Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela v celoti, ampak le delno, in sicer glede priznanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, ni pa uspela s tožbenim zahtevkom glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku, določenega v drugem odstavku 154. člena ZPP, je tožnica uspela v višini 50 %.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - ponovljen postopek
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 4. odstavka opombe 3 Tarife, ki je kot priloga sestavni del ZOdvT. Tudi sicer je tožnik nagrado za postopek priglasil le v enkratnem znesku. V 4. odstavku opombe 3 k Tarifi je določeno, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pri tem sodišču všteje za nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da bi bil tožnik do višje nagrade za postopek (seveda, če bi nagrado priglasil za vsako stopnjo posebej) upravičen le v primeru, če bi bila nagrada za ponovljeni postopek višja od nagrade za prvi postopek, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.
Toženec je tožniku izdal začasno odločbo, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine. Po zavrnitvi tožnikove pritožbe je zoper navedeno odločbo tožnik vložil tožbo, ki je predmet tega spora. Tekom sodnega postopka je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. Z novo izdano odločbo je bilo pravnomočno urejeno sporno razmerje, zaradi katerega je potekal spor pred sodiščem. Od pravnomočnosti novo izdane odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (česar po obrazloženem ne bi smelo). Posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači vtoževano obdobje in regresa za letni dopust za sporni leti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - nezkonito prenehanje
Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do datuma, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, utemeljen.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0074764
OZ člen 448, 448/1, 458, 458/3, 459, 459-1, 459-3, 460, 460/1, 480, 480/1, 480/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/1, 212. ZGD-1 člen 580, 580/6.
prodajna pogodba - izročitev stvari - brezhibno stanje stvari - stvarna napaka - običajna raba stvari - običajne lastnosti - dogovorjene lastnosti - dogovor strank - pravočasnost grajanja napake - datum prevzema stvari - kvalitativni odmik predmeta izpolnitve - pravice kupca - zahtevek za znižanje kupnine - prekinitev pravdnega postopka - prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve - univerzalno pravno nasledstvo - izdaja sodbe pritožbenega sodišča - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - študije strokovnjakov - strankine navedbe - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo.
V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak.
Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste.
Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno.
Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.
Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih mnenj ne glede na to, ali jih pripravlja oseba, ki je sicer uvrščena na seznam stalnih sodnih izvedencev. Takšna poročila, pripravljena na zahtevo stranke, imajo zgolj naravo strankinih navedb. V kolikor so v njih navedbe o dejstvih, ki so glede na materialno pravno stališče sodišča relevantna, se je sodišče dolžno do njih tudi opredeliti.
Okoliščina, da ima parkirno mesto nameščeno še parkirno napravo, kar zaradi dvižnega mehanizma zmanjša prostor okrog vozila, ne predstavlja stvarne napake, saj sta se pogodbeni stranki za parkirna mesta s parkirnimi napravami v prodajni pogodbi dogovorili. Enotnost pogodbene cene na parkirno mesto na to nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato izpostavlja, da manjvrednosti ni mogoče izračunavati na način, da se primerja parkirno mesto brez parkirnih naprav in parkirno mesto s parkirnimi napravami. To bi namreč pomenilo, da se kot stvarna napaka šteje že zgolj dejstvo, da ima parkirno mesto nameščeno parkirno napravo.
sofinanciranje občin – delna izpolnitev – neizpolnitev – trditvena podlaga strank – rekonstrukcija ceste
Za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča že ugotovljeno neskladje med predvidenim obsegom del in dejansko izvedenimi deli, ki ga priznava tudi sama tožeča stranka. To pomeni, da ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, kolikšen del ceste je rekonstruirala stranka in kolikšen ne.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata - pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikatov
Reprezentativnost za posamezno dejavnost ali poklic na nivoju konfederacije je odločilna za presojo pogojev za priznanje reprezentativnosti sindikatov na nivoju dejavnosti ali poklicev. Če so sindikati, ki so navedeni v drugem oziroma tretjem odstavku 9. člena ZRSin, združeni v konfederacijo sindikatov za območje države, ki nima lastnosti reprezentativnosti za panogo, dejavnost ali poklic iz drugega oziroma tretjega odstavka 9. člena ZRSin, potem pridobi ta sindikat lastnost reprezentativnosti le, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZRSin in je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da predlagatelj ni imel včlanjenih 15 % ali več delavcev, ni izpolnil pogojev za pridobitev reprezentativnosti po drugem odstavku 9. člena ZRSin (enako kot ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastnosti reprezentativnosti po prvem odstavku 9. člena ZRSin, saj konfederacija sindikatov, v katero je bil združen, ni bila reprezentativna za dejavnost oziroma poklic, v zvezi s katerim je predlagatelj želel pridobiti lastnost reprezentativnosti).
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del
Za odločitev o tem, ali je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, je ključnega pomena stanje, ki je obstajalo do zaključka predsodnega postopka. Pri tožniku do tega datuma še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane odločbe in na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Določba 6. odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka, neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid in s tem širiti dejansko podlago odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank (oziroma v konkretnem primeru sodišča) pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.