odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
V času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar (Seznam), zato je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam). Posamezno telesno okvaro je zato mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Vrste in stopnje telesnih okvar se ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v tem Seznamu.
Bolečine in težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara, nastala zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do invalidnine, ni utemeljen.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS0014468
ZPP člen 105a.
pritožba - umik pritožbe - plačilo sodne takse
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala takse za pritožbo in tudi ni vložila vloge za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Zapis na poštni ovojnici „predlog za taksno oprostitev za pritožbo“ še ne predstavlja vloge. Vloga mora vsebovati konkreten predlog, kot tudi vsaj minimalne navedbe oziroma obrazložitev. Tožena stranka zoper plačilni nalog tudi ni podala ugovora. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pravilno štelo, da je zaradi neplačila sodne takse pritožba umaknjena.
obnova - zavrženje predloga - pooblaščenec - izredno pravno sredstvo - odvetnik
Pravdna stranka lahko izredno pravno sredstvo v skladu s 3. in 4. odstavkom 86. člena ZPP uveljavlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljeni pravniški državni izpit. Ker predloga za obnovo postopka ni vložil po odvetniku niti ni izkazano, da ima pritožnica opravljeni pravniški državni izpit, je na temelju 91. člena ZPP predlog zakonito zavržen.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata - pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikatov
Reprezentativnost za posamezno dejavnost ali poklic na nivoju konfederacije je odločilna za presojo pogojev za priznanje reprezentativnosti sindikatov na nivoju dejavnosti ali poklicev. Če so sindikati, ki so navedeni v drugem oziroma tretjem odstavku 9. člena ZRSin, združeni v konfederacijo sindikatov za območje države, ki nima lastnosti reprezentativnosti za panogo, dejavnost ali poklic iz drugega oziroma tretjega odstavka 9. člena ZRSin, potem pridobi ta sindikat lastnost reprezentativnosti le, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZRSin in je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da predlagatelj ni imel včlanjenih 15 % ali več delavcev, ni izpolnil pogojev za pridobitev reprezentativnosti po drugem odstavku 9. člena ZRSin (enako kot ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastnosti reprezentativnosti po prvem odstavku 9. člena ZRSin, saj konfederacija sindikatov, v katero je bil združen, ni bila reprezentativna za dejavnost oziroma poklic, v zvezi s katerim je predlagatelj želel pridobiti lastnost reprezentativnosti).
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
V letu 2010, ko je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, je bil dolžan preživljati sina. Ker te preživninske obveznosti nima več, so njegove premoženjske razmere spremenjene in je sodišče tožnikovo upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks zakonito preverilo.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013610
ZDR člen 184. OZ člen 131, 174, 174/1. ZZZDR člen 124, 124/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - aktivna legitimacija
Tožeča stranka je v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi. Pomoč sta ji nudila otroka. Zato od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino iz tega naslova.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - pritožba - procesna predpostavka
Glede na drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Varstvo pravic v predsodnem upravnem postopku pomeni procesno predpostavko za dopustnost socialnega spora in za vsebinsko obravnavanje zadeve. V konkretnem primeru je prvostopna odločba toženca s potekom roka za vložitev pritožbe postala dokončna in pravnomočna, zato je bila pritožba kot prepozna zakonito zavržena, ob pravilni uporabi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1 pa je bila zakonito zavržena tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno.
Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (česar po obrazloženem ne bi smelo). Posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači vtoževano obdobje in regresa za letni dopust za sporni leti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
plačilo razlike plače - povečan obseg dela - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in nadrejenimi. Prav tako je moral opravljati vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Tožnik je v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela od njegove osnovne bruto plače obračunati v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi.
stvarna pristojnost - spor iz premoženjskih razmerij - sodišče splošne pristojnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zadeva vlagateljice ne spada med spore, za katere je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Vlagateljica namreč od predlagatelja izvršbe oziroma družbe Javno podjetje A. d.o.o., zahteva plačilo odškodnine in kazni zaradi stigmatizacije njenega imena. Gre za spor iz premoženjskih razmerij (1. člen ZPP), za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. V skladu z 48. členom ZPP je za zadevo krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - nezkonito prenehanje
Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do datuma, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, utemeljen.
denarna kazen – kaznovanje stranke zaradi žalitve sodišča – žalitev sodišča kot pravni standard – pravdni postopek – upravni postopek
Za kaznovanje po 109. členu ZPP ni treba ugotoviti, da je imel storilec namen zaničevanja. V ospredju namena 109. člena ZPP je objektivni vidik, in sicer ali izjave storilca lahko ogrozijo ugled oziroma spodkopljejo avtoriteto sodišča. Pojem „žalitev sodišča“ je pravni standard. Samo navajanje napak pri sojenju ni žaljivo, če obstaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 3. odstavka 111. člena ZUP, vendar ureja sankcioniranje žaljivih vlog podanih v pravdnem postopku 109. člen ZPP.