Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2.
Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.
izostanek z naroka – nepravilna vročitev – sprememba naslova – zaslišanje stranke
Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.
stečaj po izdaji sodbe sodišča prve stopnje – neprijava terjatve v stečajni postopek – prenehanje stvarne legitimacije – zavrnitev tožbenega zahtevka
Ker tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.
Obvezno odvetniško zastopanje je predpisano za vsa izredna pravna sredstva - revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti, obnovo postopka in tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Nepravilno zastopanje je po stališču ustaljene sodne prakse neodpravljiva napaka - sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, ne da bi ga vračalo stranki v popravo.
Zakon ne vsebuje zahteve po pravnem pouku o izrednih pravnih sredstvih.
ustavitev postopka – doplačilo sodne takse za redni postopek – procesna predpostavka – plačilo sodne takse, opravljeno z referenco
Ker iz potrdila izhaja, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek doplačala pravočasno in pravilno in ker zaradi plačila z referenco dokazila o plačilu sodišču ni bila dolžna dostavljati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse ustavilo postopek, zmotna.
oprostitev plačila – odlog plačila – obročno plačilo – stečajni postopek – unovčitev stečajne mase – veliko število tožb
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 in seznamom oseb, zoper katere namerava sprožiti sodne postopke, tožeča stranka svojega predloga za oprostitev oziroma odlog plačila taks ne more utemeljiti.
pravna oseba – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – stečajni postopek predlagatelja
Ker tožeča stranka celo razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 49.617,32 EUR (česar ne prereka), ne pojasni pa, zakaj le-teh ne bi mogla uporabiti za plačilo sodne takse, njen predlog za oprostitev (oziroma delno oprostitev) plačila sodnih taks ni utemeljen.
predlog za oprostitev plačila takse - pravna oseba - stečaj - denarna sredstva
Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 tožeča stranka svojega predloga za oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo taks ne more utemeljiti.
enotno in nujno sosporništvo – utemeljenost zahtevka – pasivna legitimacija
Ali tožnik toži napačno stranko je glede na pravila materialnega prava o enotnem in nujnem sosporništvu vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa vprašanje preizkusa obstoja procesnih predpostavk za pravdo.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
Tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, zato je pri njem podana prva kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede pravice do invalidske pokojnine tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 67. člena (zavarovanec pri katerem je nastala invalidnosti I. kategorije) in tudi pogoje iz 2. alinee 68. člena (da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta). Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - višina telesne okvare - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.