V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku izdana nova odločba, ki je že postala pravnomočna. V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nastanek invalidnosti - datum priznanja pravice
Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.
Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja in sicer, da ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe (1. in 2. odstavek 27. člena ZPIZ-2). Zato ji ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.
odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
ustavitev kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - rok za zastaranje
Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0074764
OZ člen 448, 448/1, 458, 458/3, 459, 459-1, 459-3, 460, 460/1, 480, 480/1, 480/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/1, 212. ZGD-1 člen 580, 580/6.
prodajna pogodba - izročitev stvari - brezhibno stanje stvari - stvarna napaka - običajna raba stvari - običajne lastnosti - dogovorjene lastnosti - dogovor strank - pravočasnost grajanja napake - datum prevzema stvari - kvalitativni odmik predmeta izpolnitve - pravice kupca - zahtevek za znižanje kupnine - prekinitev pravdnega postopka - prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve - univerzalno pravno nasledstvo - izdaja sodbe pritožbenega sodišča - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - študije strokovnjakov - strankine navedbe - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo.
V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak.
Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste.
Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno.
Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.
Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih mnenj ne glede na to, ali jih pripravlja oseba, ki je sicer uvrščena na seznam stalnih sodnih izvedencev. Takšna poročila, pripravljena na zahtevo stranke, imajo zgolj naravo strankinih navedb. V kolikor so v njih navedbe o dejstvih, ki so glede na materialno pravno stališče sodišča relevantna, se je sodišče dolžno do njih tudi opredeliti.
Okoliščina, da ima parkirno mesto nameščeno še parkirno napravo, kar zaradi dvižnega mehanizma zmanjša prostor okrog vozila, ne predstavlja stvarne napake, saj sta se pogodbeni stranki za parkirna mesta s parkirnimi napravami v prodajni pogodbi dogovorili. Enotnost pogodbene cene na parkirno mesto na to nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato izpostavlja, da manjvrednosti ni mogoče izračunavati na način, da se primerja parkirno mesto brez parkirnih naprav in parkirno mesto s parkirnimi napravami. To bi namreč pomenilo, da se kot stvarna napaka šteje že zgolj dejstvo, da ima parkirno mesto nameščeno parkirno napravo.
Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju subjektivnih posledic pri oškodovancu, kot tudi objektivno pogojenosto višine odškodnine.
upniški odbor – število članov upniškega odbora – skupno število upnikov – utemeljitev odločitve sodišča – primerno število članov – člani upniškega odbora – ovire za imenovanje – podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika
Določitev števila članov upniškega odbora je odločilna glede opredelitve, kateri upniki bodo imenovani za člane upniškega odbora. Pravilnost imenovanja članov upniškega odbora je zato pogojena z ustrezno utemeljitvijo odločitve sodišča glede števila članov upniškega odbora.
Kot izhaja iz odgovora upraviteljice z dne 16. 3. 2015 so pri stečajnem dolžniku še vedno evidentirane odprte terjatve do navedenega upnika, ki so še vedno predmet odprtih sodnih postopkov, pri čemer upraviteljica izrecno izjavlja, da vztraja pri začetih pravdnih postopkih. Morebitno nasprotovanje pritožnice tako uveljavljenim terjatvam za odločitev sodišča o imenovanju članov upniškega odbora v stečajnem postopku ni odločilno. Sodišče v stečajnem postopku ni dolžno presojati utemeljenosti tako uveljavljanih terjatev stečajnega dolžnika niti s stopnjo verjetnosti, saj za ugotovitev ovire iz 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP zadostujejo podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika.
ocena dela - preizkus ocene - sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.
odločitev sodišča preko postavljenega zahtevka – prisoja zakonskih zamudnih obresti – prekoračitev stranske terjatve – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi – izdelava nove sodbe
V pravdni teoriji in sodni praksi ni več dvoma, da tudi v takem primeru, ko gre samo za prekoračitev stranske terjatve, pritožbeno sodišče ne more sodbe v izpodbijanem delu spremeniti. Ne gre za zmotno materialno pravno odločitev, ampak za absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Če bi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, bi prekoračilo svoja pooblastila ter eno stranko prikrajšalo za pravna sredstva.
Pravni pouk, ki ga je sodišče zapisalo v izpodbijanem sklepu, je napačen, stranka pa z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic, kot ji po zakonu gredo.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006298
KZ-1 člen 186, 186/1 ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje
Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za majhne količine konoplje, zgolj količina ob odsotnosti vsakršnega personalnega in materialnega dokaza ali indica, ki bi govoril v prid takim zaključkom, ne more predstavljati zadostne podlage utemeljenemu sumu, ki se za uvedbo preiskave zahteva.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost nove zaposlitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, kot je določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Določb v pogodbi o zaposlitvi o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike), odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno.
Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013756
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost
Tožnica se je poškodovala pri opravljanju svojega dela. Pri čiščenju tal se je, med premikanjem nazaj in dviganju, udarila s spodnjim delom hrbta v izboklino z elektronskimi stikali. Tožničinega dela ni mogoče šteti za nevarno delo, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Gre namreč za čiščenje prostorov, ki je povsem običajno in vsakodnevno. Tožena stranka, ki ni imetnica prostorov, v katerih se je tožnica poškodovala, ni bila dolžna tožnici dati posebnih navodil, kako se pri čiščenju tal izogniti udarcem ob betonske izbokline niti jih čistilke niso potrebovale. Tožnica tudi ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
prevozna pogodba - izguba pošiljke - omejitev višine odškodnine - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - dokazno breme pošiljatelja
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.