KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
postopek za preklic pogojne obsodbe – predlagatelj postopka – pravica do pritožbe – sklep o ustavitvi postopka – pritožba zoper sklep – oškodovanec – upravičenci za vložitev pritožbe – pravni interes – pritožba oškodovanca – nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe
Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe oškodovancu ni bila prekršena nobena pravica, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep. Ker oškodovanec v tem postopku ni upravičenec do pritožbe, jo je treba kot nedovoljeno zavreči.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5. ZPP člen 105, 105/1, 107, 107/1, 212, 224.
smiselna uporaba določb ZPP – trditveno in dokazno breme – olajšave pri plačilu sodnih taks – predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – vloge – listine – dokazno sredstvo
Spor se je vodil po pravilih civilnega procesnega prava, konkretno ZPP. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se torej morajo smiselno uporabiti določbe ZPP. ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico. Glede obstoja predpostavk za kakšno od dovoljenih olajšav pri plačilu sodnih taks je bila torej tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Nosila ga je glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
ZPP jasno razlikuje med strankino vlogo in listino kot prilogo. Listina je zgolj dokazno sredstvo. Tožeča stranka bi torej morala dejstva o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju navajati v svoji vlogi, to pa je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Zgolj obstoj podatkov v listini ne pomeni, da je stranka postavila trditve glede teh podatkov.
Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost).
Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.
Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007575
KZ člen 111, 111/1-4, 254, 254/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-3. ZOPOKD člen 4, 4-3.
zatajitev finančnih obveznosti - opis kaznivega dejanja - blanketna norma - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - odnos konsumpcije - realni stek - odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - vstopni DDV
KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu, v konkretnem primeru v ZDDV oz. ZDDV-1. Obtožencu očitana dejanja so torej v izreku izpodbijane sodbe konkretno opisana in s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje vsebino posameznih določb blanketnih predpisov navedenih v izreku sodbe ni zagrešilo nobene kršitve. Izrek sodbe namreč skupaj z obrazložitvijo tvori celoto. Po mnenju pritožbenega sodišča zakonski znak razpolaganje vključuje tudi zakonski znak pridobitve, saj obtožena pravna oseba ni mogla razpolagati s sredstvi, ne da bi jih predhodno pridobila na način opisan v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Zakonski znak "razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo" si je namreč treba razlagati kot pravico na pravno veljaven način razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu obtožene pravne osebe pri čemer ni nujen prenos sredstev ali kakšna druga oblika razpolaganja z njimi v zvezi s poslovanjem družbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006182
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 372, 372/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – šikaniranje na delovnem mestu – zakonski znaki kaznivega dejanja – psihično nasilje – ponižanje ali prestrašenost – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.
Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).
OZ člen 111, 111/1, 126, 126/1, 619. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/1, 9/1-1, 9/1-4. ZMCGZ člen 11.
podjemna pogodba - pogodba v korist tretjega - nadzor nad izvajanjem pogodbe - seznam udeležencev - zbiranje osebnih podatkov - odstop od pogodbe - učinki razvezane pogodbe
Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik opravi storitev, ki je lahko tudi povsem netelesne narave. Opravljanje družinske mediacije je takšna storitev. Ker se je tožeča stranka zavezala k plačilu takšne storitve tožene stranke, je očitno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo.
Tožeča stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Družinska mediacija in somediacija je nedvomno v okviru pristojnosti prav tega ministrstva. Podatki o osebah, ki se naj bi bile udeleževale družinskih mediacij (in somediacij) pri toženi stranki so bili nujni za preizkus, ali tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Ker pa je tožena stranka z izvrševanjem pogodbenih obveznosti zgolj uresničevala naloge iz pristojnosti tožeče stranke, je torej ministrstvo posredno preizkušalo tudi, ali tožena stranka sploh uresničuje naloge samega ministrstva in pa smotrnost porabe državnega denarja. Ni videti nobenega razloga, da bi pri mediaciji udeleženi posamezniki trpeli kakršnokoli prikrajšanje svojih koristi zato, ker je tožeča stranka hotela izvedeti za njihova imena in priimke.
Če posojilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, mora posojilodajalec kot tožnik dokazati dejansko izročitev denarnega zneska posojila posojilojemalcu.
ZSVarPre člen 7, 66, 66/3. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/2-1. ZZZDR člen 123, 123-1, 123-2, 123-3.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - samska oseba - podaljšanje roditeljske pravice - samska oseba
Tožnica se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka) po ZUPJS šteje za samsko osebo. Podaljšanje roditeljske pravice namreč ne pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati še preostale člane družine in njihove dohodke. Starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, je nista dolžna preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK0006933
OZ člen 6, 240. SPZ člen 132. ZNVP člen 47.
prilastitev zastavljenih delnic – realizacija zastavne pravice – protipravno ravnanje – prodaja in nakup delnic – primerna cena – dolžna skrbnost – skrbnost dobrega strokovnjaka – uporaba določb ZFZ – odškodnina – protipravno ravnanje – vzročna zveza – pravno priznana škoda
Tožena stranka je zastavljene delnice lahko prodajala le po določbah ZNVP. Na podlagi teh ugotovitev bi torej bilo mogoče toženi stranki očitati odgovornost za škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, le, če bi izkazala, da je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala v nasprotju z določbami ZNVP ali v nasprotju z dolžno (zahtevano) skrbnostjo.
Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke (za prodajo) sprejeta, vendar mora to načelo veljati tudi za čas, za katerega tožeča stranka očita toženi, da ne bi smel poteči, ker bi morala tožena stranka kot dober strokovnjak delnice že unovčiti.
Pritožbeno sodišče opozarja še, da naš pravni red priznava le pravico do povrnitve obstoječe škode, izjemoma, samo za nepremoženjsko škodo in za izgubljeni dobiček, tudi bodoče škode. Sicer pa je premoženjska škoda definirana kot kršitev premoženjske pravice drugega, vendar je pravno priznana samo tista škoda, ki povzroči še nadaljnjo posledico, to je poseg v premoženje oškodovanca ali preprečitev povečanja premoženja. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ji je s prodajo delnic nastala škoda, bi jo glede na to, da so delnice predstavljale zavarovanje, ki ga je dala za svoje obveznosti po kreditnih pogodbah, to škodo izkazala le, če bi izkazala, da je morala zaradi neprimerne prodaje (kot zatrjuje) plačati več, kot je sicer po obeh pogodbah dolgovala. Poseg v njeno premoženje bi torej nastal šele, ko bi svoje obveznosti iz posojilnih pogodb plačala. Vendar iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka svoj dolg (v nominalnem znesku po obeh pogodbah) plačala, tega v postopku tudi ni zatrjevala. Zato je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen že iz tega razloga.
Ker za pritožbo ni sporno, da je dolžnik podal v postopku prisilne poravnave umik predloga in je Okrožno sodišče v Kopru izdalo sklep z dne 6.1.2015 o ustavitvi postopka prisilne poravnave, ter da se nad dolžnikom (še) ni začel postopek stečaja, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik ni več v postopku prisilne poravnave, ne glede na to, da sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 231, 231-3. ZPP člen 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - procesna legitimacija upnika - obstoj zavarovanja terjatve - domneve insolventnosti - izpodbojne domneve - domnevna baza - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga - dokaz z izvedencem
Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.
Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.
Tožnica je sodišču prve stopnje posredovala tožbo, v kateri je navajala, da se ne strinja z odločitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitev Centra za socialno delo glede višine štipendije. Sodišče prve stopnje je štelo, da vloga ni popolna, zato je izdalo sklep o popravi vloge. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno dopolnila vlogo in jo predložila sodišču prve stopnje, skupaj z dokončno odločbo tožene stranke, ki jo v tem postopku izpodbija. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju vloge nezakonit.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – načelo sočasnosti izpolnitve – trajno poslovno razmerje – običajen rok izpolnitve – neenako obravnavanje upnikov – čista vrednost premoženja
Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.
Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.
povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov – podjemna pogodba – časovna veljavnost pogodbe
Stara krovna pogodba, in z njo povezana neposredna pogodba, je prenehala veljati s sklenitvijo nove krovne pogodbe, saj je bila prav nova krovna pogodba tista, ki je bila sklenjena na temelju novega skupnega javnega naročila državne uprave.
NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074779
ZGD-1 člen 388, 388/2, 609, 609/6. ZNP člen 37. ZPP člen 245, 245/2.
nepravdni postopek - predlog za sodni preizkus denarne odpravnine pri izključitvi manjšinskih delničarjev - pritegnitev zunanjih izvedencev - poravnalni odbor - procesni organ sodišča - smiselna uporaba določb ZPP - seznam sodnih izvedencev - odmera nagrade izvedencu - merila za odmero nagrade - uporaba Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - pogodbeno razmerje
ZGD-1 nima posebnih določb, ki bi urejale način pritegnitve zunanjih izvedencev v postopek, niti opredelitve meril za odmero nagrade tako angažiranemu izvedencu. Poravnalni odbor je v tem smislu procesni organ sodišča, zato tudi za njega veljajo enaka pravila kot za samo sodišče.
Smiselna uporaba določil ZPP pride v poštev tako v primeru, da je bil zunanji izvedenec pritegnjen v nepravdni postopek preizkusa denarne odpravnine s strani poravnalnega odbora izvedencev, kakor tudi v primeru, da je formalno sklep o angažiranju izvedenca v tem smislu izdalo samo sodišče.
Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev, temveč je to zgolj priporočilo, ki olajšuje sodišču iskanje izvedencev.
Pravilnik ne more imeti neposrednega učinka za tiste izvedence, ki jih je angažiralo sodišče in niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, vodenim pri Ministrstvu za pravosodje v smislu določil Pravilnika. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je to razmerje potrebno presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
Z ZOPRZUJF je zakonodajalec rešil tudi vprašanje zakonitih zamudnih obresti in sicer na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti.
Zakonite zamudne obresti so objektivna posledica za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pravna posledica zamude je bila določena v 277. členu ZPIZ-1. Po tej določbi je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo, tako da tudi iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – izjava državnega tožilca – zavrnitev pritožbe
Četrti odstavek 502.c člena ZKP ureja procesno situacijo, ko sodišče zaradi spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi. Prvi odstavek 502.c člena ZKP pa ureja drugačno situacijo, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer mora predlagatelj svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, v celoti navesti že v svojem prvotnem predlogu.