat pritožbenega postopka za pritožnika ne more biti boljši od odločitve, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice proti tožencu. Tožnik zato nima pravnega interesa za pritožbo.
STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - POGODBENO PRAVO
VSK0006798
ZPP člen 184, 184/1, 184/2, 188, 286. ZENDMPE člen 43. ZZK-1 člen 243. ZKZ člen 20.
pravni interes – ničnost - sprememba tožbe - predkupna pravica - lastninska pravica - vpis v zemljiško knjigo - pogodba - dodatek k pogodbi - ponudba - tožbeni zahtevek
Tožnik je pravni interes, izvirajoč iz ponudbe za prodajo parcele 450/3, ki jo je toženka podala 21.6.2002, izčrpal s prej navedeno tožbo in na njeni podlagi ne more več graditi svojega pravnega interesa.
Tožnik ni izkazal, da je bila njegova obligacijska pravica zaradi obravnavane vknjižbe kršena, zato obravnavani tožbeni zahtevek (izbrisna tožba - 243. člen Zakona o zemljiški knjigi) ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 14, 232, 234, 235, 239, 239/5. OZ člen 311, 314, 314/1, 314/2, 335, 335/1, 335/2, 335/3, 336, 336/1.
insolventnost – aktivna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka – odločanje o začetku stečajnega postopka – verjetnost obstoja upnikove terjatve – pobot – pobot z zastarano terjatvijo – zastaranje
Upnik je pridobil pravico zahtevati izpolnitev dolžnika za plačilo pravdnih stroškov z dnem izvršljivosti sodbe, kar pomeni, da bi šele tega dne ta terjatev lahko stopila nasproti zatrjevani dolžnikovi terjatvi.
ugovor zastaranja – spor majhne vrednosti – pavšalno sklicevanje na zastaralne roke – trditvena podlaga
Pritožbeno sklicevanje na zastaralne roke je ne samo pavšalno, ampak v prvi vrsti tudi sicer novo. Toženec se namreč v postopku na prvi stopnji ni skliceval na zastaranje niti ni podal nobenih dejanskih trditev, ki bi omogočale postavitev oziroma odločanje o ugovoru zastaranja.
ZPP člen 151, 151/1, 154, 163, 163/3, 163/4. OZ člen 619.
podjemna pogodba – predmet podjemne pogodbe – pravdni stroški – čas odločanja o pravdnih stroških – naknadno priglašeni stroški – odločanje o stroških s sklepom
Če je pogodbeni predmet izdelava in vgradnja opreme v obstoječo zgradbo, takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbeno pogodbo, temveč kot podjemno.
Stroškovna odločitev je posledica ugotovljenega uspeha tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, torej v postopku, v katerem so stroški nastali. Zato je sodišče prve stopnje pravilno o njih odločilo v tistem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari (ker so bili kasneje priglašeni).
Odločitev o zavrženju predloga za izvršbo, vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, je dolžnici v korist, ne glede na to, ali se dolžnica morebiti ne strinja s prvostopnimi razlogi za sprejem izpodbijane odločitve. Zato dolžnica ne more imeti pravnega interesa za pritožbo zoper prvostopni sklep.
Načelo varstva dolžnika, ki izhaja iz načela socialne države, je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku.
To je na zakonski nivo preneseno tudi v obliki zakonske zahteve, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Gre za izhodišče, ki ga mora upoštevati izvršilno sodišče tudi v fazi prodaje predmetov izvršbe.
Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega. Gre tako za neovrženo zakonsko domnevno, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.
ZFPPIPP 61, 61/4, 61/4-3, 62, 62/1, 62/1-2. ZPP člen 157.
tožba na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve – pripoznava zahtevka v odgovoru na tožbo – pravdni stroški
Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na pomoto stečajnega upravitelja. Če je v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev znesek glavnice prijavljene terjatve nepravilen, ima upnik možnost vložiti ugovor (2. točka 1. odstavka 62. člena v zvezi s 3. točko 4. odstavka 61. člena ZFPPIPP). Tožena stranka pa takega ugovora ni vložila. Zmotno je zato stališče, da je tožena stranka prijavila terjatev v pravilnem znesku in da ni dala povoda za tožbo.
začasni zastopnik, upravičen za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožba toženi stranki še ni bila vročena, „saj njenega zakonitega zastopnika ni bilo mogoče najti“. Pritožnik zato pravilno opozarja, da materialnopravni pogoj za postavitev začasnega zastopnika še ni izpolnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0073521
ZOdvT člen 4, 4/1, 4/4. OZ člen 140.
povrnitev škode – pravno priznana škoda – neupravičeno pravdanje – predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja – nagrada odvetnika – plačilo višjih nagrad – dogovor o višjem plačilu – privolitev v škodo – volenti non fit iniuria
Iz trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni izpolnila svoje obveznosti in izplačala odškodnine A. K., temveč je namesto tega (neutemeljeno) nasprotovala takšnemu zahtevku, izhaja, da naj bi škoda nastala zaradi toženkinega neupravičenega pravdanja. Skladno s sodno prakso odškodninske odgovornosti iz tega razloga ni mogoče preprosto izključiti. Vendar pa je slednja lahko podana le, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali iz zlorabe postopka.
Iz sklenjenega dogovora o višini odvetniške nagrade v obravnavanem primeru izhaja, da je tožeča stranka z višjo nagrado, kljub (izrecnemu) opozorilu, soglašala. Ob podpisu dogovora je torej vedela, da bo presežek stroškov krila sama. Na to je prostovoljno pristala, kar pomeni, da se je z nastankom „škode“ oziroma zmanjšanja svojega premoženja, strinjala.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava - izobrazba
Tožnik, ki je za toženo stranko delal kot tekstopisec oziroma kreativni direktor kot samostojni podjetnik na podlagi delovršnih pogodb in nato na podlagi avtorskih pogodb, je opravljal enaka dela kot redno zaposleni delavci. Delo je opravljal osebno in nepretrgano ter bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, ki je zagotavljala sredstva za delo, prostore, računalnik in prevoze. Tožena stranka ima v aktu o sistemizaciji sistemizirano tako delovno mesto tekstopisca kot delovno mesto kreativnega direktorja, dela in naloge, ki sta jih stranki določili v obeh delovršnih pogodbah pa so identične nalogam po opisih obeh sistemiziranih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik na podlagi delovršnih in avtorskih pogodb opravljal delo tekstopisca in kreativnega direktorja pri toženi stranki, utemeljen.
Res je sicer, da je v aktu o sistemizaciji tožene stranke tako za delovno mesto tekstopisca kot za delovno mesto kreativnega direktorja predvidena VII. stopnja strokovne izobrazbe, ki je tožnik nima, saj ima le V. stopnjo. Vendar v tožnikovem primeru to ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, ker so dokazani vsi elementi delovnega razmerja in ker je tožena stranka potem, ko je s tožnikom že sodelovala, vedela, kakšno izobrazbo ima tožnik, pa je kljub temu z njim sklenila podjemno pogodbo za opravljanje del kreativnega direktorja za povsem enaka dela z enakimi pooblastili in odgovornostmi, kot so določene za sistemizirano delovno mesto kreativnega direktorja.
spor majhne vrednosti – stroški postopka – delna ustavitev postopka – deklaratoren sklep – vrednost spornega predmeta – znižana vrednost spornega predmeta – odmera odvetniških stroškov
Pripravljalni vlogi toženke po pooblaščencu sta bili vloženi po tem, ko je bila toženka (in tudi pooblaščenec) seznanjena, da je toženih le še 12 oseb, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženkine pravdne stroške odmerilo glede na znižano vrednost spornega predmeta.
Tožnik vtožuje razliko v plači, ki mu je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi tožena stranka upoštevala višji količnik za določitev njegove plače, kot je bil za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, določen v splošnem aktu tožene stranke. Takšen zahtevek je čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu.
Glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe za varnost pri delu določen količnik 5,07, kar je v nasprotju s splošnim aktom delodajalca, v katerem je za to delovno mesto določen količnik 5,43, zato je sodišče prve stopnje tožniku za sporno obdobje utemeljeno priznalo razliko v plači med količnikoma 5,43 in 5,07.