sofinanciranje občin – delna izpolnitev – neizpolnitev – trditvena podlaga strank – rekonstrukcija ceste
Za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča že ugotovljeno neskladje med predvidenim obsegom del in dejansko izvedenimi deli, ki ga priznava tudi sama tožeča stranka. To pomeni, da ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, kolikšen del ceste je rekonstruirala stranka in kolikšen ne.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006298
KZ-1 člen 186, 186/1 ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje
Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za majhne količine konoplje, zgolj količina ob odsotnosti vsakršnega personalnega in materialnega dokaza ali indica, ki bi govoril v prid takim zaključkom, ne more predstavljati zadostne podlage utemeljenemu sumu, ki se za uvedbo preiskave zahteva.
ZPP člen 76, 76/1, 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1.
regres za letni dopust - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sposobnost biti stranka - smrt stranke
V primeru, če stranka med postopkom umre, je bistveno, da se sodba glasi na dediče umrle osebe (čeprav morda poimensko še nedoločene, če zapuščinski postopek še ni končan), ne pa na ime umrle osebe (tožene stranke). Ker se izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico absolutno ničnost sodbe. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (po tej določbi je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka).
plačilo razlike plače - povečan obseg dela - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in nadrejenimi. Prav tako je moral opravljati vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Tožnik je v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela od njegove osnovne bruto plače obračunati v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi.
Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju subjektivnih posledic pri oškodovancu, kot tudi objektivno pogojenosto višine odškodnine.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
V času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar (Seznam), zato je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam). Posamezno telesno okvaro je zato mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Vrste in stopnje telesnih okvar se ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v tem Seznamu.
Bolečine in težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara, nastala zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do invalidnine, ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
tožba - rok za vložitev - sodno varstvo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve, in sicer se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico ni prevzeta, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožba, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014, je prepozna, ker jo je tožnik vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot prepozno.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
V ZOPRZUJF-u ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076334
ZMZPP člen 30. OZ člen 892, 894. ZPP člen 315.
vmesna sodba – egiptovsko pravo – kraj škodnega dogodka – kraj sklenitve pogodbe – zastaranje odškodninske terjatve – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – nezgoda med vožnjo z jeepom – izlet z vožnjo z jeepom po puščavi – odgovornost organizatorja izleta – varnostni pas – pogodba o organiziranju potovanja – omejitev odgovornosti organizatorja potovanja – skrbnost organizatorja potovanja – soprispevek oškodovanca
Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji.
Zdravstvena ustanova, kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.
višina odškodnine po prostem preudarku – pravilo o dokaznem bremenu – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po določbi 216. člena ZPP se o višini odškodnine lahko odloči po prostem preudarku le, če se višina ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, ali če se višina da ugotoviti le pretirano zamudno ali v povezavi z nesorazmernimi stroški, ta zahtevek pa predstavlja glede na celotni zahtevek le njegov neznatni del. V kolikor ni izpolnjen vsaj en od prej predstavljenih pogojev, višine odškodnine ni možno določiti po prostem preudarku, ampak sodišče o tem odloči po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).