Zasnova postopka po ZVEtL ni takšna, da bi se v njem razreševala sporna lastninskopravna vprašanja, to pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo.
Sklep po ZVEtL ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot na posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih.
osebni stečaj - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti
Ugotovitve, da je šlo za prevzemanje novih oziroma dodatnih obveznost ne more spremeniti niti zatrjevano dejstvo, da je obveznosti v enakem obsegu imel že prej in da gre laično rečeno le za „podaljševanje obveznosti, prevzetih pred spornim obdobjem“.
STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0076353
URS člen 22. ZPP člen 287, 287/2. SPZ člen 43.
vznemirjanje lastninske pravice – zaščita pred vznemirjanjem – postavitev ograje – meja med parcelama – ugotovitev lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – tek priposestvovalne dobe – dobra vera – standard dobrovernosti – zavrnitev dokaznega predloga
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.
Toženec bi moral biti ob trasiranju ograje (ko je ugotovil, da na vzhodnem koncu meje ni mejnika), bolj skrben, pozoren in natančen, saj se je moral in mogel zavedati, da meja med parcelama, ki v naravi ni vidna, ni jasno določena, zato neskrbno trasiranje (z merjenjem korakov na eni in drugi stranici parcele) ne dosega standarda dobrovernosti.
Ker posojilna pogodba v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
nujni delež – prikrajšanje nujnega deleža – vrnitev v zapuščino – zakonske zamudne obresti
Nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerim je prikrajšan nujni delež. Kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža.
Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu 2. odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej.
ZST-1 člen 6c. ZIZ člen 257, 257/1, 258, 258/1, 258/1-1.
posebna vrnitev v prejšnje stanje - predhodna odredba - delno razveljavljen sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke o pravočasnem plačilu sodne takse njeno vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka materialnopravno zmotno pripisuje delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi pomen odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, na podlagi katere bi bilo mogoče predlagati predhodno odredbo. Tovrstna sodna praksa se je vzpostavila na podlagi v pritožbi tožeče stranke omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, vendar pa je bila ta presežena z razlogi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, objavljeni 28. 7. 2014, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Čeprav je bila z izrekom odločbe Ustavnega sodišča RS razveljavljena zgolj 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, so njeni razlogi pomenili tudi spremembo materialnopravnega razlogovanja, kaj se šteje za odločbo domačega sodišča, oziroma da se delno razveljavljen sklep o izvršbi ne more šteti za odločbo domačega sodišča.
ugovor zoper sklep o izvršbi - zavrnitev dokaznega predloga - dogovor o odlogu plačila
Čeprav je upnik ugovornim navedbam o doseženem dogovoru o odlogu plačila izrecno nasprotoval in jih označil kot poskus zavlačevanja izvršilnega postopka, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika dolžnika, saj bi v primeru, če bi se trditve v ugovoru zoper sklep o izvršbi glede odloga plačila izkazale za resnične, to lahko privedlo do ugoditve ugovoru. Ker pa je po ugovornih zatrjevanjih med upnikom in dolžnikom tak dogovor bil sklenjen v ustni obliki, dokazovanje na drugačen način niti ni možno.
Solidarna poroka sta se bila dolžna pred podpisom poroštvene izjave sama seznaniti z obsegom obveznosti, za izpolnitev katere naj bi kot solidarna poroka jamčila. Če tega nista storila, nista ravnala z dolžno skrbnostjo in morata sama sebi pripisati posledice. Okoliščina, da sta računala na trajnejše sodelovanje, je glede vprašanja njune zadostne skrbnosti brezpredmetna.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper „neupoštevanje“ sklicevanja tožencev (solidarnih porokov) na zavarovanje (rizika neplačila dolga), ki naj bi ga imela tožnica sklenjenega pri banki. Takšen ugovor bi bil upošteven le, če bi tožnica iz tega naslova dobila karkoli poplačanega. Do tega pa ni prišlo, saj naj bi bilo zavarovalno razmerje prekinjeno (in zahtevek ni bil niti vložen). Okoliščina, zakaj se tožnica ni poplačala, pa se drugotoženke ne tiče (saj gre za „tuje“ pogodbeno razmerje). Iz katerega od sklenjenih jamčevanj (zavarovanj) bo poskušala doseči poplačilo neporavnanega dolga, je namreč (toženca nikoli nista navajala, da bi bilo v tem oziru med njimi dogovorjeno kaj drugega) „zgolj“ in „samo“ pravica tožnice.
POGODBENO PRAVO – JAVNI ZAVODI – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL0073517
ZZVZZ člen 63, 63/1, 63/2, 65, 65/3, 67, 68.
sklep vlade – učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje – sprejem Splošnega dogovora – sprememba splošnega dogovora s sklepom vlade – pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev – sprememba planske letne vrednosti programa s sklepom vlade – načelo funkcionalne zakonitosti
Sprejem aneksa k splošnemu dogovoru brez spremembe pogodbe ne more vplivati na pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca, saj se Splošni dogovor ne uporablja neposredno za urejanje odnosov, ki so v pogodbi že izrecno urejena. Drugi odstavek 63. člena ZZVZZ, po katerem Vlada odloči o spornih vprašanjih, namreč ureja le situacijo, ko ne pride do soglasja glede izhodišč do konca decembra za naslednje leto. Gre za zakonsko pooblastilo Vladi, da uredi izhodišča, o katerih se partnerji v javnem zdravstvu niso dogovorili (glej sklep I U 178/2012). Le v tem primeru dogovor nadomesti sklep Vlade. Citirano zakonsko določilo torej Vlado pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej le pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembo že sklenjenih pogodb. ZZVZZ namreč Vlade ne pooblašča, da bi s sprejetim sklepom posegla v pravice in obveznosti partnerjev v javnem zdravstvu oziroma v pravno urejeno razmerje med pravdnima strankama.
vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo – obseg vezanosti
Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni, da dejstev, ki predstavljajo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
Odškodninska terjatev posameznega etažnega lastnika do drugih etažnih lastnikov ni pobotljiva z njihovo terjatvijo do njega za vplačilo sredstev v rezervni sklad.
Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje obrazložilo le z navedbo pravne podlage zanjo in ugotovitvijo, da je tožena stranka v pravdi v celoti uspela. Taka obrazložitev sodišča prve stopnje pa je preskopa.
Uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe, v kateri tožnica ni bila pogodbena stranka, ji odpira možnost za uveljavitev njene originarno pridobljene lastninske pravice, za katero sodišče ugotavlja, da jo je dokazala. S tem je njen pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka o ničnosti obravnavne pogodbe podan.
sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vračilo stroškov usposabljanja - vojak - vojaško strokovno usposabljanje
Tožencu (vojaku) je na podlagi njegovega predloga predčasno sporazumno prenehala pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel s tožečo stranko sklenjeno za dobo petih let. V sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec povrnil tožeči stranki stroške, nastale v času temeljnega vojaškega strokovnega usposabljanja za vojaka. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo vtoževani znesek.
denarna kazen – kaznovanje stranke zaradi žalitve sodišča – žalitev sodišča kot pravni standard – pravdni postopek – upravni postopek
Za kaznovanje po 109. členu ZPP ni treba ugotoviti, da je imel storilec namen zaničevanja. V ospredju namena 109. člena ZPP je objektivni vidik, in sicer ali izjave storilca lahko ogrozijo ugled oziroma spodkopljejo avtoriteto sodišča. Pojem „žalitev sodišča“ je pravni standard. Samo navajanje napak pri sojenju ni žaljivo, če obstaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 3. odstavka 111. člena ZUP, vendar ureja sankcioniranje žaljivih vlog podanih v pravdnem postopku 109. člen ZPP.
ZIZ člen 15. ZPP člen 111, 111/4, 142, 142/3, 142/4.
vročanje - prepozen ugovor - ugovor zoper sklep o izvršbi - ponovno odločanje - načelno pravno mnenje - poenotenje sodne prakse - štetje rokov - štetje 15-dnevnega roka - fikcija vročitve - dela prost dan - prepoved retroaktivnosti - prepoved poslabšanja pravnega položaja
Ker je bila vročitev sklepov prvemu dolžniku opravljena pred sprejemom načelnega pravnega mnenja z dne 14. 1. 2015 in je tudi že višje sodišče ugotovilo pravočasnost vloženih ugovorov in dalo sodišču napotek za nadaljnje odločanje o ugovorih, je sodišče prve stopnje nepravilno ponovno odločalo o pravočasnosti ugovorov in uporabilo načelno pravno mnenje ter ugovora ponovno zavrglo kot prepozno vložena.
Ker OZ v primeru hibe pravnega posla, ki je posledica ravnanj, kot ga toženec očita tožnici, predpisuje drugo, milejšo sankcijo, to je izpodbojnost, ni mogoče uveljavljati ničnosti pod plaščem domnevno nemoralnega ravnanja sopogodbenika.
Obligacijska razmerja imajo relativen značaj, zaradi česar v primeru, ko so v zvezi z nepremičnino nastala do trenutka njenega (lastninsko-pravnega) prenosa na novega pridobitelja (lastnika), nanj skupaj s stvarno pravico praviloma (izjemo predstavljajo zakupna/najemna razmerja) ne preidejo.
Obveznost toženca in njegove (bivše) žene, ki naj bi nastala zaradi obogatitve, je povezana s skupnim premoženjem. Za takšne obveznosti pa (upoštevaje določbo 2. odstavka 56. člena ZZZDR oziroma 2. odstavka 72. člena SPZ) velja, da za njih skupna lastnika (zakonca) odgovarjata nerazdelno (solidarno). To pomeni, da je vsak od njiju napram upniku (sam) zavezan za izpolnitev celotne obveznosti. Navzven torej odgovarjata solidarno, medtem ko so morebitni zahtevki med njima samima „zgolj“ stvar njunega notranjega (regresnega) razmerja.
Četudi bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen, ne bi bil veljaven, saj bi moral biti sklenjen z obema skupnima lastnikoma. To pa ni bilo zatrjevano. Ker je šlo za skupno premoženje, toženec s svojim deležem ni mogel razpolagati (glej 54. člen ZZZDR). Gre za oviro pravne narave, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje na prvotožničino izpovedbo (glede dogovora o priznanju lastninske pravice) brezpredmetno.
Pritožniki (sklicujoč se na 1. odstavek 393. člena OZ) upravičeno opozarjajo, da jim je sodišče prve stopnje uporabnino neutemeljeno naložilo v solidarno plačilo. Ker gre v konkretnem primeru za deljivo obveznost, obsodba na nerazdelno plačilo ne pride v poštev. Zato je bilo potrebno besedo „nerazdelno“ iz izreka izločiti. Dodatno pa v sam izrek ni bilo potrebno posegati, saj se v skladu z 2. odstavkom 393. člena OZ šteje, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in drugačna delitev ni določena, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.