Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tonikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 10. 11. 2025. V konkretni zadevi je torej tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 11. 11. 2025, iztekel se je z dnem 14. 11. 2025. Tožnik je tožbo vložil 17. 11. 2025, t.j. prepozno.
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. V primeru odprave izpodbijanega sklepa bo tožnik upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. S strani tožnika zatrjevano pravno in časovno breme zaradi postopka vračila te kazni pa še ne pomeni težko popravljive škode.
Ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Zahtevek, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijnega uprvnega akta, je akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije in v primeru ugotovitvene sodbe.
Tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, ki je bila že odpravljena s sodbo Upravnega sodišča in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. Ker je sporna odločba že bila odpravljena (je ni več), tožnik s tožbo zoper ta akt ne more več spremeniti svojega pravnega položaja in za tožnika nima več pravnih posledic, je njegova tožba zoper to odločbo nedopustna.