Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.
Merila za izbiro koncesionarja so: - strokovna usposobljenost, izkušnje in reference ponudnika ter odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti za vsak posamezen program zdravstvene dejavnosti oziroma posamezno vrsto zdravstvenih storitev specialistične bolnišnične dejavnosti, ki so predmet koncesije, - dostopnost lokacije opravljanja zdravstvene dejavnosti, - ugotovitve nadzornih postopkov iz 76. člena tega zakona pri ponudniku, - druge okoliščine in merila glede na posebnost posamezne vrste zdravstvene dejavnosti, ki je predmet javnega razpisa. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da so bila ta merila tudi upoštevana pri ocenjevanju obeh ponudb. Po presoji sodišča je bilo ocenjevanje pravilno in je iz tega razloga tožena stranka pravilno podelila koncesijo subjektu A. A., s.p. ter zavrnila ponudbo tožeče stranke, ker je izbrani ponudnik prejel več točk.
Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica tega ni navajala niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, v tožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj šele v upravnem sporu oporeka delovni dobi izbranega ponudnika, zato teh tožbenih novot ni mogoče upoštevati.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.
V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne.
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.