ocena dela - preizkus ocene - sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.
ESČKP člen 8. Ustava RS člen 29, 36, 37. ZKP člen 18, 18/2, 150, 150/1, 219.a, 219.a/1, 219.a/2, 219.a/11, 223.a, 371, 371/1-8, 371/1- 11.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nadovoljen dokaz - poseg v komunikacijsko zasebnost - pridobivanje podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju - preiskava elektronske naprave - odredba sodnika - privolitev - nadzor s prisluškovanjem in snemanjem - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi morala preiskovalna sodnica glede pridobivanja vsebine elektronske komunikacije kot to izhaja iz točke II zgoraj navedene odredbe, ravnati po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, torej izdati prikriti preiskovalni ukrep nadzora elektronske komunikacije s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju. Iz narave in logike ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP izhaja, da se ukrep uvede in izvaja, ne da bi posameznik za to vedel. V obravnavani zadevi je z vidika presoje posega v pravico do komunikacijske zasebnosti pomembno dejstvo, da se je kazenski postopek zoper obtoženega I.J. dejansko začel že pred njegovo formalno uvedbo (to je z izdajo sklepa o uvedbi preiskave). V fazi, ko je bila izdana odredba preiskovalne sodnice opr. št. I Kpd 1 z dne 4.5.2012, to je odredba, za katero pritožnica trdi, da so bili dokazi na podlagi nje pridobljeni nezakonito, ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pridobitev podatkov, ki bi omogočali analizo odnosov med osumljenci in vlogo posameznega osumljenca oz. obliko udeležbe pri kaznivih dejanjih, ki naj bi jih storili, kot je obrazložila preiskovalna sodnica na osmi strani zgoraj navedene odredbe. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je obravnavana zadeva primerljiva s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v odločbi I Ips 19969/2010 v 11. točki.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013610
ZDR člen 184. OZ člen 131, 174, 174/1. ZZZDR člen 124, 124/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - aktivna legitimacija
Tožeča stranka je v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi. Pomoč sta ji nudila otroka. Zato od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino iz tega naslova.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
ZPP člen 76, 76/1, 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1.
regres za letni dopust - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sposobnost biti stranka - smrt stranke
V primeru, če stranka med postopkom umre, je bistveno, da se sodba glasi na dediče umrle osebe (čeprav morda poimensko še nedoločene, če zapuščinski postopek še ni končan), ne pa na ime umrle osebe (tožene stranke). Ker se izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico absolutno ničnost sodbe. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (po tej določbi je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka).
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
prevozna pogodba - izguba pošiljke - omejitev višine odškodnine - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - dokazno breme pošiljatelja
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
tožba - rok za vložitev - sodno varstvo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve, in sicer se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico ni prevzeta, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožba, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014, je prepozna, ker jo je tožnik vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot prepozno.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
V ZOPRZUJF-u ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Ne gre zgolj za sklepanje o tem, da je bil kriminalist C.K. udeležen pri odklopu električnega kabla, kot navaja pritožnica, pač pa za povsem določno trditev o storitvi kaznivega dejanja.
Obdolženka policistu sploh ni očitala dejanja, ki bi ga bilo moč po vsebini opredeliti kot zlorabo uradnega položaja, saj ni navedla v čem naj bi policist svoj uradni položaj sploh zlorabil zato, da bi drugemu morebiti pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo. Obdolženka je policistu očitala le ravnanje pri zbiranju obvestil in bi zato njene navedbe, kolikor so se nanašale na delo policista, bilo po vsebini šteti kot pritožbo zoper delo policista, kar je predmet posameznega postopka po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ker obdolženka policistu G. ni očitala storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je jasno, da s tem tudi ni mogla storiti kaznivo dejanje krive ovadbe in je zato tak očitek v obtožnem predlogu, ostal nedokazan.