ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
pravdni stroški - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Glede na vrednost spornega predmeta je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, kar pomeni, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do dveh tretjin. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh v tem sporu in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 21, 36, 38. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 46.
starostna pokojnina - odmera - sporazum s Srbijo - zavarovalna doba
V predsodnem postopku je bila tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let, 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem ji, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, pravilno ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba, prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.
Sporni pravni posel predstavlja le zadnje zadnje dejanje v pravnem razmerju med tožencema, s katerim je prvi toženec poplačal dolg do druge toženke, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine izpodbijanega posla, kjer je zapisano da prvi toženec drugi toženki prenaša lastninsko pravico na nepremičninah zaradi poplačila dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za neodplačni pravni posel, je torej pravilen, posledično pa je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj je rok za vložitev paulijanske tožbe v takem primeru eno leto. Predmetna tožba je tako vložena prepozno.
Med istima pravdnima strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se vodi pred istim sodiščem in v kateri je bila tožba vročena toženi stranki dne 23. 12. 2014. Po določbi tretjega odstavka 189. člena ZPP se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo v tem sporu dne 23. 1. 2015, pravilno zavrglo.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.
Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
posodbena pogodba – odpoved posodbene pogodbe – odpoved posodbene pogodbe brez odpovednega roka – nepredvidljive spremenjene okoliščine – smrt – prenehanje obveznosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je pogodba časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati tudi po splošnih predpisih (333. člen OZ), ali pa je to mogoče zgolj iz razlogov, navedenih v 584. členu OZ. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja.
Izhajajoč iz navedene materialnopravne določbe (zvišanje oziroma znižanje preživnine sodišče obravnava le na zahtevo upravičenca) ter določbe prvega odstavka 3. člena ZPP, ni razloga, da stranke pri zahtevkih na zvišanje oziroma znižanje preživnine na podlagi določbe 132. člena ZZZDR ne bi smele prosto razpolagati.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa, tožbo zavrglo. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, trpi sam svoje stroške tega postopka. Pri tem ni odločilno vprašanje, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna ali ne. Bistven je zgolj uspeh v samem sporu.
Stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživeti, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z določbo 340. in 341. člena OZ.
Tožnik in tožena stranka sta sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izplačala plače za mesec maj in junij 2012 ter sorazmernega dela regresa za leto 2012, zato je tožniku upravičen do vtoževanih zneskov iz tega naslova.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - denarno nadomestilo - nejasen izrek sodbe - bistvena kršitev določb postopka
Izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nepopolno identificirana posamična upravna akta brez datumov (glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo bi lahko šlo za odločbi o začasni nezmožnosti za delo, izdani že leta 2009), ni jasen. Hkrati je takšen izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - invalidnost
Tožnica vse od nastanka invalidnosti dalje ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu fizioterapevt. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja več delovna zmožnost za tožničino svoje delo, so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje.
izvršba na nepremičnine - ugovor tretjega - pravica, ki preprečuje izvršbo - lastninska pravica v pričakovanju
Tretja ni kot verjetno izkazala pravice na nepremičnine, ki bi preprečevala izvršbo, ker zatrjuje pridobitev lastninske pravice od osebe, ki ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine.
OZ člen 336, 336/1, 364. ZIZ člen 29, 239, 272, 272/1.
zastaranje – začetek teka zastaralnega roka – dospelost terjatve – aktivnost upnika – pasivnost upnika – pripoznava dolga – narok v postopku za izdajo začasne odredbe – neobligatorni narok
Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, pa je ta pasiven, zastaranje prične teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma moral opraviti dejanje.