Ni stvar pravdnega postopka, ki meri na unovčenje stečajne mase, kakšni bodo učinki teh stroškov za upnike ene od strank pravdnega postopka. Presoja, ali so upniki pripravljeni kriti stroške pravd glede na predvideni „izplen“ teh pravd, se opravlja v stečajnem postopku, s tem pa je povezana tudi odločitev stečajnega sodišča, ali bo odobrilo plačilo teh stroškov, ali bo torej izdalo sklep o soglasju k plačilu stroškov. Teh okoliščin v pravdnem postopku ni dovoljeno presojati, in to niti ob presojanju obveznosti plačila sodnih taks.
Izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku in izvedena v pravdnem postopku ob soglasju strank, predstavljajo procesno veljavno in z izvedenskim mnenjem pridobljenim v pravdnem postopku, enakovredno dokazno gradivo.
Pogojna narava ločitvene pravice, nastala v postopku zavarovanja z začasno oziroma predhodno odredbo, je potrjena tudi z novelo ZFPPIPP-F, po kateri je bil dopolnjen 3. odstavek 132. člena ZFPPIPP tako, da je bila dodana nova 4. točka, po kateri se postopek zavarovanja s začasno oziroma predhodno odredbo ustavi z začetkom stečajnega postopka in se razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku. Navedena sprememba je pojasnjevalne narave, kar pomeni, da se uporablja tudi v primeru, če se je stečajni postopek začel že pred uveljavitvijo novele F.
Določeni denarni znesek, za katerega tožeča stranka bremeni toženo stranko, ne predstavlja individualnega obračuna dobavljene toplotne energije v stanovanje tožeče stranke, kot ga ima v mislih tretji odstavek 25. člena SZ-1. Gre samo za delež pri razdelitvi stroškov za ogrevanje vseh posameznih in skupnih delov stavbe.
URS člen 2, 14, 14/2, 23, 34, 50. ZIZ člen 4, 4/1, 4/1-6, 4/6, 9, 9/3, 52, 52/1, 53, 58, 58/1, 102, 102/1, 102/1-2, 128, 128/2, 134, 145. ZPIZ-1 člen 136.c. ZS člen 3, 3/2.
omejitev izvršbe - eksistenčni minimum - dohodki iz tujine - zahteva za odpravo nepravilnosti izvršbe - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - pravica do izjave
Namen omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ je v varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma, ki mu ob posegu v njegovo premoženje zaradi izvršbe še omogoča dostojanstveno življenje (2., 34. in 50. člen Ustave). Ob ustavno skladni razlagi, ki vključuje tehtanje navedenega dolžnikovega interesa in upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), je zato pravilno razumeti zakonsko omejitev, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), tako da so vir eksistenčnega minimuma vsi dolžnikovi stalni prejemki in ne ločeno posamezen prejemek pri določenem izplačevalcu.
Pravilno poplačilo upnika ob sočasnem varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma se lahko doseže le ob usklajenem postopanju izplačevalcev stalnih prejemkov, ki ga vodi, nadzoruje in usmerja sodišče.
Kot vir zagotavljanja dolžnikove eksistence se lahko upoštevajo tudi morebitni stalni prejemki (tudi pokojnina), ki jih prejema dolžnik od izplačevalca v tujini.
Upnik lahko doseže, da se pri omejitvi izvršbe pravilno upoštevajo vsi dolžnikovi stalni prejemki, z zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena ZIZ.
Ker dolgovana taksa dosega komaj 20 % tožničine mesečne pokojnine, njeno preživljanje zaradi plačila takse gotovo ne bo ogroženo. Pri odločanju o predlagani taksni oprostitvi pa ni mogoče upoštevati dejstva, da bo morala tožnica toženkama povrniti njune pravdne stroške. Sklep o stroških postopka namreč še ni pravnomočen.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - trditveno breme - nesklepčen predlog za oprostitev - vsebinsko pomanjkljiv predlog - formalno pomanjkljiv predlog - pravno relevantna dejstva
Tožena stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva.
Objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je ustavno varovana pravica do oškodovančevega osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. V konkretnem primeru je obdolženec z grdim ravnanjem, ki se je manifestiralo v več izvršitvenih oblikah (potiskanju oškodovanca ob pisalno mizo, ob okno in omaro, grabljenju po rokah in lasanju), povsem konkretno ogrozil oškodovančevo varnost. Vsa zgoraj opisana in obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja zoper oškodovanca so takšne narave, da so že sama po sebi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti.