ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1, 103, 104. ZZRZI člen 40, 40/6. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - invalid III. kategorije
Tožnik (invalid III. kategorije) je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilec prostorov. Ker je tožena stranka to delovno mesto ukinila, tožnik dela ni mogel več opravljati. Tožena stranka zanj nima drugega ustreznega dela, zato je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 1. odstavkom 116. člena istega zakona, saj je izvedla postopek skladno z določbo 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 in 6. odstavkom 40. člena ZZRZI. Za uporabo teh določb pa je tožena stanka imela podlago v 3. odstavku 429. člena ZPIZ-2, po katerem se določbe 101., 102., 103. in 104. člena ZPIZ-1 uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
Blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožnice.
Brez pravočasnih in konkretnih navedb o nezmožnosti unovčitve premoženja predlog za oprostitev plačila sodne takse ne more biti uspešen.
zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje in zadržanje zastaranja kazenskega pregona
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo pojasnilo svoj zaključek, da je v konkretnem primeru vtoževana odškodninska terjatev zastarala, še preden je morebiti prišlo do pretrganja (in zadržanja) kazenskega pregona zoper domnevnega povzročitelja škode (toženko). Ker je do zastaranja terjatve prišlo še pred tem, tudi kasnejše pretrganje in zadržanje zastaranja kazenskega pregona, tega ne more spremeniti. Če je namreč zastaranje terjatve že nastopilo, njegovo pretrganje ne pride več v poštev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074782
URS člen 26. ZOR člen 155, 189, 189/3. ZPP člen 216, 216/1.
odškodninska odgovornost države - škoda - izgubljeni dobiček – normalen tek stvari - posebne okoliščine - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - mejni prag verjetnosti - poslovanje z dobičkom - prosta konkurenca - odprt trg - poslovni rezultati primerljivih družb - neizračunljivost izgubljenega dobička - pravica do odškodnine - prosta presoja
Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %.
Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom.
Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega prava niti v ZOR niti v sedaj veljavnem OZ.
Vprašanje prisoje odškodnine brez ugotovljenega dobička je potrebno ločiti od vprašanja odmere odškodnine na podlagi prostega preudarka iz 1. odstavka 216. člena ZPP. Pooblastilo sodišča v smislu proste presoje je v tem primeru podano zgolj glede odmere višine zneska odškodnine, ki bi jo bilo sicer nemogoče ali z nesorazmernimi težavami ugotoviti. Predpostavka za takšno odmero odškodnine pa je, da je izkazan temelj za odškodnino, torej bi morala, preslikano na konkretni primer, tožeča stranka predhodno dokazati, da bi v spornem obdobju poslovala z dobičkom.
Otežen položaj tožeče stranke pri dokazovanju višine škode je potrebno pripisati predvsem dejstvu, da vsi primerljivi podatki družbe M. temeljijo na tržnem položaju, ki ji ga je brez pravne podlage omogočila tožena stranka. Sama neizračunljivost izgubljenega dobička zato ne bi smela iti v škodo tožeči stranki ob predpostavki, da bi s stopnjo verjetnosti, ki presega mejni prag 50 %, uspela dokazati, da bi uspela z realizacijo načrtovanega projekta. V kolikor bi tožeča stranka tako uspela dokazati svojo pravico do odškodnine, bi sodišče moralo o sami višini odškodnine sklepati po prosti presoji v smislu 1. odstavka 216. člena ZPP. Pri tem sklepanju bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na vse razpoložljive podatke, med drugim tudi ocene izvedenca o vplivu medsebojnega konkurenčnega vpliva več udeležencev na trgu teh storitev.
Oškodovanec mora dokazati škodo, ki mu je nastala. Sodišče je svojo odločitev o tem, kakšne bolečine in nevšečnosti je tožnik trpel, oprlo predvsem na navedbe – občutja tožnika. Ni pa objektiviziralo svoje odločitve upoštevaje zaključke izvedenca medicinske stroke, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo.
pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni - zamuda z izpolnitvijo
Ker je tožeča stranka dokazala, da je sporočila toženi stranki, da bo zaradi zamude izročitve poslovnega prostora uveljavljala pravico do pogodbene kazni, je izpolnila svoje obveznosti nemudnega sporočila po 5. odstavku 251. člena OZ. Pri tem ni pomembno, da te izjave ni sporočila direktorju tožene stranke, ampak zaposleni pri toženi stranki, ki je urejala vse zadeve v zvezi z najemom in prodajo poslovnega prostora.
plačilo razlike plače - zastaranje - uvrstitev v plačni razred
Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v 5 letih (206. člen ZDR). Tožničin zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje pred 22. 6. 2006 je zastaran, ker je tožnica tožbo vložila šele 22. 6. 2011.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v plačni razred s količnikom 9,00 ter na obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od 13. 2. 2001 do 1. 8. 2008, pravilno zavrnilo. Vse odločbe o določitvi količnika za določitev plače, ki jih je v tem obdobju tožena stranka izdala tožnici, so namreč dokončne in pravnomočne, zato jih v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče spreminjati ali ugotavljati njihove (ne)zakonitosti.
odškodninska odgovornost imetnika živali – potrebno nadzorstvo psa – prispevek oškodovanca – višina odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – enotna odškodnina
Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanja drugega, mora biti nadzorstvo prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. V zvezi s potrebnim nadzorstvom nad psom je v sodni praksi izrecno poudarjeno, da mora gospodar psa obvladati. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženec v dani situaciji dolžan nadzorovati psa tako, da mu ne bi ušel izpod nadzora.
Tožnik je z asignacijo toženi stranki naročil, da del odpravnine v višini 10.167,60 EUR nakaže na račun A.A.. Tožena stranka je obveznost iz naslova plačila odpravnine izpolnila tako, da je 6.000,00 EUR izplačala tožniku, preostali znesek 10.167,60 EUR pa A.A.. Za veljavnost asignacije je bistven obstoj dolga tožnika do A.A.. Poplačilo dolga pojmovno ni mogoče, če dolg ni obstajal. Iz vsebine "asignacijske pogodbe" sicer izhaja, da so "stranke" ugotovile, da tožnik dolguje A.A. znesek 10.167,60 EUR. Vendar pa je tožnik izpovedal, da A.A. ne pozna in da mu ni bilo nikoli rečeno, da bi od A.A. dobil denar oziroma od njega prejel znesek 10.167,60 EUR. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe določb o kavzi pogodbe) nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do navedb tožnika o nedopustni oziroma neobstoječi kavzi "asignacijske pogodbe", zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 136, 136/2, 165, 179, 299, 299/2, 378, 378/1.
krivdna odškodninska odgovornost – neodgovorne osebe – stanje prehodne nerazsodnosti – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – strah – duševne bolečine zaradi razžalitve – začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Po 2. odstavku 136. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Ta dokaz tožencu očitno ni uspel. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je toženec namreč manj kot leto dni pred obravnavanim škodnim dogodkom kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje, njegovo zdravstveno stanje pa se nato do škodnega dogodka ni spremenilo (izboljšalo).
Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin primera. Premajhno težo je pripisalo dejstvu, da je toženec tožnico s prostaškim izrazom žalil v navzočnosti tretjih oseb in da je bilo posebej ponižujoče tudi mesto udarca, ki ji ga je prizadejal. Teža posega in njegovih posledic je bila toliko hujša, ker tožničin poklic terja primerno avtoriteto in ker v kraju, kjer pravdni stranki živita, obravnavanega dogodka ni bilo mogoče prikriti.
pogodba o upravljanju – stroški upravljanja in obratovanja – ključ delitve – trditveno in dokazno breme – prepozne trditve
Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu določajo, da mora stranka najprej zatrjevati dejstva in jih potem tudi dokazati. Toženka je sicer zatrjevala, da naj bi bil njen delež nižji od določenega v pogodbi o upravljanju, vendar pa v tej zvezi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kakšna je ta nižja višina.
Zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP se sklepa ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
stroški prevoza na delo in z dela - razdalja od bivališča do delovnega mesta
V skladu s prvim odstavkom 168. člena ZUJF povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Dne 10. 1. 2013 je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pa je 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer. Podatek na spletni strani „najdi.si“ je vsakomur dostopen, torej gre za dejstvo, ki je splošno znano. Pritožbeno sodišče je z vpogledom na spletno stran „najdi.si“ (iskanje poti) ugotovilo, da razdalja od bivališča tožnice do delovnega mesta tako pešpot kot pot z avtomobilom znaša 2,1 km, zato je tožnica upravičena do povračila vtoževanih stroškov prevoza na delo in z dela.
Kot merilo za znižanje cene potovanja se priporoča uporaba Frankfurtske tabele, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oziroma vrednosti ugotovljenih napak.
Pri paketnih potovanjih, kakršno je bilo tudi potovanje tožnikov, pravo EU iz primera Leitner vs. TUI (razlaga Direktive 90/314EGS o paketnih turističnih potovanjih) priznava potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube (užitka) dopusta. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino odškodninsko odgovornost, bi glede na trditve, ki so jih tožniki podali, sodišče moralo upoštevati (kvečjemu) to obliko škode.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0069129
ZIZ člen 20a, 20a/1, 21, 21/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 82.
notarski zapis – primernost za izvršbo – primerna opredelitev obveznosti – določljivost obveznosti – revolving kredit – razlaga pogodb – informativni dokaz
Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.
Pogodba o revolving kreditu v skladu s sodno prakso res ne more predstavljati primernega izvršilnega naslova, tudi če je sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj običajno manjka obseg izpolnitve kredita oziroma je obseg terjatve nedoločen. V času sklenitve pogodbe namreč ni jasno, v kolikšni višini bo kreditojemalec kredit črpal, zato ni mogoče določiti, kolikšna bo obveznost, na tako nedoločno obveznost pa soglasja o neposredni izvršljivosti ni mogoče vezati. V konkretni situaciji dejstvo, da je bila sklenjena taka pogodba, na določnost oziroma določljivost terjatve ne vpliva, saj je bila višina terjatve znana in natančno določena z notarskim zapisom, ki je bil sklenjen en mesec po skrajnem roku za črpanje kredita, kot je bil dogovorjen s pogodbo.
Za glavnega dolžnika je terjatev natančno določena tako glede višine glavnice kot glede obresti in zapadlosti, dolžnika v predmetni zadevi pa sta tudi izrecno pristala na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer je notarski zapis pridobil moč neposredno izvršljive listine in predstavlja primeren izvršilni naslov.
Pomanjkljive in nekonkretizirane trditvene podlage glede zatrjevanega dogovora o odlogu plačila tudi predlagani dokaz z zaslišanjem drugega dolžnika ne more sanirati, izvedba takega dokaz bi pomenila dopolnjevanje trditvene podlage in zato dokaz v informativne namene, kar pa ni dopustno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - opravljanje drugega dela - sodna razveza - denarno nadomestilo
Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „vodja oddelka za zavarovanje“, ki pa ga tožnik v času podaje redne odpovedi ni zasedal. Tožnik je bil namreč v času podaje redne odpovedi pogodbe zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „upravni direktor“. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „upravni direktor“ pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057385
URS člen 56, 56/1. ZPP člen 1. ZZZDR člen 2, 421, 421/4.
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo – vloga centra za socialno delo v sodnem postopku – otrokova korist – mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi – posebno družbeno varstvo družine
Vloga centra za socialno delo v sodnem postopku je, da relativizira odvisnost sodbe o dejanskem stanju le od aktivnosti in navedb strank. To stori s posredovanjem mnenja glede otrokovih koristi, s katerim omogoči sodišču, da izve za dejanske okoliščine, ki bodo ne le usmerjale njegovo nadaljnjo procesno aktivnost, ampak tudi omogočile odločitev, ki bo v največjem interesu otroka. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti toženčevemu očitku o pristranosti centra za socialno delo, ki je v tem postopku podal mnenje glede otrokove koristi, pred tem pa je izvajal socialnovarstvene storitve oziroma aktivnosti za pomoč družini.
Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, upnik pa izvršilnega naslova za procesne obresti tj. obresti od obresti nima.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0083668
OZ člen 131, 164, 164/1. ZOdvT tarifna številka 3100.
odškodninska odgovornost – povrnitev premoženjske škode – vzpostavitev prejšnjega stanja – denarna odškodnina – načelo restitucije – povrnitev pravdnih stroškov – nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno v okviru odškodninskega zahtevka upoštevalo temeljno načelo, da je oškodovanec upravičen le do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je zato prvo sodišče tožnici pravilno priznalo odškodnino le v višini razlike med plačano dohodnino in dohodnino, ki bi jo ugotovil davčni organ v ponovljenem postopku, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke.
Odškodninska odgovornost odvetnika zaradi kršitve mandatne pogodbe je poslovna odškodninska odgovornost. Zastaralni rok v takem primeru začne teči prvi dan po prekršitvi pogodbene obveznosti in taka terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku.