plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
ZPP člen 76, 76/1, 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1.
regres za letni dopust - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sposobnost biti stranka - smrt stranke
V primeru, če stranka med postopkom umre, je bistveno, da se sodba glasi na dediče umrle osebe (čeprav morda poimensko še nedoločene, če zapuščinski postopek še ni končan), ne pa na ime umrle osebe (tožene stranke). Ker se izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico absolutno ničnost sodbe. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (po tej določbi je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
Toženec je tožniku izdal začasno odločbo, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine. Po zavrnitvi tožnikove pritožbe je zoper navedeno odločbo tožnik vložil tožbo, ki je predmet tega spora. Tekom sodnega postopka je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. Z novo izdano odločbo je bilo pravnomočno urejeno sporno razmerje, zaradi katerega je potekal spor pred sodiščem. Od pravnomočnosti novo izdane odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
Tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja in sicer, da ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe (1. in 2. odstavek 27. člena ZPIZ-2). Zato ji ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nastanek invalidnosti - datum priznanja pravice
Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.
Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
OZ člen 768. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške etike člen 44.
odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodninska odgovornost odvetnika - protipravnost ravnanja - opustitev vložitve nadzorstvene pritožbe - profesionalna skrbnost - obseg pooblastila
Odškodninska odgovornost odvetnika temelji na kršitvi njegovih obveznosti po določbi 768. člena OZ in 11. člena Zakona o odvetništvu (Zodv).
Z vidika samo izvršilnega postopka vložitev nadzorstvene pritožbe ni bila potrebna in zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno.
Sporno bi lahko bilo vprašanje, ali je z zavarovanjem odgovornosti krita tudi škoda, ki nastane, ker odvetnik znotraj enega mandatnega razmerja ni opozoril stranke na njene možnosti v drugih postopkih in vložil pravnega sredstva v enem postopku z namenom, da bo stranka na ta način pridobila legitimacijo za druge postopke, za katere odvetnik nima mandata. Po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka ni trdila, da je odvetniku dala neko splošno pooblastilo za svetovanje, temveč samo za zastopanje v izvršilnem postopku. Z zavarovalno pogodbo so krite samo škode, ki nastanejo zaradi odvetnikove grobe kršitve obveznosti v okviru naročene storitve, torej v okviru mandata za izterjavo terjatve do dolžnika v izvršilnem postopku. Očitki tožeče stranke ta okvir presegajo.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku izdana nova odločba, ki je že postala pravnomočna. V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013756
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost
Tožnica se je poškodovala pri opravljanju svojega dela. Pri čiščenju tal se je, med premikanjem nazaj in dviganju, udarila s spodnjim delom hrbta v izboklino z elektronskimi stikali. Tožničinega dela ni mogoče šteti za nevarno delo, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Gre namreč za čiščenje prostorov, ki je povsem običajno in vsakodnevno. Tožena stranka, ki ni imetnica prostorov, v katerih se je tožnica poškodovala, ni bila dolžna tožnici dati posebnih navodil, kako se pri čiščenju tal izogniti udarcem ob betonske izbokline niti jih čistilke niso potrebovale. Tožnica tudi ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost nove zaposlitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, kot je določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Določb v pogodbi o zaposlitvi o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike), odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno.
Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
upniški odbor – število članov upniškega odbora – skupno število upnikov – utemeljitev odločitve sodišča – primerno število članov – člani upniškega odbora – ovire za imenovanje – podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika
Določitev števila članov upniškega odbora je odločilna glede opredelitve, kateri upniki bodo imenovani za člane upniškega odbora. Pravilnost imenovanja članov upniškega odbora je zato pogojena z ustrezno utemeljitvijo odločitve sodišča glede števila članov upniškega odbora.
Kot izhaja iz odgovora upraviteljice z dne 16. 3. 2015 so pri stečajnem dolžniku še vedno evidentirane odprte terjatve do navedenega upnika, ki so še vedno predmet odprtih sodnih postopkov, pri čemer upraviteljica izrecno izjavlja, da vztraja pri začetih pravdnih postopkih. Morebitno nasprotovanje pritožnice tako uveljavljenim terjatvam za odločitev sodišča o imenovanju članov upniškega odbora v stečajnem postopku ni odločilno. Sodišče v stečajnem postopku ni dolžno presojati utemeljenosti tako uveljavljanih terjatev stečajnega dolžnika niti s stopnjo verjetnosti, saj za ugotovitev ovire iz 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP zadostujejo podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika.
obnova - zavrženje predloga - pooblaščenec - izredno pravno sredstvo - odvetnik
Pravdna stranka lahko izredno pravno sredstvo v skladu s 3. in 4. odstavkom 86. člena ZPP uveljavlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljeni pravniški državni izpit. Ker predloga za obnovo postopka ni vložil po odvetniku niti ni izkazano, da ima pritožnica opravljeni pravniški državni izpit, je na temelju 91. člena ZPP predlog zakonito zavržen.